Kako je koronavirusna kriza razgalila številne razpoke oz. stranpoti v slovenski Cerkvi

POSLUŠAJ ČLANEK
Koronavirus ima številne posledice, od zdravstvenih, do gospodarskih, političnih in navsezadnje tudi do pogosto spregledanih duhovnih posledic. Ta prva kuga 21. stoletja je zahodni svet nenadoma pahnila v hudo preživetveno krizo, na krščanskem Zahodu pa v vsej jasnosti razkrila tudi duhovne razpoke modernega človeka.
Lahko bi rekli, da je COVID-19 neke vrste črni labod. Avtor teorije črnega laboda je ameriško-libanonski znanstvenik Nassim Nicholas Taleb. Dogodek oziroma teorijo črnega laboda je opisal kot ''popolno presenečenje, ter morda nepričakovano posledico nečesa z velikim vplivom in ko, gledamo nazaj, ne bil smel biti nepričakovan. ''
Od koronskih velikonočnih praznikov 2020, smo sedaj po vsej verjetnosti tudi v pričakovanju koronskega adventa in Božiča 2020, ki bo še bolj drugačen kot smo pričakovali. Morda nas čaka celo še ena koronska Velika noč v letu 2021, a pot do tam je še dolga. Kakorkoli, COVID-19 se kaže kot črni labod za evropsko in slovensko Cerkev, ki pa kaže na težave in spremembe, ki so bile vidne in so nas opozarjale že kar nekaj časa.
V katoliških medijih smo tako že imeli priložnost zaslediti zaskrbljena pisma vernikov, od teme verske (ne) vzgoje mladih pa do (ne)dostopnosti maš. Prav tako že od začetka pandemije številni v Cerkvi na Slovenskem opozarjajo, da je bila Cerkev (pre)dolgo le nekakšen (kulturni) servis ''za zraven'' oz. celo ponudnik ''birme za vsak slučaj''. Lahko bi rekli, da je Cerkev padla v spiralo nezahtevnih duhovnih pastirjev, ki so pasli vedno bolj majhno in svojeglavo čredo.
Koronakriza je tudi v Sloveniji pokazala na duhovno krizo, ki je v marsičem podobna tisti na Zahodu, ki je v polnem razmahu že več desetletij. Vprašati se moramo, ali ni slovenska Cerkev v naivnosti ''biti moderna'' oz. ugajati modernemu človeku za vsako ceno, sprejela preveč protestantiziran pristop, premalo pa se je zazrla vase in v svojo starodavno, žlahtno, katoliško tradicijo.
Pomemben vidik, ki ga je današnji turbulentni čas razkril je ta, da slovenski verniki od duhovščine nerealno pričakujemo preveč. Kljub vzpostavitvi sistema katehetov in (predvsem!) katehetinj, katolištvo v Sloveniji od duhovnikov terja čudežno duhovno-veroučno vzgojo ter popravljanje mladine, kjer že dolga leta sledimo mantri, da je ključno, če je duhovnik pri maši ''zanimiv'' in ''kul''. Najbolj ''moderni'' ter ''zanimivi'' duhovniki so najbolj popularni. Ljudje zaradi ''tečnega'' župnika nehajo obiskovati mašo ter čakajo na novega mladega, s sončnimi očali, v kavbojkah in 'lederjakni', ki bo z ''modernim pristopom '' zvabil verno ljudstvo nazaj. Kjer so maše ''dolgočasne'', poleg otrok v klopi zaspita še oče in mati, če sploh odpeljeta družino k maši, ali pa raje otroke kar same 'pošiljata v cerkev' ter k verouku.
V preteklosti so bile hude krize za Cerkev vedno priložnost za prenovo, zazrtje vase, razločevanje duhov. Najsi bo to Sv. Benedikt, ki se je v času barbarskih upadov umaknil v samoto ter velja za začetnika zahodnega meništva, ali pa papež sv. Gregor Veliki, ki je med veliko rimsko kugo s procesijami spodbujal k spreobrnjenju ter k molitvi.
In tako kot smo že imeli letos tudi slovenske Gregorje Velike v podobi duhovnikov, ki so Sveti zakrament popeljali med ljudi, moramo tudi laiki v času duhovne stiske, ki so jo trenutni časi razkrili, to preizkušnjo sprejeti ter sami sebe vprašati o naši veri, o odnosu do zakramentalnega življenja in o odnosu do Cerkve nasploh.
Najprej se vprašajmo, ali je slovenska cerkev še katoliška, ali ima v središču križ, ali postaja kopija protestantskega oz. binkoštnega t.i. 'prosperity gospela'? Spletna maša, na katero se samo 'logiramo' oz. priklopimo bo morda končno sprožila vprašanje, ali mašo sploh vidimo kot zakrament? Je maša spomin na Kalvarijo ali zgolj simbolno druženje ob zadnji večerji? Je sveta Evharistija oz. Najsvetejše za slovenske katolike temelj vere, ali je zgolj piškot oz. vafelj? Je primerno, da se ob vsaki maši pri obhajilu po cerkveni ladji zgrinja cela množica kot ob odprtju nakupovalnega središča, obenem pa spovednice samevajo? Potrebno se bo vprašati, ali ni morda temelj verske vzgoje navsezadnje le v družini ter da ni pošteno vsega prenašati na duhovnike? Nadalje se je potrebno zamisliti, ali duhovniku dajemo potrebno duhovno-pastoralno avtoriteto, ali ga imamo bolj za 'enakega med enakimi', katerega naloga je ugajati vsem ter se ne zameriti nikomur? In nenazadnje, pomislimo tudi na to, ali je bilo prav, da smo v preteklih desetletjih zaničevali ''pretežko'', ''teološko'' govorico, da so bile besede, kot so 'dogme', 'Nauk', 'greh' ter navsezadnje 'pekel' prepovedane in se je nasprotno poveličevalo družbeno aktivnost, pastoralno ''modernost'' ter ''imeti se fajn'' mentaliteto?
