Kako ustaviti omejevanje svobode govora in širjenje sovraštva na družbenih omrežjih?

Čas pred pojavom družbenih omrežij je bil čisto drugačen čas. Glavni vir informiranja so bili osrednji mediji, ki so imeli za ustvarjanje informacij profesionalne novinarje, pa urednike in lektorje, ki so skrbeli za raven pisane in govorjene besede. Še pomembneje pa je, da so skrbeli za izbor idej, o katerih se razmišlja in poskrbeli, da se o kakšnih tudi ne. Seveda o takih, ki niso primerne za široko javnost, pa naj to določa bonton, splošna morala ali pa partikularni interes lastnikov in uredništva medija.

Ustanovitev medijske hiše je bil velik in predvsem drag izziv. Potreboval si ekipo novinarjev, pa tiskarno ali pa kup tehničnega osebja in tehnologije, ki je omogočala oddajanje radia ali televizijskega programa. Človek, ki je želel informacijo širiti dlje od vrat lokalne gostilne, se je lahko poslužil še pisem bralcev, pa še ta so bila moderirana s strani uredništva.



V monopol odločanja o tem, kaj razmišljajo široke ljudske množice, je grobo zarezal pojav interneta. Posameznik ali pa zelo majhna ekipa je skoraj zastonj postavila blog, ki so ga lahko brali tisoči ljudi. Še hujši pa je bil pojav družbenih omrežij na začetku 21. stoletja, ki je zmožnost širjenja idej dal v roke prav vsakomur, tudi tistim brez vsakršnega tehničnega ali novinarskega znanja.

Kar naenkrat lahko vsakdo mimo cenzorjev in urednikov objavi karkoli mu pride na misel. To velja tako za vulgarne in obscene izbruhe besa kot tudi za »nevarne« politične ideje naših »nasprotnikov«, ki jih naenkrat lahko vidi na tisoče sledilcev na spletu.

Svoboda govora, ki moti monopoliste, prinaša tudi veliko odgovornost

Ta svoboda je za nekdanje monopoliste moteča, zato iščejo načine, kako ta monopol vsaj delno povrniti nazaj. Temu je namenjeno »preverjanje dejstev« s strani »uveljavljenih« medijskih hiš, pa izbrisi določenih vidnih posameznikov, med katerimi Donald Trump še zdaleč ni edini primer. Temu so namenjeni pritiski na vidne posameznike, ki na družbenih omrežjih izrečejo kaj neprimernega, kot denimo »nagrada« Bodeča Neža.

A še bolj kot vulgarnežem, ki smetijo javni prostor razprave, so takšni pritiski namenjeni tistim, ki spoštljivo širijo napačne ideje. Bodeče Neže letos tako ni dobil ljubljanski svetnik Janez Stariha, ki je poslanko Alenko Jeraj ozmerjal s »Tiho kuzla, k nogi!« ampak intelektualec Žiga Turk, ki je s tvitom opozoril, da razvrednotenje spolnosti razvrednoti tudi posilstvo, ki predstavlja zločin zoper spolnost. Ideja, ki nasprotuje radikalno feministični ideologiji.

Z veliko močjo, ki so jo ljudem dala družbena omrežja, pride tudi velika odgovornost. Tej pogosto nismo kos niti uporabniki, niti upravljalci platform.

Z veliko močjo, ki so jo ljudem dala družbena omrežja, pride tudi velika odgovornost. Tej pogosto nismo kos niti uporabniki, niti upravljalci platform. Slednji v želji po maksimiranju dobička z algoritmi uporabnike zapirajo v mehurčke enako mislečih ter jih posledično radikalizirajo v svojih stališčih, saj tako dosežejo večjo aktivnost, kar platformi prinese več denarja. Da se izognejo določenim težavam, se potem občasno priklonijo tej ali oni oblasti in še izbrišejo kakšne politično »neprimerne« uporabnike. Včasih pride celo do take skrajnosti, da izbrišejo celotno platformo, kar se je letos zgodilo aplikaciji Parler, ki se je zavezala svobodi govora. Prav zadnje dni je Parler znova začel delovati, a ga spet ne dovolijo uvrstiti v Applovo trgovino z aplikacijami.

