Klemen Čeligoj: Pomembno je, da k trenutni situaciji pristopamo pozitivno in se zavedamo, da razmere ne morejo biti idealne (2. del)

Vir: osebni arhiv
POSLUŠAJ ČLANEK
V včerajšnjem prvem delu intervjuja s psihologom Klemnom Čeligojem je pogovor med drugim tekel predvsem o izkušnjah šolanja na daljavo, stiskah v času epidemije na OŠ Alojzija Šuštarja, kjer deluje, o tem, ali lahko govorimo o izgubljeni koronageneraciji in epidemiji duševnih motenj.

V današnjem drugem delu pogovora pa je spregovoril tudi o svojem pogledu na vladne odločitve glede (ne)odprtja šol, lekcijah šolanja na daljavo, o odlogu vpisa v šole in posledicah vpliva morebitnega novega poslabšanja epidemiološke slike in zaostrovanja ukrepov na otroke.

Kaj preventivno za duševno zdravje svojih otrok lahko naredijo starši sami, če opažajo težave na tem področju?

Duševne težave večinoma ne nastanejo zaradi napačne vzgoje, ampak kot vpliv velikih izrednih dogodkov, travm, ki jih nekdo doživi ali pa dednosti – tega praktično ne moremo preprečiti. Lahko pa skušamo poskrbeli za to, da bomo ohranjali stik z otroki. Da smo jim na voljo, da imamo čas zanje, jih poslušamo, jim tudi starosti primerno zaupamo.

To, da jih jemljemo resno, se mi zdi največ, kar lahko storimo. Ker če nekoga jemljemo resno, mu znamo pokazati, da ga cenimo, da nam je pomemben, bo verjetno lažje prišel do nas, ko bo potreboval pomoč. Lahko pa dodamo še tipične nasvete kot je zdrav življenjski slog, da so otroci dovolj na svežem zraku, se dovolj gibajo in na druge način skrbijo, da se razbremenijo, da niso pod stresom.
Šport predstavlja dodatno okolje, v katerem se lahko najde nekdo, ki mu morda v šoli ne gre odlično.

Ukvarjali ste se tudi s psihologijo športa. Kako lahko šport pomaga pri odpravljanju posledic epidemije?

Šport kot rekreacija je zdrav način preživljanja prostega časa v vsakem obdobju, ne le sedaj, a morda sedaj to velja še nekoliko bolj, sploh če smo se v času šole na daljavo gibali premalo. Dejstvo je namreč, da otrok že z običajno preživetim dnevom, ko gre zjutraj v šolo, popoldne morda še na krožek in domov, naredi nekaj sto oz. nekaj tisoč korakov. Ne sliši se veliko, a je veliko več kot sprehod od postelje do mize in hladilnika. Če učenci niso samoiniciativno oziroma s pomočjo staršev in učiteljev skrbeli za gibanje, potem so se gibali manj.

Nekateri učitelji so dejansko uspeli spodbuditi učence, da so bili športno zelo aktivni. Kjer tega ni bilo, je pa toliko bolj pomembno, da se ob povratku v šole dobro izkoristi ure športa, da pride do pozitivnega učinka rekreacije – razbremenitve. Poleg tega pa je šport za otroke tudi priložnost za urjenje socialnih veščin, vztrajnosti in še marsičesa. Predstavlja a tudi dodatno okolje, v katerem se lahko najde nekdo, ki mu morda v šoli ne gre odlično.

Slovenski otroci in mladi med epidemijo tudi zaradi šole pred ekrani v povprečju skoraj sedem ur na dan, kar je še enkrat dlje kot pred epidemijo, otroci so zaradi tega tudi izpuščali obroke in manj spali, lahko so bili izpostavljeni neprimernim vsebinam ... Pričakujete več odvisnosti na tem področju? Kako se lotiti odklapljanja od ekranov?

Toliko ur na dan za zasloni za otroka nikoli ni zdravo in v normalnih razmerah ni razumljivo, da bi tako bilo. A zaradi samega dela na računalniku, ur, ki so jih presedeli ob poslušanju razlage učiteljev in ob šolskem delu, je bil lahko kdo utrujen, so koga bolele oči, glava, morda zaradi nepravilne drže še kaj drugega … A zasvojeni s tem niso postali. Drugo vprašanje pa je, ali so otroci dejansko ta čas delali za šolo. Pri mnogih je odgovor seveda ne.

