Kako z novinarji ravna ta čas prvi "borec proti fašizmu"

POSLUŠAJ ČLANEK
"Denacifikacija Ukrajine" je med tremi razlogi, ki jih predsednik Ruske federacije Vladimir Putin navaja za svojo agresijo na Ukrajino. Argument o zatiranju fašizma torej ni edinstven pojav slovenskega notranjepolitičnega prostora. 

Pod ruskim borcem proti fašizmu zelo trpijo tamkajšnji novinarji. Vzporednice, ki jih s Putinovo Rusijo vlečejo domači borci proti desnosredinski vladi, so na prvi pogled za lase privlečene. Medtem ko lahko Marcel Štefančič svojo oddajo zaključi z "obsodbo avtokracije, ki je napadla nacionalko", v dejanski avtokraciji za kaj takšnega padajo glave. Novinarske seveda. 

V Rusiji se nad novinarji izvaja množična cenzura in celo nasilje, s čimer se vzporednice vlečejo v slovenskem medijskem prostoru. Pred dnevi smo lahko med drugim brali o »herojskem kljubovanju pritiskom« zaposlenih na RTV, pa o »deportacijah« (na druga delovna mesta) ter stresu, zaradi katerega da so na robu izgorelosti in živčnega zloma, nekatere pa so morali zaradi političnih pritiskov tudi hospitalizirati.

Že pred leti smo na Domovini pisali o ruskih novinarjih, ki so zaradi svojega kritičnega poročanja o Vladimirju Putinu izgubili življenje.

S čim se pravzaprav primerjajo?


»Lažne informacije« novinarje v Rusiji danes čez noč lahko stanejo prostosti. Pa ne na kratko, gre za zaporne kazni do 15 let. Posebej, če pišete o vojni ali invaziji na Ukrajino. A sporna so tudi druga resnična dejstva, vsakršna kritika oblasti. Poročanje o aferah. Če kot novinar ob takšnem poročanju ne umrete v sumljivih okoliščinah, potem je vsaj medij, ki ga izdajate, v državi cenzuriran ali pa kar ukinjen.

Državna trobila ruskih državnih televizij v praksi pomenijo, da novinarji in celo vplivneži prejmejo natančna navodila, kako poročati, ter celo, kaj natančno povedati in pokazati.

Prejšnji teden je tam »herojsko kljubovala pritiskom« urednica in novinarka prvega kanala nacionalne televizije, ki je s plakatom med programom v živo ljudem poskušala povedati, da jim državna televizija laže in da vojni nasprotuje.

Kasneje je bila aretirana, zaenkrat pa je bila kaznovana le z globo 30.000 rubljev oz. 258 evrov za video nagovor, ki ga je posnela pred akcijo. Najverjetneje pa bo sledila še kazen za akcijo na televiziji, na kateri je medtem že dala odpoved. Ponujen ji je bil tudi azil v tujini, a tja ne želi. Dan po protestu Ovsjanikove je odšlo več vidnih voditeljev ruskih televizij, med njimi Lilia Gildeeva in Vadim Glusker z NTV ter Zhanna Agalakova s ​​Prvega kanala, neuradno pa tudi več drugih.

Isti teden je Rusija po prvi prepovedi več medijev in družabnih omrežij Facebook, Twitter in Instagram (TikTok pa je Rusom prepovedal nalaganje novih vsebin) prek državnega medijskega nadzornika Roskomnadzora prepovedala še 15 dodatnih medijev, med katerimi so BBC (ki mu je posebej med vojno v Ukrajini med Rusi močno narasel obisk), francoska tiskovna agencija AFP, raziskovalni Bellingcat, več lokalnih medijev ter mediji v ruščini, ki imajo sicer sedež v Izraelu, Estoniji in Ukrajini.

Pred dnevi je Roskomnadzor terorističnih aktivnosti obtožil še Google in YouTube, kar je prvi korak k verjetni prepovedi tudi teh dveh platform, razprave so bile tudi o možnosti popolnega umika Rusije s svetovnega spleta. Putin sledi ideji »očiščenja družbe« izdajalcev in ljudi s »suženjsko miselnostjo«, kar kaže, da bo upor režimu tam terjal še kar nekaj žrtev. Aretiranih je bilo na tisoče ljudi, ki so protestirali proti ruski agresiji. Še več pa seveda tvegajo tuji novinarji v Ukrajini, ki jih ruska vojska, podobno kot vse druge, brutalno pobija.

Vrnimo se zopet v Slovenijo


Če se ob vseh teh podatkih vrnemo nazaj v domovino, ni težko narediti nekaj zaključkov. Pri nas zaradi poročanja o aktualni oblasti ni umrl noben novinar ne RTV ne kateregakoli drugega medija. Nihče ni bil aretiran niti prejel kakšnih navodil o tem, kako poročati. Nihče od novinarjev ob protestnih izjavah pred RTV ali na spletu ni prejel globe, niti nikomur ne grozi zaporna kazen. Nihče se kot pogumna ruska urednica in novinarka ne boji, da je s protestom »uničila življenje svojemu sinu«. Nihče tudi ni izgubil službe.

Noben medij ni bil prepovedan niti ukinjen, nobene množične cenzure ni nikjer, novinarji in uredniki ne zapuščajo medijev, ker bi se zavedali, da morajo po nasvetu oblasti ljudem lagati. Pa tudi vplivneži in vsi drugi brez kakršnih koli težav na tisoč in en kulturen ali pa nekulturen način izražajo svojo kritiko do vladajočih. V Rusiji nič od tega ne bi bilo (prav dolgo) mogoče.



https://twitter.com/ZigaTurk/status/1506668683250257921
KOMENTAR: Uredništvo
Kdo od slovenskih novinarjev potrebuje zaščito?
Ne gre zmanjševati resničnih duševnih in drugih stisk posameznikov kjerkoli. A zdi se, da se je v veliki želji po ohranitvi statusa quo na naši nacionalki izgubil stik z realnostjo. Morda ga celo že dolgo ni bilo. A dejstvo je, da če bi vsi, ki se imajo danes za enako preganjane, kot so neodvisni novinarji v Rusiji, razumeli, s čim se primerjajo, bi najmanj prenehali s takšnimi neumnostmi. Tako pa je v želji po menjavi oblasti verjetno popularno govoriti o zatiranju, hujšem od tistega v Putinovi Rusiji. Nekateri zdaj pravijo: res da v Sloveniji novinarjev ne pobijajo, vendar, a to opravičuje odnos, kakršnega so v naši vrsti avtokracije deležni? Res je, nič ne opravičuje brutalnih pritiskov in diskreditacij novinarjev. Ampak tudi, ko gre za osamljene jezdece, ki za seboj nimajo močnih in vplivnih novinarskih aktivov in organizacij. Jože Možina in zadnje čase Igor Pirkovič sta dva tipična takšna primera, ki sta ob grožnjah in napadih bolj kot ne prepuščena sama sebi. Je drugačen svetovni nazor od prevladujoče ideološke pozicije na nacionalni TV (ali kjerkoli drugje) res dovolj, da njune novinarske avtnonomije ni vredno kolektivno braniti?
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike