Kdo nas bo rešil pred vsemogočno državo?

Vir: pixabay


Pred kratkim sem gledal zelo zanimiv pogovor s konservativnim britanskim zgodovinarjem Davidom Starkeyem, katerega ogled toplo priporočam. A kar me je spodbudilo k pisanju te kolumne, je bila ena izmed njegovih izjav. Glasila se je takole: 

"Prvotni namen Splošne deklaracije o človekovih pravicah je varovanje posameznika pred državo. V trenutku, ko rečemo, da je bistveni namen človekovih pravic varovanje manjšine pred večino, moramo državo spremeniti v stroj, ki manjšino varuje pred večino. S tem preobrnemo ta postopek." 
Verjetno ni odveč izpostaviti ironije, da te ideje izhajajo iz enega zgodovinsko najbolj represivnih režimov, ki se je na človekove pravice v praksi požvižgal ... 

Starkeyev argument je seveda potrebno postaviti v kontekst. Govoril je o trenutni kampanji omejevanja svobode izražanja, ki se v imenu varovanja pravic manjšin naslanja na temeljne človekove pravice. Kot trdi Starkey, vsi pojmi, o diskriminaciji in podobnem, ki se uporabljajo za razveljavitev svobode izražanja, izhajajo iz pogajanj s Sovjetsko zvezo o sprejetju deklaracije kot zavezujočega dokumenta. Sovjetska zveza in njeni sateliti naj bi se spomnili ideje o varovanju manjšin, to varovanje pa da se uporablja za uničevanje svoboščin. 

Verjetno ni odveč izpostaviti ironije, da te ideje izhajajo iz enega zgodovinsko najbolj represivnih režimov, ki se je na človekove pravice v praksi požvižgal ... 

Kaj je namen države? 


Preden nadaljujem, je verjetno prav izpostaviti, da so moja politična prepričanja v mnogem libertarna in to bo tudi obarvalo moje argumente. Menim, da mora biti država vitka, in se ne vtikati v vse vidike človeškega življenja. Prepričan sem, da je primarna naloga države vzpostavitev in ohranjanje varnega in predvidljivega okolja, v katerem se lahko kot posamezniki udejstvujemo. Skrbeti mora za delujoč pravni sistem, znotraj katerega smo pred zakonom enaki ter ki se ga spoštuje. Ohranjati mora ekonomsko stabilnost ter skrbeti za varnost državljanov – tako pred zunanjimi silami kot notranjim kriminalom. Skrbeti mora za infrastrukturo. 
Prepričan sem, da je primarna naloga države vzpostavitev in ohranjanje varnega in predvidljivega okolja, v katerem se lahko kot posamezniki udejstvujemo. Skrbeti mora za delujoč pravni sistem, znotraj katerega smo pred zakonom enaki ter ki se ga spoštuje.

Seveda ima država lahko tudi sekundarne naloge. Šolski in zdravstveni sistem sta tu odlična primera, kjer je verjetno bolje, da za te stvari poskrbi država in ne zasebni sektor. Tudi osrednji nacionalni medij, ki skrbi za objektivno informiranje državljanov, je po mojem prepričanju koristen za ohranjanje družbene kohezije. Prav tako je dobro, da država zagotavlja varnostno mrežo, da državljani ne padejo v ekonomsko bedo ter se imajo zmožnost ponovno postaviti na noge. Verjetno sem na kaj pozabil, a načeloma se naloge države zame tu nehajo. 

Država namesto družine 


Moja prepričanja so v mnogem posledica družbenega dogajanja v mojem življenju. Priča smo nenehnemu širjenju državnih pooblastil. Država prodira v vse pore našega življenja. Morda je mišljeno kot anekdota, a ocena, da želi država nadomestiti družino, se mi zdi pravilna. Glede na zahteve mnogih, si ti očitno želijo, da bi država za njih "skrbela" od rojstva do smrti. Bila naj bi njihov najboljši prijatelj, ki mu lahko zaupajo ter se k njemu zatečejo, vsakič, ko naletijo na težave. 
A državi preprosto ne zaupam dovolj. Posameznika ne ljubi kot njegova družina in prijatelji.