Tudi pri odraslih delo na računalnikih ne vodi v zasvojenost, saj običajno ni privlačno, zanimivo in ves čas nagrajujoče, kot so na primer videoigre in družabna omrežja. Pri tistih, ki so dopoldneve preživljali doma sami, je bila veliko večja skušnjava, da se so delali kaj drugega, ne za šolo. Pomembno je bilo, da se je take težave čim prej odkrilo. Tudi nekaj naših učencev je imelo takšne težave. Ampak vsaj upam, da smo vse že sproti zaznali in skupaj s starši pristopili k reševanju.

Sedaj ko se vračajo v šolo, se bo pa dejansko videlo, kakšne so posledice. Nekateri se bodo, pa tudi če so sedaj dopoldne igrali igrice, brez težav navadili na nov bioritem. Tudi poleti med počitnicami mnogi veliko igrajo računalniške igre in septembra nimajo težav. Kdor pa bo imel težave, pa bo verjetno potreboval pomoč. Sprva zagotovo staršev, če je težava globlja, pa tudi strokovnjakov, najprej morda svetovalne službe, če je pa zelo hudo pa tudi strokovnjakov s področja nekemičnih zasvojenosti.
V šolstvu ves čas govorimo, da si želimo avtonomije, da bi radi, da nam ljudje zaupajo in potem ne moremo pričakovati, da bo čisto za vsako stvar prišel predpis.

Kako ste v tem času spremljali ukrepe vlade oziroma šolskega ministrstva, vezane na neodprtje šol? Ste si želeli drugačnih odločitev, na primer za učence, ki potrebujejo določeno podporo?

To je težko vprašanje. Jasno je namreč, da bi bilo za nekatere učence bolje, da bi bili ves čas v šoli. Vprašanje pa je, če bi bilo to izvedljivo. Verjamem, da so pristojni preučili različne možnosti in se na podlagi tega odločali. Vedno, ko smo čakali te konference in spremembe, je bila prisotna nestrpnost in pričakovanje, kaj se bodo odločili, razen morda sedaj, ko je bilo še najbolj jasno, kaj nas čaka.

Kakšna odločitev nam tudi ni bila zelo všeč, a moramo se zavedati, da so te odločitve nastajale v zelo težkih pogojih. V kriznih časih ni najlažje sprejemati dobrih odločitev. Te so sicer še bolj pomembne in jih je treba še bolj zasledovati, je pa normalno, da se zgodijo napake. Prav je, da so kdaj kakšno odločitev po odzivu (upam, da predvsem strokovne) javnosti spremenilii. Na to je treba gledati z razumevanjem. Ni bilo vse popolno, kakšno stvar bi si želeli bolj jasno. A po drugi strani v šolstvu ves čas govorimo, da si želimo avtonomije, da bi radi, da nam ljudje zaupajo in potem ne moremo pričakovati, da bo čisto za vsako stvar prišel predpis in nam natančno določil, kaj moramo narediti.

Kaj je tisto, kar ste v času epidemije opazili, da v šolskem sistemu ne deluje in bi bilo potrebno prilagoditi, da bi bilo bolj prijazno učencem?

Marsikaj bi bilo dobro, če bi se dalo. Pobude so različne, vprašanje je, koliko so izvedljive in koliko več še lahko pričakujemo od učitelja. Pojavljale so se ideje, da bi vse, kar se je sedaj preko različnih platform nalagalo na splet, omogočali tudi v naprej, morda za odsotne učence, za tiste ki ne uspejo pri pouku vsega zapisati ali bi si radi še enkrat ogledali razlago. Ampak če bi se tega lotili brez posebne reforme, bi to pomenilo dvojno delo za učitelje, kar ni realno.

Pojavljajo se tudi ideje, da učiteljev sploh ne potrebujemo, ker se da lahko vse na splet in bi lahko vsi gledali isto razlago. A to ni res. Pri poučevanju, predvsem v osnovni šoli, je po mojem mnenju učitelj kot človek na prvem mestu, znanje, ki ga predaja, je šele na drugem mestu. In ker je tako, je tukaj vedno še priložnost za napredek. Vedno se da še bolje razumeti vsakega posameznika. Včasih je še vedno preveč tega mišljenja »vsi morajo vse doseči na enak način«. Cilj bi moral biti vsem pomagati, da čim več naredijo iz sebe. Sem pa v tem času zaznal ogromno skrb učiteljev do učencev.

