Kateri hišni aparat bi najbolj pogrešali

Drugo mesto: TELEVIZIJA

V poznih devetdesetih letih je bila televizija kraljica v marsikateri hiši, saj kar 64 % Slovencev ne bi moglo živeti brez nje. Kaj nas je prikovalo pred televizijske ekrane? Nadaljevanke, kot so bile Beverly Hills, Urgenca, Seinfeld, Prijatelji? Morda televizijski napovedovalci? Nataša Dolenc, Jernej Pikel, Ajda Lesjak Kalan, Janez Kranjc, Julka Vahen, Rado Časl, Edi Mohorko, Slobodan Kaloper, Milanka Bavcon, Borut Mencinger, Menči Klančar in drugi? Ali se nam je zdelo, da so bile novice, ki so nam jih posredovali, še kolikor toliko verodostojne? 

Prav milo se mi je storilo ob podatku, da je 89 % odstotkov sodelujočih celo odgovorilo, da jih televizija spremlja tudi na dopustu. 43 % jih je navedlo, da bi na oddihu laže pogrešali partnerja kot televizijo. No, slednje je po svoje razumljivo. Televizor človek ugasne, kadar ga je volja.  

Če bi anketo izvedli danes, se bojim, da bi bili odgovori mičkeno drugačni. Mlajše generacije do televizije ne gojijo kakšne pretirane naklonjenosti. Veliko je mladih družin, ki so se ji zavestno odrekli. Priznamo ali ne, televizija je danes prevzela vlogo pralnega stroja. Že na horuk: če se ji le približamo, nam opere možgane.  

Tretje mesto: TELEFON 

62 % vprašanih je v omenjeni anketi izjavilo, da si ne predstavlja življenja brez telefona. Dragocen jim je bil bolj kot ne, ker jim je prihranil čas in ker je, če je bil pri roki, marsikdaj rešil življenje. Spominjam se, da smo ga (stacionarnega) v naši ulici dobili šele leta 1997. Pripovedovali so mi, da so po drugi svetovni vojni Žirovci koristili telefonske usluge pri vratarju v tovarni Alpina. Toni Žakelj, ki je bil sicer slep, si je v desetletjih, ko je opravljal delo telefonista, zapomnil več sto telefonskih številk. Sogovornika je že po uvodnem dober dan prepoznal po glasu. Posredoval je, ko je kje gorelo, ko je bilo treba nosečnico odpeljati v porodnišnico, ko so se v kakšni gostilni stepli, pa je moral poklicati miličnike.  

Se še spomnite dolgih vrst pred telefonsko govorilnico na morju? Ko smo ure in ure čakali na vrsto zgolj, da smo pozdravili domače in jih vprašali, ali je doma vse, kot mora biti? Kadar je kdo od svojcev umrl v bolnišnici, so od tam poslali telegram s črnim robom. Niti poklicali niso. Zaradi morebitnega klica v Ameriko je lahko naročnik ob prejemu računa tudi bankrotiral. Telefoni so bili res dragoceni. Tako in drugače. 

Malo za šalo, malo zares: danes bi marsikdo raje umrl kot se ločil od njega. Z njim so otroci zasvojeni že v plenicah. Psihologi pravijo, da jih vzgajamo v socialne robote. Kje so časi, ko so se zakonci, ko so ugasnili luč, ljubili. Kje so časi, ko so se ljudje družili in se pogovarjali? Telefon že dolgo ni več le vir informacij, postal je tudi sredstvo za poneumljanje Zemljanov.  

Četrto mesto: DENAR 

Kaže, da pred več kot dvajsetimi leti še nismo bili takšni materialisti kot danes, saj se je denar, čeravno ni hišni aparat, znašel šele na četrtem mestu. Mar takrat nismo vedeli, da je denar eden od pogojev za osebni uspeh in družbeni status? Mar še nismo imeli v podzavesti, da pomeni imeti denar tudi imeti srečo, moč in oblast?  

Danes imamo, vsaj na splošno, vsega dovolj: vsako stanovanje ima pralni stroj, vsaj dve televiziji, vsaj toliko računalnikov in telefonov, kot je članov družine, zajamčena plača je po zakonu zagotovljena. Nobena skrivnost ni, da si lahko z denarjem kupimo malodane vse: od človekove vesti do ljubezni in volitev. In še nismo zadovoljni. Na poti do imeti še več kot drugi nekaterih ne ustavi nihče.  

Kakšni bi bili odgovori na podobno anketo danes?

Naročniška vsebina