Kdo vlada zahodnemu svetu?

V četrtek 27.6.2024 je televizijska mreža CNN organizirala predsedniško soočenje med trenutnim predsednikom Joem Bidnom (demokrat) in bivšim predsednikom Donaldom Trumpom (republikanec), ki je poskrbelo za popoln šok v demokratskih vrstah. Kljub prirejenim pravilom soočenja, ki naj bi Bidenu omogočala vsaj nekaj »konkurenčne« prednosti (izklapljanje mikrofona udeležencu, ki nima besede, soočenje brez žive publike, itn.), so vsi politični analitiki, poročevalci in strokovnjaki enotni vsaj v enem zaključku - Bidenova predstava je bila porazna. Celotno soočenje je na voljo tukaj.

Po tem, sicer pričakovanem razpletu soočenja, si lahko predstavljamo kako v zakulisju že poteka divja živčna vojna in iskanje prihodnjih potez, ki bi demokratom omilile katastrofalne posledice proti katerim drvijo z vso hitrostjo. Republikanci na drugi strani kažejo fasado brezčustvenega odziva in si potihem manejo roke, saj je celoten fokus sveta izključno na Joeu Bidenu.

Do novembrskih volitev v Združenih državah Amerike se lahko zgodi še marsikaj, trenutno pa sta z večjo ali manjšo verjetnostjo možna naslednja scenarija:

1. Joe Biden (in njegova ekipa) s pomočjo vseh »prijateljskih medijev« čimprej pomete sramotno predstavo v pozabo, strne popolnoma raztresene vrste demokratske stranke in tako ali drugače utiša klice po njegovem odstopu, prebrodi še eno soočenje in se poda na novembrske volitve, kjer (glede na trenutne analize in projekcije rezultatov volitev) neslavno konča svojo kariero predsednika.

2. Demokratska administracija s podpredsednico Kamalo Harris izvede odpoklic predsednika zaradi nesposobnosti po 25. amandmaju ameriške ustave in na bližnji nacionalni konvenciji stranke poskusijo zamenjati kandidata za novembrske volitve (sicer z veliko mero pravne telovadbe). Če se zgodi ta scenarij, se takoj pojavi naslednje vprašanje: kdo bo v tem primeru demokratski kandidat? Bo to kar Kamala Harris, sicer izredno nepriljubljena trenutna podpredsednica ali mogoče guverner Kalifornije Gavin Newsom, bo to guvernerka države Michigan Gretchen Whitmer ali pa se bo iz ozadja pojavila čisto nova »močna« figura v obliki Michelle Obama? Kako bi se v tem scenariju odzvali republikanci, je izredno težko napovedovati, definitivno pa bi Donald Trump moral popolnoma prilagoditi in spremeniti taktiko svoje predvolilne kampanje.

Quo vadis, Occidens?

Če potegnemo črto pod analizo stanja, v katerem se trenutno nahaja najmočnejša država na svetu, lahko izluščimo dejstvo, da cel svet trpi zaradi ene najslabših administracij Združenih držav Amerike, na čelu s skorumpiranim in vedno bolj opravilno nesposobnim predsednikom. Rezultati njegovih politik (ali politik njegovih prišepetovalcev) govorijo sami zase, od poraznega ekonomskega stanja in inflacije, neobvladljivih ilegalnih migracijskih tokov, naraščajočih statistik kriminalitete po ameriških mestih, do pojava vojnih žarišč v Ukrajini in na Bližnjem vzhodu ter nevarnega dviga napetosti na mednarodnem parketu, ki jih podpihujejo največji ameriški nasprotniki od Irana do Kitajske.

Kaj naj si ob vsem tem misli navadni smrtnik, ki živi v demokraciji »zahodne provenience«? Kdo pravzaprav vodi vse niti v najmočnejši državi na svetu, ki lahko z vsako svojo odločitvijo ključno vpliva na življenje vseh ostalih? Ali so demokratične volitve oz. demokratične ureditve zahoda postale farsa? Ali so se izrodile v oligarhije elit iz ozadja, ki jim je v interesu, da so na »vodilnih« mestih in v medijih ljudje, ki so obvladljivi, vodljivi? Ali lahko zmaga Donalda Trumpa omogoči očiščenje tega »močvirja« globoke države in vrnitev v ideal Abrahama Lincolna »od ljudi, z ljudmi, za ljudi«?