Smo v času vpisov v prvi razred. Veliko staršev se odloča tudi za odlog vpisa – zakaj menite, da je tako in kako oceniti, ali je otrok zrel za vstop v šolo ali je bolje, da gre v šolo leto kasneje?
Marsikje se je, sploh v osnovni šoli, uveljavilo prepričanje, da so dobre samo še odlične ocene.

Eden od razlogov, zaradi katerega po mojem mnenju prihaja do odloga vpisa, je tudi ne najbolj spretna uvedba devetletke. Takrat se je govorilo, da bo prvi razred nekakšna mala šola, prehod med vrtcem in šolo – pa ni. Je kar resno delo. Učitelji se sicer trudijo, uvajajo veliko gibanja, pravljic, igre … A vendarle je za nekatere šestletnike ta sistem prehud.

Po drugi strani pa je v nekaterih krogih skoraj moderno, če vpis odložiš. Marsikomu je všeč, da na nekaj vpliva, da spremeni, kar je predvideno v sistemu. S tem ni nič narobe, dokler je to dobro za otroka. Uveljavilo se je recimo prepričanje, da je za decembrske otroke bolje, če gredo v šolo kasneje. Kot psiholog ne morem reči, da je mesec rojstva otroka sam po sebi že kriterij. Seveda so nekateri otroci, ki so rojeni ob koncu leta, malenkost manjši, morda socialno še ne tako spretni in podobno. V teh primerih je odlog smiseln zaradi teh značilnosti, ne pa zaradi meseca rojstva samega.

Malo je odvisno tudi od pričakovanj. Marsikje se je, sploh v osnovni šoli, uveljavilo prepričanje, da so dobre samo še odlične ocene, in če hočemo odlične ocene že takoj od začetka, je morda bolje, da eno leto počakamo in pošljemo v šolo leto starejšega otroka. To seveda ne bi smel biti najpomembnejši kriterij. Otrok je primeren za všolanje, če zmore slediti navodilom, ima osnovno samostojnost, pomembni področji pa sta tudi do neke mere razvita grafomotorika in čustveno-socialna zrelost; pa da zmore vsaj nekaj časa vzdrževati pozornost in da ni po vsaki malenkosti, ki se je loti, takoj utrujen.

Kolikšna je želja za vpis na OŠ Alojzija Šuštarja?

Naša šola je ena redkih osnovnih šol v Sloveniji, ki nima svojega šolskega okoliša, posledično je torej vpis odvisen izključno od interesa staršev. Ta interes hvala Bogu obstaja. Vsako leto jih predvpisnico za prvi razred odda več, kot jih lahko sprejmemo. Redno pa se pojavljajo tudi posamezne prošnje staršev, da bi njihove otroke vpisali v katerega od višjih razredov, kjer se odzivamo glede na razpoložljivost mest. Če se kakšno izprazni, nove učence radi sprejmemo.

Kako bi na otroke vplivalo morebitno ponovno poslabšanje epidemiološke slike in zaostrovanje ukrepov?

Poslabšanja epidmiološke slike si nihče ne želi. Vendar pa je velika večina otrok in staršev na naši šoli na šolanje na daljavo že tako navajenih, da jim morebitna ponovna uvedba takega načina šole, sploh če govorimo o krajšem času, ne bi predstavljala večje težave.
Cilj bi moral biti vsem učencem pomagati, da čim več naredijo iz sebe.

Seveda pa bi bile posledice, če govorimo o daljšem času, če ne bi mogli zaključiti devetega razreda v šoli in podobno. Govorim seveda o večini, ki ima doma urejene družinske razmere in ima na voljo dovolj virov pomoči. Drugače pa je, če starši ne morejo ali ne znajo pomagati, nimajo časa – tem družinam bi bile zopet težko. Seveda pa bi tudi v tem primeru na doživljanje otrok vplivalo tudi dojemanje njihovih staršev. Če se na to odzovemo z jezo in sovražnostjo, je to gotovo slabša popotnica, kot če zaupamo, da bomo stanje skupaj nekako zmogli premagati. Pomembno je, da k situaciji pristopamo pozitivno in se zavedamo, da razmere niso idealne in ne morejo biti – tudi šola ne more biti idealna, ne na daljavo, ne v živo – lahko pa vsi skupaj stremimo k temu, da je čim boljša.

Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike