Kdo bo dobil vojno v informacijski dobi?

POSLUŠAJ ČLANEK
V vojni zmagaš takrat, ko nadzoruješ tok informacij. To so vedeli propagandni stroji totalitarnih režimov 20. stoletja, Slovenci pa smo to občutili v času vojne za Slovenijo.
Če ne bi uspela osamosvojitvena ekipa s Kacinom na čelu v nekaj dneh obrniti mnenje svetovne javnosti, da je JLA res okupatorska vojska, bi bila naša vojna veliko bolj krvava in vprašanje, če bi zadnji vojak JLA iz Slovenije odkorakal že 25. oktobra 1991. Vojne z orožjem ni več, a vojna za informacije še vedno poteka. Kdo pa ima monopol nad informacijami danes?
Še pred desetletjem je med novinarji obstajala želja po objektivnem poročanju in nazorsko neopredeljeni predstavitvi novic. Če pa bi podrobneje pogledali razporeditev novic, izbiro tematik, gostov, pa bi gotovo opazili nagnjenost v levo liberalno smer, a ta bi bila daleč od trenutnega, občasno naravnost norega pristranskega poročanja prevladujočih medijev. Monopol liberalno usmerjene novinarske smetane nad tokom informacij pa se je močno zamajal v prehodu v drugo desetletje 21. stoletja.
Zgodila so se socialna omrežja, sprva Facebook in Twitter, nato pa še Instagram, TikTok, SnapChat in drugi. Družabna omrežja služijo demokratični državi in pluralizmu, saj vzpostavljajo platformo, kjer je mogoča svobodna izmenjava informacij med ljudmi, organizacijami, mediji. S pomočjo omrežij lahko posameznik neposredno, brez filtrov, spremlja mnenja drugih, pa naj si gre za prijatelja ali pomembnega politika.
In prav to je zamajalo liberalni monopol nad informacijami. Pretok informacij na družabnih omrežjih je poenostavljeno sestavljen iz matematičnih algoritmov, ki s pomočjo umetne inteligence omogoča personalizacijo uporabniške izkušnje. To pomeni, da če danes nekdo gleda dokumentarec o morskih prašičkih, preko spleta kupi mačjo hrano in povodec za psa, bo veliko možnosti, da bo jutri njegov Facebook obarvan v duhu malih živali.
Ta sistem omogoča oblikovanje novic glede na posameznikove interese in zagotovo ni popoln in brez pasti, saj uporablja človekovo psihologijo z namenom, da ostanemo »priklopljeni«. A njegova glavna lastnost je ta, da je surovo objektiven in popolnoma nenazorski, saj ga poganja interes posameznika.
Posledica tega fenomena je, da so nove platforme projekcija nazorske opredelitve uporabnikov; v prej nedotakljiv liberalni medijski svet so začeli vstopati tudi konservativnejši mediji in portali. Analiza Facebook uporabnikov je pokazala, da majhna večina (52 %) uporabnikov novice poišče v levo-liberalnih medijih, manj jih informacije išče pri desno usmerjenih medijih. Med 25 najbolj obiskanimi mediji jih je 16 nagnjenih v levo smer in manj kot tretjina (9) usmerjenih bolj v desno.
To pomeni, da je nazorska tehtnica še vedno malenkost nagnjena v smer liberalnih medijev, a kljub temu pojavnost konservativnih glasov marsikaterega predstavlja alarmantno poseganje v njihov monopol nad tokom informacij. Strah je privedel do večjega premika v levo pri prevladujočih medijih, ki prav tekmujejo, kdo bo bolj levo-liberalen.
Ta alarm je dosegel tudi večinoma levo usmerjene lastnike družabnih omrežij, zato so začeli »popravljati« svojo napako s cenzuro (beri: »fact check«) ne-liberalnih novic. Še več, Spomnimo, Twitter in Facebook sta v mesecu pred ameriškimi volitvami teden blokirala račun mainstream medija, četrtega najbolj branega ameriškega časopisa (New York Post), ker je objavil novico, kar bi lahko škodilo Bidnu pri predsedniških volitvah, saj naj informacije ne bi bile avtorizirane. Twitter je cenzuriral tudi politične čivke predsednika Trumpa in s tem kršil svojo vlogo nevtralne platforme. Da bi uporabnike zaščitili "pred hitrim širjenjem lažnih novic" so pred volitvami celo začasno ukinili funkcijo deljenja twitov (retweet), možna je bila le še funkcija citiranja twitow (quote tweet).
https://twitter.com/SenTedCruz/status/1321235227407192064?s=20