Takšno mišljenje se mi zdi zgrešeno. Ne, ker bi si želel človeškega trpljenja, ali ker bi mi manjkal socialni čut. A državi preprosto ne zaupam dovolj. Posameznika ne ljubi kot njegova družina in prijatelji. Ne pozna (še!) naših strahov, želja, sposobnosti in pomanjkljivosti. Gre za odmaknjen birokratski stroj, ki ne more imeti vpogleda v vse naše posebnosti in razlike. Ne razume in ne pozna nas, kot posamezniki zanjo nimamo druge vrednosti kot kolesca v celotnem stroju. 

Kakršni ljudje, takšna država 


Ne živimo v idealnem svetu, kjer bi državo sestavljali in vodili empatični, nesebični in dobrohotni ljudje, katerih edina skrb bi bila naša sreča. Žal je tako, in to moramo upoštevati. Morda kot zanimivost, vedno me preseneča, da so ljudje, ki si želijo močne in vseprisotne države, pogosto hkrati hudi kritiki velikih korporacij. V osnovi gre za podobna, abstraktna pojma. Zapletene organizacije, s pravili in hierarhijo, ki jih konec koncev sestavljajo ljudje, z vsemi svojimi pomanjkljivostmi in enako človeško naravo. 
Ne živimo v idealnem svetu, kjer bi državo sestavljali in vodili empatični, nesebični in dobrohotni ljudje, katerih edina skrb bi bila naša sreča.

S pomočjo pravil jih sicer lahko usmerjamo in omejujemo, a ljudje smo mojstri izogibanja in izigravanja pravil. To pravno določanje vsega možnega, ki smo mu trenutno priča, po mojem mnenju ni pravi odgovor. Vseh možnih zlorab preprosto ne moremo predvideti. Ustvarjamo (pre)zapleten sistem, ki ga povprečen državljan ni niti sposoben razumeti. Sistem, v katerem je dobro (ter seveda drago in torej le redkim dosegljivo) pravno svetovanje bolj pomembno kot pravica, oziroma kaj je prav. Vsa ta pravila imajo tudi sekundarne posledice, vedno več je administrativnega dela, ljudje skoraj več časa porabijo za izpolnjevanje papirjev in obrazcev kot z dejanskim delom. Delovanje v smeri izboljševanja osnovne etike in morale državljanov bi bilo po mojem boljši pristop. A malce sem zašel. 

Svoboščine in upravičenost


Da se vrnem na začetek; Splošna deklaracija o človekovih pravicah je nastala v času po drugi svetovni vojni. To je bil čas, ko so države izvajale grozodejstva tako nad svojim kot tujim prebivalstvom. Mnoge teh držav so vodile ideologije, ki so pomen države postavljale v sam center. Le država in cilji, ki jih je ta želela doseči, sta bili pomembni. Posameznik ni pomenil nič, pogosto je bil ovira, ki jo je bilo potrebno odstraniti. 

Osnovne pravice dajejo posamezniku določeno neizpodbitno vrednost kot bitju; dovolijo mu razmišljati, deliti svoja razmišljanja; dovolijo mu obstajati in živeti skladno s svojimi prepričanji; udejstvovati se v družbi; omejujejo posege v njegovo telo in duha. Omejene so le, kadar bi njihovo uveljavljanje posegalo v pravice drugih.
Več pravic ko podeli država, bolj se mora razširiti, da izpolni svoje obljube, in večja je stopnja njenega vmešavanja v dejanja ljudi.

