Kako uravnilovka ruši razmerja med delavci v slovenskih podjetjih

Rajko Podgoršek
5

    V zadnjih nekaj mesecih je slovensko politično prizorišče zelo razburkano zaradi večjega konflikta med gospodarstveniki ter državno oblastjo. Tematika se tiče predvsem vprašanja nujnega zviševanja minimalne plače v Sloveniji, ki naj ne bi ustrezala več višini stroškov preživetja.

    Ob vsem tem slovenskem že folklornem ukvarjanju z minimalno plačo in pokojnino že od časa takoj po osamosvojitvi pa izven glavnih ekonomsko-političnih debat ostaja vprašanje uravnilovke. Ampak morda je ravno to vprašanje tisto, ki lahko razloži dogajanje v družbenih podsistemih (gospodarstvo, visoko šolstvo, javna uprava).

    Vsi enaki v revščini

    Uravnilovka ima v Sloveniji pravzaprav domovinsko pravico. Sociologinja Vesna Vuk Godina je tako denimo znana po tem, da je primernost jugoslovanskega socializma za slovenski narod še pred nekaj leti utemeljevala na zgodovinsko posebni obliki zelo vaške povezanosti Slovencev v slovenskih vaseh v preteklih stoletjih, kjer so se rešitve vedno reševale kolektivno, skupnostno.

    Dodajmo k temu še zgodovinske okoliščine slovenskega hlapčevstva in bajtarstva – ki jih pronicljivo opisuje pisatelj Miha Mazinni v svojih kolumnah – in dobimo zmes slovenske skromnosti, zavisti in tendence neizstopanja, ki nudi odličen humus za nagnjenost k miselnosti »Vsi enaki – pa čeprav v revščini.«

    Slovenija je po osamosvojitvi sprejela Drnovškov gradualistični model nacionalnih šampionov, ki ga tudi Janševa vlada ni zmogla reformirati; skoraj desetletje pred slovenskimi »vstajami« smo imeli tako famozno tacanje sindikatov pod vodstvom predsednika Semoliča in takratnega predsednika Türka po plundri.

    Kriza je model bolj ali manj odplaknila – gradbeništvo, tekstilno industrijo, stečaje velikih industrijskih podjetij npr. Cimos, prodaje paradnih konjev kot sta Trimo, Adria Mobil – sedaj sledijo še odprodaje večine bank ter prevzemi preostanka podjetij pod državnim lastništvom (prodaja Gorenja Kitajcem, zanimanje za Cinkarno Celje itd).

    Omenjeni model je bil v veliki meri podprt z zelo socialno naravnanim socialnim modelom ter obdavčitvijo, ki ji je bil temelj zelo visoka davčna progresivnost plač, še posebej z vidika I. in II. bruto plače. Posledično so se na dolgi rok slovenska podjetja ujela v razvojno past.

    Ko ljudje danes tarnajo, da slovenska podjetja samo še »štancajo« za nemško avtomobilsko industrijo, to ni posledica zlobnih imperialistov, ki bi na tujih trgih zablokirali slovenske »šampione«, temveč posledica nezmožnosti razvojnega preboja slovenskih podjetij. Slednje v večini primerov pogojuje plačna uravnilovka.

    Ko ljudje danes tarnajo, da slovenska podjetja samo še »štancajo« za nemško avtomobilsko industrijo, to ni posledica zlobnih imperialistov, ki bi na tujih trgih zablokirali slovenske »šampione«, temveč posledica nezmožnosti razvojnega preboja slovenskih podjetij.

    Zakaj je padlo Gorenje

    Kako lahko slovensko plačno uravnilovko jasno razložimo? V prvi meri iz vidika, da smo Slovenci mahnjeni na fizično delo. Intelektualnega dela ne cenimo toliko.

    V praksi to pomeni, da na primer nek moderen industrijski obrat iz denimo kovinske industrije – kar je lepo reprezentativno za Slovenijo – za uspešen nastop na trgu potrebuje celo plejado zaposlenih, ki si sledijo takole: proizvodni delavec, kovinar, mehatronik, operater CNC stroja, orodjar, tehnolog, vodja proizvodnje, razvojnik – inženir, razvojnik – dr. inženirstva/kemije, vodja razvojnega projekta, vodja razvoja, prodajnik, vodja prodaje, namestnik direktorja, direktor.

    Opazite kje je problem? Med pregovorno »izkoriščevalskim direktorjem« ter »ubogim proizvodnim delavcem«, je še plejada zaposlenih na delovnih mestih z različno stopnjo odgovornosti, ki pa jih Semoličeve eskapade v zadnjih 20 letih niso nikoli naslovile.