Družabna omrežja pa še niso bistveno omejila komunikacije vodilnih slovenskih politikov. Nisem navdušen, da predsednik vlade denimo razglasi epidemijo preko Twitterja, vendar je v pluralno osiromašeni medijski krajini komunikacija preko Twitterja (podobno kot v ZDA) edina možnost, da poda sporočila brez interpretacij novinarjev. Ti že ves mandat ne skrivajo odprte vojne s predsednikom vlade, s pismi mednarodnim organizacijam in "pismom odgovornih urednikov" samo potrjujejo, da želijo, da njihov monopol nad informacijami ostane nedotakljiv, vsako kritiko ali očitek netočnosti pa takoj razglasijo za napad na svobodo novinarstva.
Me največjimi kritiki komuniciranja Vlade preko Twitterja so pripadniki stranke, ki še vedno hrepeni po izgubljenem informacijskem monopolu iz drugih časov. Zato močno nasprotujejo pluralizaciji medijske krajine in jo imenujejo »pritisk na novinarje« ali pa »Orbanizacija Slovenije«. Taisti politiki ob tem ploskajo cenzuri na družabnih omrežjih in kličejo k ustanovitvi medijske policije, po drugi strani pa pozabijo na spontano obsodbo napada na novinarja alternativne medijske hiše.
https://twitter.com/Mladiforum/status/998239406782865408?s=20
Ne bi si želel biti v koži Marka Zuckerberga ali Jacka Dorseya: iz leve prihajajo napadi, da omrežja omogočajo rast ekstremističnih mnenj in širjenje lažnih novic, desnica pa očita selektivno politično cenzuro.
Upajmo, da nihče. Pri Domovini bi bili veseli novih bralcev, a to ne pomeni, da bi morali ljudje prenehati z branjem levo-liberalnih medijev. Pomembno je brati čimbolj širok spekter virov novic, saj to spodbuja kritično razmišljanje in svobodno oblikovanje volilne volje.
Ohranitev nevtralnosti družabnih platform pa je edina možna pot za preživetje demokracije. Pot cenzure je namreč pot proti propagandnim mašinam totalitarnih sistemov 20. stoletja.
Če ne bi uspela osamosvojitvena ekipa s Kacinom na čelu v nekaj dneh obrniti mnenje svetovne javnosti, da je JLA res okupatorska vojska, bi bila naša vojna veliko bolj krvava in vprašanje, če bi zadnji vojak JLA iz Slovenije odkorakal že 25. oktobra 1991. Vojne z orožjem ni več, a vojna za informacije še vedno poteka. Kdo pa ima monopol nad informacijami danes?
Večdesetletni medijski monopol
Še pred desetletjem je med novinarji obstajala želja po objektivnem poročanju in nazorsko neopredeljeni predstavitvi novic. Če pa bi podrobneje pogledali razporeditev novic, izbiro tematik, gostov, pa bi gotovo opazili nagnjenost v levo liberalno smer, a ta bi bila daleč od trenutnega, občasno naravnost norega pristranskega poročanja prevladujočih medijev. Monopol liberalno usmerjene novinarske smetane nad tokom informacij pa se je močno zamajal v prehodu v drugo desetletje 21. stoletja.
Kaj se je zgodilo?
Zgodila so se socialna omrežja, sprva Facebook in Twitter, nato pa še Instagram, TikTok, SnapChat in drugi. Družabna omrežja služijo demokratični državi in pluralizmu, saj vzpostavljajo platformo, kjer je mogoča svobodna izmenjava informacij med ljudmi, organizacijami, mediji. S pomočjo omrežij lahko posameznik neposredno, brez filtrov, spremlja mnenja drugih, pa naj si gre za prijatelja ali pomembnega politika.
In prav to je zamajalo liberalni monopol nad informacijami. Pretok informacij na družabnih omrežjih je poenostavljeno sestavljen iz matematičnih algoritmov, ki s pomočjo umetne inteligence omogoča personalizacijo uporabniške izkušnje. To pomeni, da če danes nekdo gleda dokumentarec o morskih prašičkih, preko spleta kupi mačjo hrano in povodec za psa, bo veliko možnosti, da bo jutri njegov Facebook obarvan v duhu malih živali.
Ta sistem omogoča oblikovanje novic glede na posameznikove interese in zagotovo ni popoln in brez pasti, saj uporablja človekovo psihologijo z namenom, da ostanemo »priklopljeni«. A njegova glavna lastnost je ta, da je surovo objektiven in popolnoma nenazorski, saj ga poganja interes posameznika.