Mogoče bomo katoliški laiki trenutne težke razmere kljub vsemu videli kot priložnost, da se vrnemo k izvirom. Na žalost jih zaradi vpliva levih mnenjskih voditeljev ne vidimo, ali se jih celo sramujemo. Zdaj je morda res čas, da se Cerkev na pogumen način zopet oprime tistega, kar ni moderno v očeh sveta. Družinska molitev, rožni venec, litanije, devetdnevnice, Sveto pismo, Katekizem katoliške Cerkve, brevir, so sama pozabljena starodavna znamenja katoliškosti, zasmehovana s strani (post)modernega sveta 21. stoletja, toda na zaprašenem podstrešju katoliškega izročila nas potrpežljivo čakajo. In kar je najpomembneje, so povsem primerna za današnji čas, ko gremo skozi duhovno puščavo, z začasnim okrnjenim dostopom do zakramentov, zaradi narave težke zdravstvene situacije.
Nekateri slovenski katoliki zmotno menijo, da se bodo težave slovenske Cerkve po koroni avtomatsko rešile s ''poročenimi'' duhovniki ali pa s še bolj ''kul'' pristopom. Marsikdo danes na vsak način želi biti moderen, želi biti ''in'' oz. del neke namišljene ''alter-scene''.
Pretres, ki ga je na slovenskem duhovnem področju povzročila korona, nam bo morda dal misliti, da katoliki t. i. novitet ne potrebujemo za polnost življenja. Potrebujemo edinole, da nas Cerkev uči, kako slediti Njenemu nauku, utemeljenem na Kristusu, ter da skupaj z duhovniki delujemo za zveličanje duš. Vse ostalo ni pomembno.
Lahko bi rekli, da je COVID-19 neke vrste črni labod. Avtor teorije črnega laboda je ameriško-libanonski znanstvenik Nassim Nicholas Taleb. Dogodek oziroma teorijo črnega laboda je opisal kot ''popolno presenečenje, ter morda nepričakovano posledico nečesa z velikim vplivom in ko, gledamo nazaj, ne bil smel biti nepričakovan. ''
Od koronskih velikonočnih praznikov 2020, smo sedaj po vsej verjetnosti tudi v pričakovanju koronskega adventa in Božiča 2020, ki bo še bolj drugačen kot smo pričakovali. Morda nas čaka celo še ena koronska Velika noč v letu 2021, a pot do tam je še dolga. Kakorkoli, COVID-19 se kaže kot črni labod za evropsko in slovensko Cerkev, ki pa kaže na težave in spremembe, ki so bile vidne in so nas opozarjale že kar nekaj časa.
V katoliških medijih smo tako že imeli priložnost zaslediti zaskrbljena pisma vernikov, od teme verske (ne) vzgoje mladih pa do (ne)dostopnosti maš. Prav tako že od začetka pandemije številni v Cerkvi na Slovenskem opozarjajo, da je bila Cerkev (pre)dolgo le nekakšen (kulturni) servis ''za zraven'' oz. celo ponudnik ''birme za vsak slučaj''. Lahko bi rekli, da je Cerkev padla v spiralo nezahtevnih duhovnih pastirjev, ki so pasli vedno bolj majhno in svojeglavo čredo.
Koronakriza je tudi v Sloveniji pokazala na duhovno krizo, ki je v marsičem podobna tisti na Zahodu, ki je v polnem razmahu že več desetletij. Vprašati se moramo, ali ni slovenska Cerkev v naivnosti ''biti moderna'' oz. ugajati modernemu človeku za vsako ceno, sprejela preveč protestantiziran pristop, premalo pa se je zazrla vase in v svojo starodavno, žlahtno, katoliško tradicijo.
Vprašati se moramo, ali ni slovenska Cerkev v naivnosti ''biti moderna'' oz. ugajati modernemu človeku za vsako ceno, sprejela preveč protestantiziran pristop, premalo pa se je zazrla vase in v svojo starodavno, žlahtno, katoliško tradicijo.
Kakšen naj bo torej duhovnik današnjega časa?
Pomemben vidik, ki ga je današnji turbulentni čas razkril je ta, da slovenski verniki od duhovščine nerealno pričakujemo preveč. Kljub vzpostavitvi sistema katehetov in (predvsem!) katehetinj, katolištvo v Sloveniji od duhovnikov terja čudežno duhovno-veroučno vzgojo ter popravljanje mladine, kjer že dolga leta sledimo mantri, da je ključno, če je duhovnik pri maši ''zanimiv'' in ''kul''. Najbolj ''moderni'' ter ''zanimivi'' duhovniki so najbolj popularni. Ljudje zaradi ''tečnega'' župnika nehajo obiskovati mašo ter čakajo na novega mladega, s sončnimi očali, v kavbojkah in 'lederjakni', ki bo z ''modernim pristopom '' zvabil verno ljudstvo nazaj. Kjer so maše ''dolgočasne'', poleg otrok v klopi zaspita še oče in mati, če sploh odpeljeta družino k maši, ali pa raje otroke kar same 'pošiljata v cerkev' ter k verouku.
V preteklosti so bile hude krize za Cerkev vedno priložnost za prenovo, zazrtje vase, razločevanje duhov. Najsi bo to Sv. Benedikt, ki se je v času barbarskih upadov umaknil v samoto ter velja za začetnika zahodnega meništva, ali pa papež sv. Gregor Veliki, ki je med veliko rimsko kugo s procesijami spodbujal k spreobrnjenju ter k molitvi.
To je priložnost, da si zastavimo naslednja vprašanja
In tako kot smo že imeli letos tudi slovenske Gregorje Velike v podobi duhovnikov, ki so Sveti zakrament popeljali med ljudi, moramo tudi laiki v času duhovne stiske, ki so jo trenutni časi razkrili, to preizkušnjo sprejeti ter sami sebe vprašati o naši veri, o odnosu do zakramentalnega življenja in o odnosu do Cerkve nasploh.
Zdaj je morda res čas, da se Cerkev na pogumen način zopet oprime tistega, kar ni moderno v očeh sveta.
Najprej se vprašajmo, ali je slovenska cerkev še katoliška, ali ima v središču križ, ali postaja kopija protestantskega oz. binkoštnega t.i. 'prosperity gospela'? Spletna maša, na katero se samo 'logiramo' oz. priklopimo bo morda končno sprožila vprašanje, ali mašo sploh vidimo kot zakrament? Je maša spomin na Kalvarijo ali zgolj simbolno druženje ob zadnji večerji? Je sveta Evharistija oz. Najsvetejše za slovenske katolike temelj vere, ali je zgolj piškot oz. vafelj? Je primerno, da se ob vsaki maši pri obhajilu po cerkveni ladji zgrinja cela množica kot ob odprtju nakupovalnega središča, obenem pa spovednice samevajo? Potrebno se bo vprašati, ali ni morda temelj verske vzgoje navsezadnje le v družini ter da ni pošteno vsega prenašati na duhovnike? Nadalje se je potrebno zamisliti, ali duhovniku dajemo potrebno duhovno-pastoralno avtoriteto, ali ga imamo bolj za 'enakega med enakimi', katerega naloga je ugajati vsem ter se ne zameriti nikomur? In nenazadnje, pomislimo tudi na to, ali je bilo prav, da smo v preteklih desetletjih zaničevali ''pretežko'', ''teološko'' govorico, da so bile besede, kot so 'dogme', 'Nauk', 'greh' ter navsezadnje 'pekel' prepovedane in se je nasprotno poveličevalo družbeno aktivnost, pastoralno ''modernost'' ter ''imeti se fajn'' mentaliteto?
Mogoče bomo katoliški laiki trenutne težke razmere kljub vsemu videli kot priložnost, da se vrnemo k izvirom. Na žalost jih zaradi vpliva levih mnenjskih voditeljev ne vidimo, ali se jih celo sramujemo. Zdaj je morda res čas, da se Cerkev na pogumen način zopet oprime tistega, kar ni moderno v očeh sveta. Družinska molitev, rožni venec, litanije, devetdnevnice, Sveto pismo, Katekizem katoliške Cerkve, brevir, so sama pozabljena starodavna znamenja katoliškosti, zasmehovana s strani (post)modernega sveta 21. stoletja, toda na zaprašenem podstrešju katoliškega izročila nas potrpežljivo čakajo. In kar je najpomembneje, so povsem primerna za današnji čas, ko gremo skozi duhovno puščavo, z začasnim okrnjenim dostopom do zakramentov, zaradi narave težke zdravstvene situacije.
Nekateri slovenski katoliki zmotno menijo, da se bodo težave slovenske Cerkve po koroni avtomatsko rešile s ''poročenimi'' duhovniki ali pa s še bolj ''kul'' pristopom. Marsikdo danes na vsak način želi biti moderen, želi biti ''in'' oz. del neke namišljene ''alter-scene''.
Pretres, ki ga je na slovenskem duhovnem področju povzročila korona, nam bo morda dal misliti, da katoliki t. i. novitet ne potrebujemo za polnost življenja. Potrebujemo edinole, da nas Cerkev uči, kako slediti Njenemu nauku, utemeljenem na Kristusu, ter da skupaj z duhovniki delujemo za zveličanje duš. Vse ostalo ni pomembno.
Preberite še nekoliko drugačen pogled Andreje Barat na to tematiko: Pesem Jerusalema - v njenih ritmih plešejo gasilci, zakaj ne bi še leseni oznanjevalci evangelija?
Če še niste, sodelujte v naši anonimni anketi o spletnih prenosih verskih obredov v času pandemije COVID-19
Create your own user feedback survey
Rezultati ankete bodo na Domovini objavljeni v naslednjih dneh.
Create your own user feedback survey
Rezultati ankete bodo na Domovini objavljeni v naslednjih dneh.
Zadnje objave

Pavle Ravnohrib: »Zdrava pamet je danes prepovedana«
7. 2. 2025 ob 15:30

So muslimanske naglavne rute zdravstvenih delavk sporne?
7. 2. 2025 ob 12:41

Evroposlanka Tomašič: Gre za resno kršitev demokratičnih načel
7. 2. 2025 ob 8:49

Tri leta svobode, ki to nikoli ni bila
7. 2. 2025 ob 6:00

Italijani (znova) pozabili na slovenščino
6. 2. 2025 ob 18:30

Fiskalni svet: manjši prihodki, večji odhodki
6. 2. 2025 ob 15:24

Vsi smo blago
6. 2. 2025 ob 9:04
Ekskluzivno za naročnike

Pavle Ravnohrib: »Zdrava pamet je danes prepovedana«
7. 2. 2025 ob 15:30

So muslimanske naglavne rute zdravstvenih delavk sporne?
7. 2. 2025 ob 12:41

Tri leta svobode, ki to nikoli ni bila
7. 2. 2025 ob 6:00
Prihajajoči dogodki
FEB
07
FEB
07
Koncert Novomeškega simfoničnega orkestra
19:00 - 22:00
FEB
08
Prešernov dan v Koroškem pokrajinskem muzeju
09:00 - 18:00
FEB
08
Prešernov smenj 2025
10:00 - 22:00
Izbor urednika

