Kako so direktorji, postavljeni pod levimi vladami, dobili božanski kompleks in zakaj so še na položajih

V mainstream medijih je mogoče dnevno zaslediti, kako so zamenjali včeraj tega, danes drugega direktorja ali pa, oh groza, temu ali drugemu niso podaljšali mandata. Ja, nadzorni svet ima to pravico, da zamenja direktorja, pa naj gre za zamenjavo iz krivdnih razlogov, poslovnih razlogov, zaradi izgube zaupanja s strani nadzornega sveta ali česa drugega. Ravno tako ima pravico, da ob izteku mandata starega direktorja imenuje novega. V poslovnem svetu je čisto normalno, da direktorja zamenjajo.

Ravno tako, kot je normalno, da direktorju po treh ali štirih mandatih ne podelijo še četrtega ali petega mandata. No, in tu se zalomi. Marsikateri direktor se svojega stolčka drži z vsemi štirimi, saj ga je vendar skozi več mandatov že priposestvoval, postal je njegov fevd, njegova last.

Sploh za direktorje, pa najsi gre za direktorje podjetij v državni lasti ali direktorje državnih ustanov, ki so bili postavljeni na funkcije pod levimi vladami (ki so bile v kratki zgodovini Slovenije pretežno na oblasti), je značilno, da so skozi daljši čas pridobili božanski kompleks (za takšnega posameznika so značilni grandiozni občutki neizmerne sposobnosti, privilegiranosti in nezmotljivosti. Gre torej za trdno prepričanje o večvrednosti in nezmožnosti priznanja napake ali neuspeha, kljub neizpodbitnim dokazom o nasprotnem. Svoje mnenje ima takšen posameznik za absolutno resnico, prepričan je tudi, da družbena pravila zanj ne veljajo.)

Tudi direktorji javnih podjetij ali ustanov bi morali ob sebi ves čas mandata imeti šepetalca, ki bi jih spominjal, da kakor te politika nastavi, tako te lahko tudi odstavi in da nič ni večno.

Čisto pa so pozabili, da so na svoje funkcije prišli po politični liniji, pogosto tudi neposredno s političnih funkcij, in ne kot strokovnjaki, pač pa za nagrado za svoja dotedanja politična udejstvovanja. Da pa se jih ni odstavilo ali pa so bili po poteku mandata znova imenovani, je bolj stvar sreče kot sposobnosti. Do sedaj so pač imeli srečo in praktično niso bili podvrženi reelekciji, to pa predvsem zato, ker so bile desne oziroma desnosredinske vlade od leta 2009 pa do leta 2020 na oblasti samo dvakrat po eno leto, v tako kratkem času pa vlada ne more zamenjati ravno veliko ljudi ali pa se jim njihovi mandati pač enostavno niso končali v kratkem obdobju desnosredinske vlade. Ko pa so se jim, so bili pod levimi vladami ponovno imenovani in s tem so dobili samo potrdilo o lastni sposobnosti in nezmotljivosti.

Ko so v starem Rimu sprejeli generala, da so proslavili in blagoslovili njegov vojaški uspeh, so priredili procesijo po rimskih ulicah. General se je vozil v štirikolesni kočiji po ulicah Rima v neoboroženi povorki s svojo vojsko, ujetniki in vojnim plenom. Neizogibno je bilo, da je triumf, poleg svojih verskih in vojaških razsežnosti, ponudil izjemno priložnost za propagando. V bistvu je bil general blizu tega, da je bil »kralj za en dan« in morda blizu božanskosti. Zato se je (po legendi) z njim vozil tako imenovani javni suženj, ki naj bi ga vso pot opominjal, kdo je, in da je slava lahko minljiva. To pa predvsem zato, da general ne bi dobil prevelikih apetitov po oblasti, saj so se v Rimu (v času republike) zelo bali, da bi se nekdo dvignil nad senat in prevzel v svoje roke doživljenjske absolutne oblasti.

No, tudi direktorji javnih podjetjih ali ustanov bi morali ob sebi ves čas mandata imeti šepetalca, ki bi jih spominjal, da kakor te politika nastavi, tako te lahko tudi odstavi in da nič ni večno. Vendar pa, kdor je prišel kot gospod, bo tudi odšel kot gospod, kdor pa je bil le politično nastavljen koristoljuben kader, pogosto samo z izkušnjami iz politike, in je izkušnje (ter denar) pridobival skozi mandate v podjetju ali drugi ustanovi, ta bo storil vse, da bi ostal, tudi s pomočjo sodišča.