Nove platforme so projekcija nazorske opredelitve uporabnikov; v prej nedotakljiv liberalni medijski svet so začeli vstopati tudi konservativnejši mediji in portali.
Tudi družabna omrežja so usmerjena na levi politični pol, a manj
Posledica tega fenomena je, da so nove platforme projekcija nazorske opredelitve uporabnikov; v prej nedotakljiv liberalni medijski svet so začeli vstopati tudi konservativnejši mediji in portali. Analiza Facebook uporabnikov je pokazala, da majhna večina (52 %) uporabnikov novice poišče v levo-liberalnih medijih, manj jih informacije išče pri desno usmerjenih medijih. Med 25 najbolj obiskanimi mediji jih je 16 nagnjenih v levo smer in manj kot tretjina (9) usmerjenih bolj v desno.
To pomeni, da je nazorska tehtnica še vedno malenkost nagnjena v smer liberalnih medijev, a kljub temu pojavnost konservativnih glasov marsikaterega predstavlja alarmantno poseganje v njihov monopol nad tokom informacij. Strah je privedel do večjega premika v levo pri prevladujočih medijih, ki prav tekmujejo, kdo bo bolj levo-liberalen.
"Fact checki", cenzura, spletna policija
Ta alarm je dosegel tudi večinoma levo usmerjene lastnike družabnih omrežij, zato so začeli »popravljati« svojo napako s cenzuro (beri: »fact check«) ne-liberalnih novic. Še več, Spomnimo, Twitter in Facebook sta v mesecu pred ameriškimi volitvami teden blokirala račun mainstream medija, četrtega najbolj branega ameriškega časopisa (New York Post), ker je objavil novico, kar bi lahko škodilo Bidnu pri predsedniških volitvah, saj naj informacije ne bi bile avtorizirane. Twitter je cenzuriral tudi politične čivke predsednika Trumpa in s tem kršil svojo vlogo nevtralne platforme. Da bi uporabnike zaščitili "pred hitrim širjenjem lažnih novic" so pred volitvami celo začasno ukinili funkcijo deljenja twitov (retweet), možna je bila le še funkcija citiranja twitow (quote tweet).
https://twitter.com/SenTedCruz/status/1321235227407192064?s=20
Družabna omrežja pa še niso bistveno omejila komunikacije vodilnih slovenskih politikov. Nisem navdušen, da predsednik vlade denimo razglasi epidemijo preko Twitterja, vendar je v pluralno osiromašeni medijski krajini komunikacija preko Twitterja (podobno kot v ZDA) edina možnost, da poda sporočila brez interpretacij novinarjev. Ti že ves mandat ne skrivajo odprte vojne s predsednikom vlade, s pismi mednarodnim organizacijam in "pismom odgovornih urednikov" samo potrjujejo, da želijo, da njihov monopol nad informacijami ostane nedotakljiv, vsako kritiko ali očitek netočnosti pa takoj razglasijo za napad na svobodo novinarstva.
Me največjimi kritiki komuniciranja Vlade preko Twitterja so pripadniki stranke, ki še vedno hrepeni po izgubljenem informacijskem monopolu iz drugih časov. Zato močno nasprotujejo pluralizaciji medijske krajine in jo imenujejo »pritisk na novinarje« ali pa »Orbanizacija Slovenije«. Taisti politiki ob tem ploskajo cenzuri na družabnih omrežjih in kličejo k ustanovitvi medijske policije, po drugi strani pa pozabijo na spontano obsodbo napada na novinarja alternativne medijske hiše.
https://twitter.com/Mladiforum/status/998239406782865408?s=20
Ne bi si želel biti v koži Marka Zuckerberga ali Jacka Dorseya: iz leve prihajajo napadi, da omrežja omogočajo rast ekstremističnih mnenj in širjenje lažnih novic, desnica pa očita selektivno politično cenzuro.
Kdo bo torej zmagal v vojni za informacije?
Upajmo, da nihče. Pri Domovini bi bili veseli novih bralcev, a to ne pomeni, da bi morali ljudje prenehati z branjem levo-liberalnih medijev. Pomembno je brati čimbolj širok spekter virov novic, saj to spodbuja kritično razmišljanje in svobodno oblikovanje volilne volje.
Ohranitev nevtralnosti družabnih platform pa je edina možna pot za preživetje demokracije. Pot cenzure je namreč pot proti propagandnim mašinam totalitarnih sistemov 20. stoletja.
Povezani članki
Zadnje objave