    Ko so v času Pahorjeve vlade po veliki stavki sindikata SKEI v Gorenju zvišali plače, so jih večinoma najnižje zaposlenim delavcem (tem, ki ste jih videli na televizijskih ekranih). Ostalih plač pa niso proporcionalno prilagodili. Ali lahko na tem primeru verjamemo, da posledično nezadovoljstvo in odhodi srednjega in višjega razvojnega kadra nista prispevala k padcu Gorenja in Kitajskemu prevzemu?

    Posledice uravnilovke

    Posledice prevelike uravnilovke v Sloveniji se tako kažejo na številnih področjih, kjer jih morda sprva ne opazimo. Ker trdo delo in prevzemanje odgovornosti pri delu nista vrednota, smo imeli pri nas v zadnjih letih veliko težavo z zagotavljanjem tehnološkega razvoja v podjetjih.

    Razvojni oddelki podjetij so se v devetdesetih sesuli. Mladina se je masovno vpisovala na družboslovne fakultete, ker je videla, da enega izmed redkih finančnih izhodov iz uravnilovke predstavlja zaposlitev v javnem sektorju (še posebej v učiteljskem poklicu, kjer je pogoje igre narekoval Branimir Štrukelj). Javni sektor je tako na primer v prvem desetletju po osamosvojitvi bogato delil razna napredovanja, ki pa nikdar niso bila sistematično preverjena s strani ustreznega organa.

    Še danes se čutijo posledice te politike, saj so na trgu dela velike neuravnoteženosti. Na lovorikah so zaspali predvsem starejši zaposleni, ki sedaj zmagoslavno s svojih piedestalov gledajo na mlajše uslužbence, ki so se zaposlili v času ali po krizi. Po drugi strani smo z nastopom krize dobili tudi novo uravnilovko v gospodarstvu in posledica tega je tudi, da na primer medicinsko osebje (zdravniki, sestre) sedaj želi izločitev iz tega sistema.

    V Sloveniji nihče ne zanika, da je vsako delo absolutno častno in mora zagotavljati neke minimalne pogoje preživetja. Toda vedno bolj je očitno, da arbitrarno politično dvigovanje minimalne plače v to ne sodi.

    Koristi le izkrivljanju trga dela, preganjanju za Slovenijo ključnih kadrov v tujino, uničevanja razmerij znotraj družbenih podsistemov, torej krepitvi uravnilovke. Podobno bi lahko rekli pri politkomisarskem določanju pokojnin. Toda to je že druga zgodba …

    Print Friendly, PDF & Email

    KOMENTARJI: 5

    1. V državi, kjer se nazadnjaški sindikalni in politični poznolevičarski populizem zlahka najdeta na kot da ključni zahtevi po zvišanju minimalnih plač, ničesar drugega pa v njunem strateškem horizontu razmišljanj ni najti, je razvojno brezperspektivna uravnilovka najbolj stabilna in pogubna ovira vsakršne posameznikove in skupinske inovativnosti, ustvarjalnosti in razvojnega napredovanja.
      Kjer je minimalna plača edini cilj vseh nazadnjaških sindikalnih in levičarskih politik ter edini in kronski dokaz njihove smiselnosti delovanja, postane mizerna in bedna minimalna plača slej ko prej nedostojni skupni imenovalec statičnega životarjenja vseh zaposlenih, neustvarjalnega zgubljanja časa v vrstah pred državnimi uradi, sodišči, zdravstvenimi in socialnimi ustanovami itd. ter ključni generator oz. odločilni pospeševalec “bega možganov” na tuje, vstran od politike “enakih želodcev”, od demagoškega zajemanja iz “skupnih kotlov” ter od totalitarističnega preziranja in brutalnega brisanja unikatnega človekovega dostojanstva, enkratne identitete ter nenadomestljive posebnosti slehernega posameznika, delavca, razumnika, državljana,

    2. Pojav, ki je opisan v članku, vsekakor je. Nedvomno.

      Za naše razmere je smiselno navesti še dva pojava: negativna selekcija in kriminal. Kateri od vseh treh pojavov ima največji vpliv, pa je vprašanje za milijon evrov.

      • Prav imaš, premalo podpore ima leva marksistična znanost.

        Tega se zaveda tudi 12,6 procentni premier, ki je že napovedal, da bodo delali počasi kot bi imeli pred seboj desetletni mandat.

      • Nevidni,ne očitaj drugemu,kar je videti pri tebi….
        V Sloveniji se ceni samo tisto,kar ni ustvarjalnost,nadpovprečnost,intelektualni presežki…
        Ceni se mediokritetstvo,lumpenproletarstvo,indoktriniranstvo,negativna selekcija….
        Nevidni=babuvist!

    Komentiraj