[Video] Drzni zmagovalci: Prof. dr. Janez Štrancar
5. 2. 2025 ob 9:02

Pred praznikom kulture – 186. številka tednika Domovine
5. 2. 2025 ob 6:10

Domovina 186: Diktatura Svobode
5. 2. 2025 ob 6:00

Diktatura visokoizobraženih idiotov
1. 2. 2025 ob 6:00
20 komentarjev
debela_berta
se pravi, cerkev mi borala biti po vaše, sokomentatorji, konzervativna, starokopitna, stroga, uboganja vajena združba? taka, kot je nekoč, mnoga stoletja pač bila?
Tina_V6
Debela Berta, ne daj Bože ...
Janez321
Vidiš debela berta imaš popolnoma prav. Včasih sovražniki Cerkve poznajo cerkveno doktrino bolje kot pa domnevni prijatelji.
Tina_V6
Uf ...
Krivec je II. vatikanski, pa progresivci vseh vrst pa nekdo drug je vedno kriv ...
Pogrešam še več učiteljev, ki bi po Učiteljevem vzgledu učili pogledati vase: "Kje ga pa jaz lomim? Kaj pa jaz lahko drugače pogledam,naredim, ne naredim ipd.?"
Noben odnos in noben konflikt se ne rešujeta z valjenjem krivde drug na drugega. Isto kot med zakoncem, npr. Konflikti se rešujejo, ko se sprte strani zazrejo v svoje srce in si dovolijo, zmorejo, upajo pogledati vase.
Vse ostalo je kar nekaj - nedostojno imena katoličan,kristjan, duhovnost ipd.
Kontrabant2
Dobro, ljudje,
ustavite malce svoje predkoncilske konje.
Kot da sem na shodu janzenistov!
Pospešena sekularizacija potrošniških družb je kompleksen pojav. Deloma je kriva človeška psiha, ki išče hitro in lahko zadoščenje, ko poln trebuh preglasi Božji klic, izpraznjene duše pa oglasi prepričujejo, da bo "imeti več in novo" prineslo srečo.
Dejstvo je, da se je krščanstvo prečiščevalo in utrjevalo v težkih časih.
Da pa bi generalna smer Cerkve morala kreniti na neke preživete vzorce "klečanja na koruzi" za vse (!), je pa res strel v koleno.
To, kar mora Cerkev nuditi verniku, je širina duhovne izkušnje, ki pa ima neko osrednje - jasno in skupno - sporočilo o odrešenju.
Nekomu bo to izkušnja maše pod borovci, drugemu latinska maša, tretjemu poplesavanje z duhovnikom okrog oltarja, četrtemu gospel maša, petemu domača maša s 5 pevkami na koru, onemu tam pa gregorijanski koral sredi noči.
Brez vrednostnega tehtanja, katera je boljša. Cerkev je dovolj velika za vse.
Da ima zgodovina veliko povedati o odporu proti novitetam, je jasno. Kako je bilo npr. s sv. Frančiškom Asiškim? Kdo lahko trdi, da sv. Duh ne govori po vseh zgoraj naštetih poteh?
Tu je koncil pravilno zastavil. Da, od protestantov smo se lahko (in morali!) naučiti mnogih prijemov, zato je pokroviteljska drža nekaterih popolnoma odveč.
Če kdo joče za časi, ko je bil duhovnik "bog-i-batina", ki je lahko vse rekel in delal, naj pozabi, da jih bo še kdaj videl. Zakaj bi jih tudi? Meni to ne zveni evangeljsko, se opravičujem, prej farizejsko. Takšen sistem je prinesel tudi goro zlorab, ker je privabljal v svoje vrste (redke, a tudi!) predatorje, ki so se lahko zanašali na zid molka in imuniteto talarja.
Cerkev mora spoznati, da bo odslej slonela na majših skupnostih, kjer bodo duhovniki opravljali svojo od Boga zaupano poslanstvo, ki ne vključuje novih gradenj cerkva in župnišč - teh imamo veliko in preveč. Veliko stvari bi morali (in bodo morali) prepustiti laikom, sami pa v besedi in predvsem zgledu živeti svoje plemenito in težko duhovništvo. Večini duhovnikov to uspeva.
Evropa čaka na nove evangelizatorje. Ni več glavni steber krščanstva, žal. Želim si, da se bo trend obrnil pred kakšno novo kataklizmo. Demografija in migracijski tokovi pa niso na naši strani ... Prepričan pa sem, da mora krščanstvo poiskati način, kako nagovoriti človeka 21. stoletja, kar pa gotovi ni jezik 17. stoletja.
