Katera občina je prejemnica Zlatega častnega znaka svobode Republike Slovenije in zakaj?

25. junija bo na Vrhniki potekalo praznovanje Domovina praznuje, slovesnost ob dnevu državnosti v organizaciji našega medija. Vrhnika pa ni bila izbrana naključno. V času osamosvojitvene vojne je namreč igrala pomembno vlogo, saj je bila prav tukaj nastanjena prva oklepna enota Jugoslovanske ljudske armade, ki je samostojnosti naše države tedaj predstavljala eno največjih groženj. Kljub temu, da so bili lokalni teritorialci proti oborožitvi JLA praktično »goli in bosi«, so se pogumno in izjemno uspešno borili za obrambo samostojnosti in suverenosti.

Ker se je Vrhnika med vojno izjemno izkazala, je leta 2006 prejela tudi Zlati častni znak svobode Republike Slovenije. V spopadu proti JLA je sodelovala celotna občina. Občina Vrhnika (skupaj z občinama Log-Dragomer in Borovnica, ki sta tedaj bili del občine Vrhnika) pa je edina v Sloveniji, ki se lahko ponaša s takšnim priznanjem.

Vrhnika je bila skozi zgodovino pomembna geostrateška lokacija in tega se je zavedala tudi jugoslovanska vojska. Po eni strani je le 15 kilometrov oddaljena od Ljubljane kot političnega, kulturnega in gospodarskega središča republike, hkrati Ljubljana predstavlja tudi pomembno križišče prometnih poti. Z druge strani je ključna bližina Postojnskih vrat, kjer se združujejo vse poti iz celinske Slovenije proti Primorju, kar je pomembna točka že vse od antike.

Najmočnejša enota JLA, ki je skušala zasesti Brnik

Tam pa je bila nameščena 1. oklepna brigada JLA, ki je veljala za najmočnejšo enoto vojske. Samo mesto je bilo posledično prežeto z vojaštvom. Nastanjenih je bilo 1240 vojakov in 350 oficirjev, več kot 7 odstotkov prebivalcev pa je bilo zaposlenih v vojaški službi. Mnogi vojaški starešine so si na Vrhniki ustvarili tudi družine in prijateljstva.

Vrhniška teritorialna obramba se je v začetku vojne soočila z velikim pomanjkanjem orožja. Tudi vrhniška enota je bila, tako kot večina enot po Sloveniji, v celoti razorožena, njeno orožje pa je bilo prepeljano v skladišča JLA. Kljub temu niso bili povsem brez orožja, saj so zadržali orožje občinskega oddelka ljudske obrambe, ki so ga skrili v dve tajni skladišči, opremili pa so se tudi z orožjem iz Kočevske Reke. Njihova oborožitev se vsaj v prvih dneh vojne nikakor ni mogla kosati z JLA.

Tudi zato, predvsem pa zaradi prepozne izdaje ukaza o postavitvi barikad sta že 26. junija 1991 iz vojašnice krenili dve oklepni koloni proti letališču Brnik, ki ju je teritorialna obramba premagala šele v spopadih okoli letališča. Je pa bil to edini uspešen vdor tankov iz vojašnice na Vrhniki.

Barikade in psihološka vojna

Že prvi dan vojne so bile na vseh ključnih točkah v mestu postavljene barikade, vojašnicama so odklopili vodo in elektriko ter prekinili telefonsko povezavo. Prepovedali so jim tudi dostavo hrane. So pa vojašnici dostavili slovenske časopise, da bi bili vojaki informirani o razlogih za premike enot in dogajanju v Sloveniji. Mnogi so namreč verjeli, da je Slovenijo napadla Italija ali Avstrija, saj so smeli spremljati le srbske medije.

Po zvočnikih so predvajali tudi govore Jelka Kacina, s katerimi so vojake pozivali k predaji, in dnevna poročila. Zgledu Vrhnike so kmalu sledili tudi v drugih krajih po Sloveniji.

Skladišče, ki je obrnilo tok vojne

Ena najpomembnejših akcij, ki je obrnila tok vojne, je bilo zavzetje skladišča orožja JLA v Brezovici pri Borovnici, ki ga je izvedla druga brigada Moris 28. junija 1991, brez žrtev. Ko sta se iz skladišča v civilu odpravila dva vojaka, eden od njiju desetnik, so ju pridržali, zaslišali in zagrozili, da če se vojska v skladišču ne bo predala, jo bodo raketirali z bližnjih hribov.