Svoje odgovornosti se pogosto ne zavedajo tudi uporabniki. V zavetju doma in anonimnega profila nam popustijo vse zavore. Poleg tega je realnost, ki jo na omrežjih vidim jaz, bistveno drugačna od tiste, ki jo vidi vsakdo izmed vas. Rodijo se žalitve in nekateri kar tekmujejo, kdo bo bolj sočno oblatil neko idejo ali osebo izven našega mehurčka. Ustvariti sovražno anonimno objavo je lažje kot žaljivko povedati človeku v obraz. Pa ne, da se to slednje ne dogaja. Družbena omrežja so to splošno prisotno zmerjanje le okrepila.

Z žaljivo uporabo družabnih omrežij le prilivamo olja na ogenj tistih, ki si želijo svobodo govora na družabnih omrežjih omejiti.

Določene omejitve so potrebne, a cenzura bi bila zdravilo, hujše od bolezni

Z žaljivo uporabo družabnih omrežij pa le prilivamo olja na ogenj tistih, ki si želijo svobodo govora na družabnih omrežjih omejiti. Prav na Twitterju je najprej prišlo do razkritja spornega ravnanja ustavnega sodnika Roka Čeferina. Namesto preiskave in sankcioniranja ravnanja je sodišče začelo pregon profila Ustavno sodišče fan, ki je zgodbo razkril. Pri tem je bilo očitno tudi uspešno, saj ta uporabniški račun ne obstaja več.

Namesto preiskovanja poklicnega fiaska najvišje pravosodne institucije v državi si je Tarča na tarčo vzela lažne profile na družbenih omrežjih. Jasno smo zaslišali klic po regulaciji svobode govora na spletnih platformah. In glavne tarče niso bili najbolj žaljivi posamezniki na Twitterju, ampak predvsem širjenje idej na tem omrežju, pri čemer so običajno uspešnejši posamezniki in stranke, ki v vodilnih medijih ne dobijo veliko prostora.

Seveda določena meja svobode izražanja mora obstajati. Ta je zagotovo prestopljena pri vzpodbujanju nasilja. Ampak to sodišča že danes lahko preganjajo. Pred tedni je bil na dve leti pogojnega zapora obsojen nekdanji avtomobilistični novinar, ki se je spraševal, ali bomo »drhal spet spuščali čez svojo južno (schengensko) mejo ali bomo končno ustrelili vsakogar, ki jo bo nezakonito prestopil?« Če se v teh dveh letih znova spozabi, ga čaka 6 mesecev zapora. Po obsodbi je že izbrisal svoj Twitter račun.

Lepo bi bilo, če bi obstajal tudi preprost način, kako dvigniti nivo razprave na družbenih omrežjih. A takoj ko se odpravimo na polje cenzure se pojavlja vprašanje, kdo bo vrhovni cenzor, ki bo določil, kaj je še dovoljeno napisati in kaj ne. Poskusi v praksi kažejo, da cenzura običajno v prvi vrsti ne cilja na žaljivke in obscenosti, s čimer bi dvigovala nivo razprave. Običajno je v prvi vrsti cenzura idej, pa naj gre za zagovornike življenja, Donalda Trumpa, reguliranje migracij, nasprotovanje teoriji spola ali drugim »naprednim« idejam današnje zahodne družbe. Cenzurirani uporabniki pa pogosto niso žaljivi.

Za današnjo družbo je gotovo problem nizka raven razprave na omrežjih. Ampak rešitev ni cenzura, ampak vzgoja za odgovorno uporabo svobode govora. Problem je tudi, da mnogi ljudje družbena omrežja uporabljajo kot osrednji vir informacij. Ampak rešitev ni večja regulacija, ampak zaupanja vredno delovanje vodilnih medijev, ki so si s svojim pristranskim informiranjem zaupanje zapravili.

Bodimo sprememba, ki jo želimo videti v svetu. Spoštljivo komunicirajmo, razširimo svoj mehurček z različnimi mnenji in ne nasedajmo spletnim trolom. Svoboda govora ima svojo ceno. Ta cena je, da bomo kdaj užaljeni, da bomo kdaj soočeni z mnenjem, s katerim se ne strinjamo. Ampak v primerjavi z alternativami, je ta cena zelo nizka.

Zvočni posnetek komentarja Petra Meršeta