Kje je glede smrti Aleša Šutarja »zavozila« generalna državna tožilka Katarina Bergant

Poznavalci opozarjajo, da bi morala zavoljo smrtonosnega romskega napada v Novem mestu na gostinca Aleša Šutarja po »odstopu iz objektivnih razlogov« notranjega ministra in pravosodne ministrice nujno odstopiti tudi generalna državna tožilka Katarina Bergant. Ne zgolj iz objektivnih razlogov, pač pa še kako subjektivnih, ki jih predstavljamo.

Po nasilnih kaznivih dejanjih s smrtnim izidom, kot je bil nedavni grozljiv napad romskega kriminalca na priljubljenega novomeškega gostinca Aleša Šutarja, se pogosto postavljajo vprašanja z začetkom »če bi …«. Včasih gre res za splet nesrečnih okoliščin, ko se dejanja kljub vsem potrebnim predhodnim ukrepom ni dalo preprečiti, a to ne velja za tragedijo v Novem mestu.

Če bi policija pod vodstvom generalnega direktorja Damjana Petriča profesionalno opravila svoje delo, lahko z veliko verjetnostjo predvidimo, da bi bil Šutar danes še živ.

Sprenevedanje in reševanje »politično primerne« Bergantove

Generalna državna tožilka Katarina Bergant pa se je potuhnila in skrila za floskulami, kot se tudi sicer ob romskih napadih na območju jugovzhodne Slovenije. Izjavila je, da so na tožilstvu »ob zaznavi zaostrenih razmer, povezanih z romsko skupnostjo, okrepili kaznovalno politiko, predvsem v primerih povratnikov in nasilnih dejanj, ter dosledno uporabili vsa razpoložljiva pooblastila«.

Dodala je, da se na tožilstvu že dalj časa zavedajo zahtevnosti in občutljivosti vprašanja romske problematike, a da tožilstvo ni organ, pristojen za zagotavljanje varnosti, ampak organ pregona, ki ukrepa na podlagi zakonskih pristojnosti in v okviru postopkov, ki jih omogoča zakon. »V konkretnem primeru je tožilstvo ravnalo skladno s svojimi pristojnostmi in izvedlo vse potrebne ukrepe, ki jih zakon omogoča.«

Gre za sprenevedanje in reševanje njenega položaja, do katerega se zaradi operativne nesposobnosti ne bi nikoli dokopala (tožilstvo vodi od aprila lani), če ne bi bila z vidika premierja Roberta Goloba in njegovih usmerjevalcev »politično primerna«.

Če bi policija pod vodstvom generalnega direktorja Damjana Petriča profesionalno opravila svoje delo, lahko z veliko verjetnostjo predvidimo, da bi bil Šutar danes še živ.

Policija »priznala« napako?

Med drugim je poudarila, da lahko tožilstvo ukrepa le v okvirih dane zakonodaje. Ravno tega, ukrepanja v okvirih dane zakonodaje, v njenem primeru ni bilo. V skladu z zakonom o državnem tožilstvu je generalni državni tožilec tisti, ki sprejema politiko pregona državnega tožilstva. V okviru tega določa tudi načine usmerjanja policije, česar pa v primeru romskega nasilja na območju Policijske uprave Novo mesto očitno ni bilo.

Dejansko ni šlo zgolj za prekršek s posledicami lažjih telesnih poškodb, pač pa iz vseh razvidnih okoliščin za kaznivo dejanje nasilništva, in to kvalificirano, saj je pri napadu na mladeniče sodelovalo več Romov. Na podlagi tega bi morala policija napadalce pridržati, torej odstraniti. Šlo naj bi za iste ljudi, ki so nato napadli tudi Šutarja. Priče zatrjujejo, da Šutarja ni napadel le en Rom, ampak skupina in da napadalec ni priprti Sabrijan Jurkovič, temveč Samire Šiljić.

Po besedah naših policijskih virov so na policiji zdaj tisti predhodni pretep prekvalificirali v kaznivo dejanje nasilništva, s čimer so naknadno »priznali«, da so tedaj storili veliko napako, saj nasilnežev niso odstranili, še preden je postal žrtev Šutar.

To sicer ne bi bila edina tovrstna napaka na območju jugovzhodne Slovenije, prizadete zaradi nasilja romskih tolp. Po številnih pričanjih je tam policija že v preteklosti mnoga kazniva dejanja nasilništva s strani Romov obravnavala zgolj kot prekrške. To je bilo za policijo bolj enostavno, za žrtve pa porazno. Romom so izdajali plačilne naloge, ki seveda zaradi zakonodaje (izvršba ne sme iti na račun socialnih prejemkov) niso imeli nobenega učinka. Romi so se smejali in se počutili kot gospodarji.

Pri predhodnem romskem pretepu ni šlo zgolj za prekršek s posledicami lažjih telesnih poškodb, pač pa iz vseh razvidnih okoliščin za kaznivo dejanje nasilništva.

Bergantova zatajila pri politiki pregona

Toda Katarina Bergant bi lahko s politiko pregona posegla v to policijsko nedelo. Lahko bi izdala usmeritve policiji, da morajo v vseh takšnih primerih pretepov na tistem območju policisti obvezno nemudoma obvestiti dežurnega tožilca, ki policijo nato usmerja. Če bi Bergantova to storila (po besedah naših tožilskih virov žal ni), bi lahko tožilec tudi v konkretnem primeru ugotovil, da gre za nasilništvo, in policistom naložil, naj nasilne Rome pridržijo. Policijo namreč po zakonu usmerja tožilstvo.

Ne le da Bergantova pri sodelovanju tožilstva in policije na območju jugovzhodne Slovenije, kjer je prebivalstvo izpostavljeno pogostemu romskemu nasilju, ni izdala takšnih usmeritev pri politiki pregona, pač pa je, kot je poročal Požareport, novomeško okrožno državno tožilstvo že dlje časa brez imenovanega vodje. Že skoraj leto dni ga namreč vodi »začasna vodja«, višja državna tožilka Nada Črnugelj.

Naši novomeški viri pravijo, da je tudi za to odgovorna Bergantova, saj naj bi imenovanje drugega kandidata za vodjo pogojevala s tem, da se mora njegova žena, ki je tudi zaposlena na tem tožilstvu, prerazporediti na okrožno državno tožilstvo v Krško. Od Bergantove bomo terjali pojasnila, zakaj v najbolj zaostrenih časih romskega kriminala na območju pristojnosti novomeškega tožilstva slednje že dolgo časa sploh nima imenovanega vodje.

Bergantova pri sodelovanju tožilstva in policije na območju jugovzhodne Slovenije, kjer je prebivalstvo izpostavljeno pogostemu romskemu nasilju, ni izdala ustreznih usmeritev pri politiki pregona.

Nujna razrešitev Damjana Petriča

Opozoriti velja še na generalnega direktorja policije Damjana Petriča. Seveda bi moral zaradi opisanega napačnega ravnanja policije pri kaznivem dejanju nasilništva na kraju dogodka (kasnejše) usmrtitve Šutarja odstopiti tudi Petrič.

Ta sicer v nasprotju z izjavami prič trdi, da pri pretepu mladeničev in kasneje napadu na Šutarja ni šlo za iste osebe. Ker generalni direktor policije ni odstopil, bi ga morala Golobova vlada razrešiti.