Radio – tovarna sodobne glasbe
3. 12. 2023 ob 11:39

Čakajoč Martina Krpana
3. 12. 2023 ob 11:33
Ekskluzivno za naročnike

Radio – tovarna sodobne glasbe
3. 12. 2023 ob 11:39

Čakajoč Martina Krpana
3. 12. 2023 ob 11:33
Prihajajoči dogodki
DEC
03
DEC
03
Od Križa do čarobnega gradu Miramare
09:45 - 16:30
DEC
03
DEC
03
Za Abrahama, PVC 3
19:30 - 21:30
DEC
04
Video objave

Odmev tedna: Kadrovske zagate in prisilno delo
1. 12. 2023 ob 19:31

Vroča tema: Obnova po poplavah poteka prepočasi, vsak večji dež nas spravi na obrate!
29. 11. 2023 ob 17:35

Odmev tedna: Kravje kupčije
24. 11. 2023 ob 20:37
Izbor urednika

Čari "prekarnega dela" in država, ki ne zaupa svojim državljanom
28. 11. 2023 ob 7:22

Pretresljive zgodbe rešenih otrok, ki so jih ugrabili teroristi Hamasa
27. 11. 2023 ob 18:31

Naj vas cenejše gorivo ne zavede: država si pri bencinu in nafti jemlje vse več
21. 11. 2023 ob 20:41

