[Kam na izlet] Slap Orglice

Živeti kje sredi naše lepe domovine je precej praktično. Če se v katerokoli smer Slovenije odpraviš z avtomobilom, ti to ne bo vzelo bistveno več kot urico ali dve vožnje. Pa naj si gre za pot proti Obali, na Gorenjsko, proti Štajerski ali Dolenjski. Seveda, če kje ne naletiš na kakšen večji zastoj, kar pa pri nas ni ravno redkost, sploh v času viška turistične sezone (ministrica Alenka pa nič). Kar pa ne pomeni, da ne bi vseeno rad živel kje drugje kot v Zasavju, od koder sem. Če bi lahko izbiral, bi izbral kakšno naše obalno mesto. A je, kar je.

Sredi julija, ko nas je skoraj vsak dan presenetil kakšen naliv, sem se odločil, da obiščem slap Orglice, za katerega pred brskanjem po internetu nisem slišal. Prav, sem si rekel, zraven povabil še svojo ženo in enega od štirih vnukov, ki se mu je v teh poletnih dneh dalo malce pešačiti.

Ostanki partizanke bolnišnice

Iz Izlak, nekoč turističnega kraja z Medijskimi toplicami, ki so zdaj že več kot deset let v ruševinah, smo se prek Tuhinjske doline odpravili proti Kamniku, od koder smo skrenili na pot ob Kamniški Bistrici. Pot nas je peljala mimo parkirišča pri spodnji nihalki, ki nas popelje na Veliko planino. A to kar nekaj stane. Čez slaba dva kilometra smo avto parkirali na manjšem parkirišču, ki je brezplačno, kar ni nepomembno in običajno pri nas, ter se podali na precej lepo urejeno pešpot proti slapu Orglice.

Do slapa vodita dve poti. Večji del po gozdu, ki ponuja prijeten hlad. Obe poti sta približno enako dolgi. Na prvem razcepu smo se odločili za smer v levo, torej za pot, ki je malce bolj razgibana in ponekod tudi bolj strma. To smer smo izbrali, ker smo si na poti do slapa želeli ogledati še grob pilota ameriške vojske iz druge svetovne vojne. Po strmoglavljenju letala je bil ranjeni pilot zdravljen v bolnišnici Bela, ki je le nekaj deset metrov višje. Za posledicami poškodb je sredi julija 1944 umrl in bil tu tudi pokopan, po vojni pa prekopan. Omenjena partizanska bolnica Bela je v Kamniško-Savinjskih Alpah na nadmorski višini 816 metrov. Na tem mestu sta v letih od 1943 do 1945 delovala dva bolnišnična objekta. Kot rečeno, se je poleg drugih ranjencev v tej bolnišnici zdravil tudi omenjeni ameriški pilot Otto Hinds. Od parkirišča do ostankov bolnišnice je le kakšne pol ure hoje, kar ni prenaporno, a ko pomisliš na tiste, ki so v to bolnišnico nosili ranjence, je že druga zgodba ali pesem, kot rečemo. Zagotovo je bila, sploh v zimskem obdobju, pot zelo naporna.

Na poti do slapa smo si ogledali še grob pilota ameriške vojske iz druge svetovne vojne. Po strmoglavljenju letala je bil ranjeni pilot zdravljen v bolnišnici Bela, ki je le nekaj deset metrov višje.

Proti slapu Orglice

V času našega obiska je bila struga potoka Kamniška Bela, ki je levi pritok Kamniške Bistrice, skorajda prazna. Le na začetku poti je potok ponujal prijeten hlad in nekaj tolmunčkov za osvežitev. Če je pot na drugi strani, torej od razcepa po desni, dovolj široka in primerna tudi za mlajše otroke, je pot od nekdanjega groba ameriškega pilota bolj zahtevna. Ponekod se precej strmo dvigne, zato mlajši otroci potrebujejo pomoč starejših. Na določenih odsekih poti je potrebnih tudi nekaj plezalnih sposobnosti. Denimo po kakšnem skalnem grebenu. Do tolmuna pod slapom še kar gre. Opazil sem, da se nekateri zadovoljijo kar s tem tolmunom in ne gredo naprej. Mi se nismo in smo na vsak način želeli priti do slapa, ki ima zanimivo ime. Ker pozimi slap zamrzne in dobi obliko orglic, se ga je prijelo to ime. Nekateri mu rečejo tudi slap Orličje, to pa zato, ker pravijo, da v dolini Kamniške Bele gnezdijo orli. Mi jih nismo videli. V ledeni dobi so menda tu lomastili tudi orjaški mamuti, o čemer priča najdeno okostje, ki so ga odkrili davnega leta 1938.

Pot od tolmuna do slapa sicer ni dolga, le dobrih deset metrov, a je po gladkih skalah potrebnega tudi nekaj plezalnega znanja in v mojem primeru nudenje pomoči vnuku, da je bila pot zanj varna. Le manjša nepazljivost in hitro bi lahko prišlo do zdrsa. Zato previdnost ni odveč. Slab Orglice sicer ni največji pri nas, ampak ko enkrat stojiš v vidnem polju, torej na mestu, od koder se vidi, ti zastane dah. V poletnem mesecu juliju vode sicer ni bilo v izobilju, a dovolj, da morebiti ne bi naleteli na »suhi« slap, kar se zna kdaj zgoditi. Prekrasen tolmunček, kamor pada slap, te kar sam povabi vase. Hop v kopalke in le nekaj sekund kasneje se ti zdi, kot da si se na novo rodil. Brrrr ...

Nazaj smo izbrali bolj prijetno in varno pot. Saj veste, največ poškodb se zgodi nazaj grede, ko so noge že malce utrujene. A osvežene v tolmunu so kar ubogale.

Ker pozimi slap zamrzne in dobi obliko orglic, se ga je prijelo to ime. Nekateri mu rečejo tudi slap Orličje, to pa zato, ker pravijo, da v dolini Kamniške Bele gnezdijo orli.

Povojna morišča

Če lahko rečemo, da so bile partizanske bolnišnice, ki jih ni bilo tako malo pri nas, nekaj pozitivnega in zelo humanega v času druge svetovne vojne, tega ne moremo reči za mnoga povojna morišča, ki jih je pri nas odkritih že več kot 700. Zato smo si na poti nazaj ogledali še nekatera grobišča žrtev vojne in revolucionarnega nasilja v Kamniški Bistrici. Žal so vandali, ki očitno v povojnih pobojih ne vidijo nič slabega, počrnili nekatere podatke na informativnih tablah ter oskrunili tudi kapelico.

Če imate torej čas, se sprehodite ob Kamniški Bistrici in si oglejte lokacijo štirih morišč, kjer so v povojnem komunističnem nasilju svoj zadnji dom našli mnogi vojaki in civilisti.

(D219: 50-51)