Vojaki v skladišču so se predali in tako je slovenska teritorialna obramba prevzela sodobno orožje, ki je bilo tam uskladiščeno. Ključno vlogo je igral Slovenec, ki je že prej bil nastanjen v skladišču in je TO pomagal vzdrževati telefonsko povezavo z vojašnico na Vrhniki ter tako preprečil, da bi zaustavili večdnevno praznjenje orožja iz skladišča, s katerim so se opremile enote po vsej Sloveniji in tudi nekatere na Hrvaškem.

Zajetje skladišča v Borovnici je poleg bistvenega povečanja opremljenosti z orožjem pomenilo tudi močan psihološki učinek za dvig morale TO in omehčanje udarnosti JLA. Šele po zavzetju skladišča je TO razpolagala z resnimi količinami protioklepnih sredstev in drugega kvalitetnejšega orožja.

Enotnost kraja ključna za uspeh

Sodelovanje med različnimi akterji v kraju, ki je bil močno prežet z vojaštvom, je bilo za uspehe ključno. Že v tednu pred samim plebiscitom je JLA organizirala posvet, kako preprečiti udeležbo na plebiscitu, vendar se je izkazalo, da je ideji naklonjen le eden od rezervnih častnikov. Plebiscit je bil tako uspešno izveden.

TO je ves čas pomagala lokalna skupnost. Lokalni podjetniki in obrtniki so prispevali mehanizacijo za barikade in tajna skladišča orožja TO, občinska oblast je zgledno sodelovala, Cerkev pa je odstopila zvonik cerkve sv. Trojice za potrebe opazovanja vojašnice. Prav v cerkvi sv. Trojice bo 25. junija letos ob 18. uri maša za domovino v okviru praznovanja Domovina praznuje.

Takratni župnik se je zaobljubil, da bodo, če bo Vrhnika preživela vojno brez večjih posledic, kupili veliki zvon, kar so dve leti po vojni tudi storili.

Preživetje kraja brez večjih posledic pa ni bilo samoumevno. Poveljniki so zavrnili več ukazov o streljanju na sam kraj, 2. julija je prišlo tudi do letalskega raketiranja barikad in ponovnega poskusa vdorov v smer Logatca in Ljubljane, ki pa sta bila ustavljena, in enote so se morale vrniti v vojašnico.



Omahovanje poveljstva pred povzročanjem hudih žrtev je bilo povezano tudi z dejstvom, da je v mestu živelo približno 300 družinskih članov vojaških starešin, ki bi bili neposredno ogroženi. Ukazom o napadu na vojašnice pa so se uprli tudi nekateri poveljniki TO ter s tem rešili mnoga življenja v zavedanju, da oborožitvi v vojašnicah niso kos.

So pa kasneje uspešno blokirali vse izpade oklepnih enot iz vojašnice. Preprečili so tudi vse poskuse zavzetja elektro postaje in drugih ključnih objektov v mestu.

Napeto vse do zadnjega

Vse do konca vojne je bilo na Vrhniki napeto, saj je oklepna brigada predstavljala nevarnost tako za samo Vrhniko kot tudi za Ljubljano, kamor so se v začetku julija neuspešno skušali prebiti. Vse do konca so vztrajali, da bodo Slovenijo zapustili polno oboroženi, s čimer Slovenija ni soglašala, govorilo se je tudi, da ne bodo odšli brez boja.

Že pripravljena akcija za zavzetje vojašnice v oktobru 1991 je bila naposled odpovedana, ko je JLA pristala, da je vojašnico zapustila samo z osebnim orožjem.

Prav dogajanje med vojno v sami Vrhniki, kjer si je zasluge lahko pripisala celotna lokalna skupnost, pa je botrovalo k podelitvi častnega zlatega znaka svobode Republike Slovenije, ki ga je Vrhnika prejela petnajst let po usodnih dogodkih leta 1991. Samo sprašujemo se lahko, kako drugače bi se odvila zgodovina slovenske osamosvojitve, če tankovska brigada na Vrhniki ne bi bila ustavljena.