A dandanes smo priča širitvi teh pravic na cel kup abstraktnih pojmov; vedno manj gre za svoboščine, vedno bolj za "upravičenost". Kaj pomeni pravica do dela, do pitne vode, pravica ne biti prizadet? Kako dokažemo, da so nam kršene, kako jih uveljavimo brez posledic za druge? Podeljevanje pravic kot upravičenosti zahteva stalno rastočo in vse bolj motečo državo. Več pravic ko podeli država, bolj se mora razširiti, da izpolni svoje obljube, in večja je stopnja njenega vmešavanja v dejanja ljudi.

Poskusi zagotavljanja jamstev državljanom, ne glede na to, kako dobronamerni ali kako dobro orkestrirani, ne morejo biti izvedeni brez uvedbe vedno več posegov v resnične pravice, saj vlada eksponentno raste, da bi lahko upravljala programe.

Zakaj so upravičenosti kot obljube pri politikih tako priljubljene verjetno ni treba posebej poudarjati.

Posameznik proti državi 


Dandanes smo ponovno priča postavljanju države v center. V imenu skrbi za manjšine, revne, drugačne, "neslišane"; v imenu skrbi za zdravje, okolje, "dostojno življenje", nenehno širimo moč in pooblastila države. Potrebnih je vedno več omejitev, več sredstev, več pravil, več institucij, več nadzora. Posameznik ni več vreden temeljnega dostojanstva, ampak je (spet) vedno pogosteje ovira pri doseganju državnih ciljev. Škodljivo se izraža, ima napačna mnenja, neprimerno se prehranjuje, uporablja napačna transportna sredstva, ne zaupa pravim virom, napačno glasuje, … 
Potrebnih je vedno več omejitev, več sredstev, več pravil, več institucij, več nadzora.

Na splošno je z njim skoraj vse narobe, in država ga mora "popraviti" ter vedno bolj omejiti. In četudi so morda mnogi prepričani, da je prav, da država skrbi, da nihče nima preveč ali premalo, da ljudje sprejemajo odgovorne odločitve ter so bolj strpni, ji pri sledenju tem ciljem dajejo vedno večjo moč in vpliv. Moč, ki si je zgodovinsko gledano država ne bo pripravljena odpovedati, moč, ki bo preživela trenutne "humane" vrednote ter bila po vsej verjetnosti na neki točki v prihodnosti hudo zlorabljena. Sploh z napredkom tehnologije, ki omogoča vedno tesnejši nadzor, manj človeškega stika ...

Zametke tega že lahko opažamo. Vsako krizo se napihne do neslutenih razsežnosti in država zahteva nujno ukrepanje, po hitrih postopkih. Kdor ugovarja ali ima pomisleke, je brezobziren, sebičen in na splošno grožnja družbi in demokraciji.

Kdo nas bo rešil tokrat? 


Morda predvsem starejši bralci si bodo tu verjetno mislili, da je to posledica naše polpretekle zgodovine oziroma prejšnjega režima. In pri nas ter še kje to verjetno velja. A kar vsaj mene resnično skrbi, je širjenje te mentalitete v anglosaškem svetu, ki je tradicionalno poudarjal vrednost in pomen posameznika.  

Ta je Evropo enkrat pred škodljivimi, "državo-centričnimi" ideologijami (večinoma) rešil, a kot izgleda, se na to ne moremo več zanašati. Sam bi rekel, da naloge ni opravil do konca, saj je dopustil obstoj, krepitev in integracijo komunistične ideologije, ki nikoli ni bila dokončno premagana in ovržena.

Mentaliteta vseprisotne države, ki je rešitev vseh naših problemov, se po Zahodni družbi neustavljivo širi. Le kaj bi šlo lahko narobe ...? 
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Ekskluzivno za naročnike

vzgoja, otroci, mobilni telefoni, digitalna tehnologija
Digitalni vrstniki
21. 7. 2024 ob 13:11
Film, Marija Magdalena
Marija Magdalena
21. 7. 2024 ob 9:30