Kdor ima Boga v srcu, mu za molitev ni treba določati pravil

Nihče ni vnaprej zavarovan pred črvom dvoma o lastni vrednosti. Politika lahko stre poraz na volitvah, ker volivci ne prepoznajo njegovih resničnih zaslug, marveč nasedejo demagogiji tekmeca. Samopodobo zaposlenega v podjetju uničuje nadrejeni, če nepravično oceni kakovost opravljenega dela. Najbolj pa prizadene ponižanje s strani sozakonca, ker iznakazi oazo brezpogojnega zaupanja, ljubezni in varnosti.

Nad seboj je zdvomil celo Elija, najpomembnejši izraelski prerok 9. stoletja pred Kristusom. Kralj Ahab, ki je vladal v Izraelu med leti 874–853 pred Kristusom, se je namreč poročil z Jezabelo, hčerko sidonskega in tirskega kralja Etbaala. Jezabela je svojega moža prisilila, da je sredi Izraela zgradil tempelj Baalu, poganskemu bogu rodovitnosti, ki je imel kot simbol moške moči podobo bika. Ljudi je rušenje vere v Boga Jahveja močno prizadelo. V velikem spopadu med Elijem in Baalovimi duhovniki na gori Karmel nad Haifo so bili slednji poraženi. Namesto da bi kralj Ahab podprl preroka, je podlegel pritisku žene Jezabele. Elija je moral pred njo zbežati v puščavo. Izdaja kralja ga je potrla. Prva knjiga Kraljev piše, da je Elija v puščavi sédel pod bodičevje in si želel smrti. Rekel je: »Dovolj je; zdaj, Gospod, vzemi moje življenje.« Vendar Elija ni bil le utrujen, lačen in prestrašen, ampak se je tudi moralno zlomil. Za izgnanstvo je začel kriviti sebe: »Nisem boljši kakor moji očetje.«

Porazi, ki jih doživljamo, načnejo našo samopodobo, za kar krivimo ali druge ali sebe, odvisno od tega, kako nas zaznamujeta zgodnje otroštvo in značaj.

Kako naj se po porazu znova postavimo na noge? Lahko poiščemo terapevta, ali pa gremo vase, in na to, kar se nam je zgodilo, pogledamo z distance. Obe poti sta pravi, vendar ju Sveto pismo zaobide, in nas uvaja v naslonitev na Boga. Elija je v samoti, ko je svoj poraz v molitvi predstavil Bogu, doživel olajšanje. Prva Knjiga kraljev piše, da se ga je dotaknil Gospodov angel in mu rekel: »Vstani in jej, sicer bo pot zate predolga.«

Več, kot ima kdo ljubezni, globlja in pristnejša je njegova duhovnost

Elija je v povsem izgubljenem položaju uvidel, da ni pomembno, kaj o nas mislijo ljudje, ali to, kako v malodušju ocenjujemo sami sebe, pač pa nas rešuje zavest, da Bog skrbi za nas. Ker Bog nikoli ne podvomi vame, zakaj bi potem dvomil sam vase.

Elija svoje eksistencialne stiske ni reševal tako, da bi se z mislimi in čustvi zadrževal v dušni bolečini, in morda v tem bednem stanju napisal še kakšno pesem. Naredil je nekaj takšnega, kot pozneje Marija, Jezusova mati, ki ni gledala okoli sebe, in tudi ne vase, temveč na Boga in spoznala: »Moja duša ga poveličuje. On je namreč tisti, ki zame dela velike stvari.«

To, kar smo kratko rekli o Eliji in Mariji, imenujemo duhovno življenje. Najkrajša in najbolj točna definicija duhovnega življenja je, da je to življenje v Svetem Duhu in s Svetim Duhom. Njen temelj je »božja ljubezen, ki je po Svetem Duhu izlita v naša srca« (Rim 5,5). S temi besedami nam želi sv. Pavel pomagati razumeti bistvo duhovnosti. Nemara ne vidimo nobene potrebe, da bi tej trditvi ugovarjali, imamo pa potrebo, da bi razumeli, kaj življenje v Svetem Duhu dejansko pomeni. Osnovna zadrega je v tem, da je Sveti Duh neviden.

Ali obstajajo kakšna znamenja, po katerih lahko vrednotimo svojo duhovnost oziroma merimo učinke delovanja Svetega Duha v nas? Na ta način so si prvi postavili vprašanje gnostiki že v 2. stoletju po Kr. Ljudi so delili v tri kategorije: med duhovno najnižje so uvrščali materialiste (hylikoi); nekoliko bolj so cenili tiste, ki so skrbeli za dušo (psyhikoi); najvišje mesto na lestvici pa so priznali duhovnim ljudem (pneumatokoi). Samo ti zadnji naj bi imeli polno spoznanje najvišjih skrivnosti vere.

Tudi danes naletimo na ljudi, predvsem zunaj krščanstva, ki menijo, da imajo posebna duhovna spoznanja, kakršnih naj bi drugi ne imeli. Tako ti, kot tudi gnostični pogledi, so v nasprotju z evangelijem, ki uči, da je Kristus obljubil Svetega Duha vsem ljudem. Sv. Irenej Lyonski (135–200) je v svoji knjigi Adversus heresis (Zoper herezijo) zavrnil gnostično razlago duhovnosti. Učil je, da polnost duhovnega življenja ni v spoznanju vzvišenih skrivnosti vere, pač pa je ljubezen edino nezmotljivo znamenje delovanja Svetega Duha v nas. »Po njej bodo vsi spoznali, da ste moji učenci,« beremo v Janezovem evangeliju (Jn 13,15). Podobno kot sv. Irenej piše sv. Gregor Veliki: »Boga ne moremo videti, opažamo pa njegova dela. Isto moremo reči o navzočnosti Svetega Duha v srcu in življenju kristjana.«

Na osnovi Jezusovih besed v Janezovem Evangeliju – Nihče nima večje ljubezni kakor tisti, ki da svoje življenje za svoje prijatelje (Jn 15,13) – so mučeništvo za Kristusa od vsega začetka imeli za nezmotljivo znamenje ljubezni oziroma svetosti. Češčenje in posnemanje svetnikov v Cerkvi se torej začne z mučenci. Sklepali so takole: vsak, ki je pretrpel mučeništvo, je bil tako kot vsi ljudje zaznamovan s slabostjo mesa, ki se kaže v strahu pred bolečino in v želji, da bi za vsako ceno preživel, tudi če bi bilo treba za to izdati svoje prepričanje. Kdor je po prepričanju prvih kristjanov slabost mesa, krhkost svoje človeške narave, premagal, je prepričljivo dokazal, da tega ni naredil iz svojih moči, temveč po milosti, po moči in ljubezni, ki jo je prejel od Svetega Duha.

Prava duhovnost je usmerjena v izostritev duhovnega občutka za dobro in zlo, seveda najprej pri sebi.

Sv. Irenej, ki je umrl kot mučenec, je to začetno sklepanje razširil in rekel, da morejo tudi drugi verniki, ne le mučenci, pričevati za ljubezen z vero in brezmadežnim življenjem. Brž so se našli razlagalci, ki so to Irenejevo razširjeno razumevanje znamenj ljubezni začeli pripisovati posameznikom, ki so trdili, da imajo videnja, preroški dar, ekstaze, sposobnost, da po svoji molitvi za bolnike izprosijo zdravje itd. Mnogi svetniki so v resnici imeli te sposobnosti, vendar so jih prikrivali, ker niso hoteli vzbujati pozornosti, ljudi priklepati nase in jih odvračati od resnične predanosti Kristusu. Mnogi drugi pa so začeli domnevne sposobnosti razkazovati in jih celo tržiti. Zaradi pogostih zlorab je sv. Janez Klimak (579–649) celo dvomil o koristnosti videnj. Nekdo naj bi mu rekel: »Videl sem angela.« On pa ga je zavrnil: »Bolj važno zate je, da vidiš svoj greh.«

Sv. Janez Klimak je bil puščavnik na gori Sinaj. Učil je: »Tvoja molitev naj bo preprosta in naj se tiče ene same stvari, zato si ne prizadevaj, da bi veliko govoril. Če boš iskal besede, se bo tvoj duh raztresel. Ustavljal se bo pri različni podobah, pobožnost pa bo izpuhtela. Če pa malo govoriš in vzdihuješ k Bogu iz dna svojega srca, bo tvoj duh ostal zbran. Kdor ima Boga v srcu, mu za molitev ni treba določati pravil.«

Ena od gnostičnih zmot je bil t. i. montanizem, imenovan po maloazijskem gnostiku Montanu iz 2. stol. Imel se je za glas Svetega Duha in dopolnitelja Kristusovega razodetja. To je bil tipičen primer človeka, ki je iz duhovnosti delal kariero. Prava duhovnost je usmerjena v izostritev duhovnega občutka za dobro in zlo, seveda najprej pri sebi. Učinek tega prizadevanja je ponižnost, ki je osnova ljubezni. In tako smo spet pri začetni ugotovitvi, da več, kot ima kdo ljubezni, globlja in pristnejša je njegova duhovnost.

Moderna oblika montanizma je psihologizem, prepričanje, da lahko s psihologijo razložimo celotno človekovo duševno in duhovno resničnost. Psihologizem skrči delovanje Svetega Duha na skupek možganskih funkcij. To pa vodi v nekakšno psevdo krščanstvo, ki vero razume le kot obliko psihološke tolažbe, kot sredstvo za blaženje tesnobe.

Začeli smo z Elijem, pa naj z njim tudi končamo. Imel je slabosti mesa, kot vsi mi, zaradi česar se je pogreznil v malodušje in si želel smrti. Po preprosti molitvi, kakršno nam priporoča sv. Janez Klimak, je Elijevo dušo napolnila Božja bližina. Dvignil se je in nadaljeval pot do Božje gore Horeb. Ni se ustavlja pri tem, kaj si o njem mislita kralj in kraljica, ne kaj ljudstvo, ki podlega demagogiji, ampak se je dal voditi Svetemu Duhu, ki je njegovo poslanstvo pripeljal do smiselnega konca.