Na žalost lahko kritične točke preloma identificiramo za preteklost. Ljudje, ki se znajdejo v takšni časovni točki, se v tistem trenutku ne zavedajo, da ni več možnosti »normalne« spremembe smeri in da je lokomotiva že preko roba prepada, čeprav oni sami še mirno sedijo v potniškem vagonu. Če bi se zavedali, bi verjetno odrveli do prve zavore in se z vso silo obesili nanjo ali pa, če so dovolj pogumni in spretni, odprli vrata in skočili iz brezizhodne kompozicije.

Paralelni svet

Prvi človek, ki verjetno stoji za Joejem Bidenom in de facto sprejema odločitve, je njegova žena Jill Biden. Ona je prva zagovornica Joejeve nominacije in trdno zasidrana v prepričanju, da mora Joe nadaljevati kampanjo za novembrske volitve. Kdo stoji za njo, je že neznanka. Kateri »vplivnež«, lobist, prišepetovalec jo prepričuje, da je za dementnega in opravilno nesposobnega starčka najbolje, da sedi na najzahtevnejšem delovnem mestu na svetu in se poleg tega še poteguje za novi 4-letni mandat? In kakšna oseba je Jill Biden, da svojemu možu ne privošči miru ali vsaj zdravljenje očitne demence, ampak podpira takšno zlorabo starostnika? Kateri interesi jo pri tem vodijo?

Vzporednost situacije v ZDA s Slovenijo se ponuja kar sama. Tudi pri nas na prvem mestu za predsednikom vlade stoji »vplivnica«, ki ga prepričuje kako je nenadomestljiv in genialen, kako so vse njegove odločitve popolne in pravilne ter kako si zasluži (on), da izpolnjuje njene sanje. Kdo stoji za njo je že neznanka - ali vsaj politična skrivnost izbrancev.

Skušnjava

Zahodna demokracija temelji na ideji, da je svobodna volja temeljna in neodtujljiva danost ljudi in da je svoboda izražanja prva in osnovna pravica, brez katere te volje ni moč živeti. Na žalost so ljudje zaradi svojega ugodja in navidezne varnosti pripravljeni to temeljno danost zavreči. Pravica namreč pride v paru z dolžnostjo in svobodna volja s sabo prinaša odgovornost za sprejemanje lastnih odločitev. Sprejemanje lastnih odločitev (tudi napačnih) pa pomeni sprejemanje posledic teh odločitev. V izogib posledic, ki so zanj usodne, pa se mora človek nenehno izobraževati, informirati ter osebno rasti, kar zahteva izhod iz cone ugodja ter vlaganje truda za premagovanje ovir na tej poti.

Na žalost alternativo predstavlja iluzija varnosti brez odgovornosti ali enakost vseh z vsemi (razen tistimi, ki so malo bolj enaki). Varnost je namreč pojem zlorabljen pod krinko dobrega namena, preko katerega zlonamerni posamezniki izkoristijo hedonizem (ali apatijo) množic, da jim prav te množice v zameno za videz varnosti izročijo moč svojega odločanja. Vsi -izmi 20. stoletja temeljijo na tem, da je večina ljudi za »boljšo« prihodnost pripravljena žrtvovati svojo pravico in dolžnost svobodnega odločanja, v zameno za varnost s strani »najmočnejšega« ponudnika. Z drugimi besedami, tudi pakt s hudičem je sprejemljiv, samo da bom jaz imel mir in me nihče ne bo motil pri mojih hedonističnih užitkih.

V kolikor tisti, ki zase trdijo, da dobro mislijo, ne bodo znali razpoznati pasti te skušnjave in se bodo skrivali za zidom zlorabe tako svetopisemskih pojmov krotkosti, miroljubnosti ter pravičnosti, kot modernih izpeljank varnosti, strpnosti, raznolikosti in enakosti, bodo točno ti nosili so-odgovornost za nove »uspehe« zlonamernih sil v obliki oligarhičnih korporacij, skorumpiranih politikov ter lažnivih novinarjev »mainstream« medijev.