Je torej Izrael zagrešil vojne zločine?
19. 11. 2023 ob 20:49
6 komentarjev
STAJERKA2021
V tej vojni ne bo zmagovalca.
Prava vojna se bo bila za vodne vire in hrano. Vse ostalo je zavajanje. Dokler imaš poln trebušček in nisi žejen - lahko nergaš nad vsem.
Tako kot je že povedano, vsako milijonsko mesto je šest obrokov pred lakoto. Dovolj je kibernetski napad na plačilni promet in si oskrbe več ne moreš privoščiti. Kaj pa potem? Anarhija in konec življenja, ki ga poznamo.
Gregor
So že pred desetletji rekli Križnarjevi in dosegli euforijo ob zadnjem referendumom. Obenem pa prodali par vrtin zahodnjakom... Sicer razumem zakaj v to verjamete a je <b>izjava o prihajajoči vojni za vodo le prvokategorna neumnost </b>s katero farbajo (mediji seveda) Slovence že desetletja. A te vojne kar ni od nikoder? medtem, ko informacijska vojna divja čez vse meje (ta članek se samo dotika vrha ledene gore informacijske vihre). Seveda je ob vsem tem že dolgo, divja tudi ta ljudem umaknjena, vojna za surovine. <b>Informacije (beri nadzor nad podložniki) in surovine (beri bogastvo) so glaven motor vojn v vsej človeški zgodovini in bo tako ostalo. </b>Seveda ta vojna poteka odmaknena od oči prebivalstva, ki buli v svoj zaslon ali pa kako izložbo. Ta vojna nima tipičnih žrtev in producira moderne sužnje. Da se vrnem k prihajajoči vojni za vodo in zakaj je to popoln nesmisel. Kdo pa danes nima vode? Revne države? Kdo ima denar za izvoz vojne? Kdo si vojno sploh lahko privošči? Bogati in ti nimajo problema z vodo. Pejte si pogledat namakalne sisteme v puščavah Izraela in boste ugotovili: bogati imajo denar, da si v vsakih okoliščinah priskrbijo zadostne vodne vire in imajo hkrati denar, da zavarujejo svoje meje. Vojne za vodo ne bo nikoli, ker je ne morejo financirat tisti, ki imajo probleme z vodno oskrbo. Da ne govorimo o stanju v Evropi, kjer je na pretek kvalitetnih vodnih virov. Imamo cel kup alp, ki so nepresahljiv zalogovnik. Vojne bodo še naprej potekale za tisto, za kar so potekale od pradavnine. Za posest s prebivalci, nadzor nad njimi in za naravna bogastva, ki pa so od refkih kovin, zlata in seveda nekaj tudi okoli vode. <b>Da pa nas mediji neprestano farbajo s to vojno za vodo je seveda zelo razumljivo. Prav mediji so ena od najpomembnejših udarnih sil informacijske vojne </b>in zavajanje je za njih potreba, da odvrnejo pozornost od svojih grehov.
Alojzij Pezdir
Mladi forum SD napoveduje z novo levo Vlado RS ustanovitev spletne policije, ki naj bi preganjala in sankcionirala "sovražni govor", kakor ga bodo kvalificirali oni, se pravi "strokovnjaki" iz Mladega foruma SD oz. vsevedi iz nezmotljivega polit-biroja SD.
Očitno so se mladi aparatčiki iz podmladka opozicijske stranke SD naveličali univerzalnih človekovih svoboščin in pravic ter univerzalne svobode govora in umetniškega ustvarjanja, zato se želijo vrniti v trde in trdne čase nekdanje komunistične tajne politične policije ter njej podrejenega tožilstva in sodstva kot podrejenega pravosodnega aparata edine in nezamenljive partije na oblasti (nekdaj KPJ/KPS oz. ZKJ/ZKS, v bližnji prihodnosti pa najbrž SD).
Mladim militantnim nazadnjakom iz Mladega foruma SD je treba priznati vsaj to, da ne skrivajo svojih ne-demokratičnih, ne-ustavnih in ne-evropskih ambicij ter političnih namer in da ne zmorejo krotiti niti svoje ne-demokratične neučakanosti ter proti-demokratične destruktivnosti.
Njihovim starejšim kolegom iz polit-biroja parlamentarne opozicijske SD s predsednico in evro-parlamentarko Tanjo Fajon na čelu pa je treba priznati, da si ne belijo glavo z vzgojo lastnega podmladka in z njihovim očitnim političnim nerazumevanjem demokratičnega razvoja v okviru ustavne ureditve v državi ter v okviru demokratične ureditve ter vladavine prava v skupnosti EU.
kdorkoli
Nejc, najprej me je razžalostilo vprašanje v naslovu, ki sprašuje, kdo bo "zmagal vojno". Vojne ne zmagamo in je nihče in nikoli ne bo, lahko pa "zmagamo v vojni". Jej, jej, jej, slovenščina...
No, k sreči me je potolažil naslov na koncu članka, kjer se vprašanje pravilno glasi: "Kdo bo torej zmagal v vojni ...".
Tako je prav, nekoga lahko zmagamo v vojni, vojne same pa v slovenščini ne moremo zmagati!
rasputin
Problem neodvisnih in pluralnih medijev je v Evropi in Ameriki skoraj rešen. Pomembno je, da medij, bodi bolj levi ali bolj desni, spoštuje uveljavljene politične dogme in tabuje, da poroča politično korektno in da v ničemer ne nasportuje vladajoči globalistični ideologiji. Medij, ki pade izven tega okvira, bo z veliko verjetnostjo deležen oznake, da gre za skrajni medij in bo deležen različnih sankcij, vse do izgona z interneta.
Delitev na liberalne in konservativne medije je zmeraj manj relevantna. Bolje pomembna je delitev na pro-globalistične in anti-globalistične medije. Res je seveda, da se imajo globalisti za progresiste, antiglobalisti pa so konservativci po samem pomenu izraza, saj nasprotujejo spremembam v družbi, ki jih vsiljujejo globalisti.
Kdo bo zmagal v informacijski vojni za človeške duše, je odvisno predvsem od tega, kdo obvladuje medije. V digitalni dobi je pomembno tudi to, kdo obvladuje medijsko infrastrukturo: telekomunikacije, serverje, družbena omrežja...
Mark Zuckerberg, katerega Facebook ima menda poldrugo milijardo uporabnikov, je tako rekoč medijski bog, ki po svoji presoji oziroma v skladu s svojo agendo omogoča ali onemogoče širjenje idej različnih posameznikov. Spomnimo se platforme GAB, če me spomin ne vara, ki se je oglaševala kot platforma, ki ne izvaja cenzure, Amazon, na katerega serverjih je gostovala, pa jo je enostavno odklopil od njih in jo z eno potezo onemogočil.
Tudi velike in uveljavljene medijske hiše niso čisto avtonomne, saj so telekomunikacije običajno v rokah peščice družb, ki so nacionalni operaterji, brez katerih ne morejo delovati. Zanesljivo lastniki omrežij postavljajo tudi svoje politične pogoje. To je danes postalo tako običajno, kot je nekoč veljalo, da je svoboda govora in medijev svetinja, ki se je ne sme z ničemer krniti. Ampak danes je to zgodovina. Tweeter in Facebook sta brisala celo Donalda Trumpa, bivšega predsednika ZDA.
Internet je omogočil, da so tudi mali ljudje prišli do možnosti, da se sliši njihov glas, toda velike ribe, kot so Facebook, Tweeter itd. so kmalu našle odgovor pač po načelu, da velike ribe žro male. Internet je tako postal džungla, kjer divja neusmiljen boj za preživetje. Zmagujejo seveda velike ribe.
Komentiraj
Za objavo komentarja se morate prijaviti.