Janez321
Kot prvo so bili janzenisti poprotestanjeni ''katoliki'' in predhodniki modernistov, tako da če kdo, potem ste vi na shodu janzenistov. Vi enostavno predlagate, da se gre naprej tako, kot se je šlo po koncilu, torej, da se gre naravnost v prepad. Za vas očitno ne obstaja objektivna resnica, zato naj si vsaki izbere tisti krščanstvo, kot se mu pač zdi. Vendar pa, če obstaja resnica, je ta zgolj ena in je večna. Torej, kar je bilo dobro za katolike v na primer 17. stoletju, je tudi za nas. Res pa je, da moderni človek misli, da je nekaj neznansko več, kot pa so bili ljudje v preteklosti, kar je še ena velika neumnost našega časa.
jeremias
Odlično!!!
helena_3
Komentator Svetina, odličen zapis!
Tina_V6
Odlično povedano, Svetina! Hvala.
Tina_V6
Svetina: ... kjer bodo duhovniki opravljali svojo od Boga zaupano poslanstvo, ki ne vključuje novih gradenj cerkva in župnišč – teh imamo veliko in preveč. Moja malenkost: Soglašam - več dušnega pastirstva in ne zgolj referentov za gradbene adaptacije. Tudi slednje so bile potrebne, a kolateralna škoda na bistvenem področju je alarmantna. Grozljivo se mi zdi, da nekdo, ki naj bi bil dušni pastir o duši (psihi) tako malo premore, da ni kompetenten tiste sorte pogovora "postrgati do dna". In je istočasno vržen dvigovati zidove, medtem ko je človek, ki nanj računa, prepuščen sam sebi in slepemu zaupanju inštituciji. V bolečini in še vedno s trudom za spoštovanje ... T
Janez321
Objektivna resnica je točno to, kar je učil Jezus in kar je Katoliška Cerkev vedno učila. Seveda pa je to razumeti ljudem, ki so bili vzgojeni v revolucionarni in socialistični družbi ( tudi tov. Kučan je govoril o več resnicah) zelo težko doumeti.
piklo
Poznam krščansko občestvo, ki se zbira ob oltarju in prenekateri med njimi je zaprisežen levičar. Samo po sebi to ni sporno, nerodno pa je leta 2020 v Sloveniji voliti levičarje. Tudi med duhovščino najdeš mnoge "Gržane", kar je zame anahronizem. Ne vem, če je za to kriv Koncil, vsekakor pa je šla Cerkev čisto preveč v ringa - raja krščanstvo, kjer se imamo vsi neskončno radi, se sprejemamo, toleriramo in smo z božjimi zapovedmi v praksi kar lepo pometli. Cerkvena pevka, ki pride na shod v Ljubljani in navdušeno ploska ko tulijo "Ubi Janšu"" po mojem mnenju ne prejme ravno spoštljivo obhajila pri maši! Res so zadnja leta v cerkvi dolge vrste pred obhajilom! Saj tudi sama razumem obhajilo kot pomoč, ne kot nagrado, pa me vendar pohujšuje, če znajo taisti ljudje človeka po obredu ignorirati ali so celo nepripravljeni poravnati kake medsebojne spore! Tole poglabljanje v božje skrivnosti bi moralo voditi v poglabljanje vase in v niz malih in velikih spreobrnjenj pri vsakemu posamezniku. Mislim, da je le to božja volja! Če postane cerkev le prostor za dober žur, kjer si lepo sprejet in opažen, to po moje ni dovolj! Vem pa tudi, kdo vse živi iz globoke vere tudi ko gre iz cerkve in po "njih delih" jih prepoznavam. Takrat vem, da je On še z nami!
skocjan
Dober komentar. Prihodnost je v resnem katolištvu, ki se napaja iz svetega izročila.
Na to že vrsto let opozarjajo tudi pri nas preko bloga Addominum in podobnih. Npr. obisk tradicionalne latinske svete maše se je po prvem lockdownu podvojil!
https://youtu.be/XcfUkDEK7T8
Janez321
Končno en pameten članek.
Cerkev tako pri nas, kot v tujini, propada od in zaradi pridobitev II. Vatikanskega koncila. Če bi nek direktor ali pa športni trener imel samo malenkost podobne rezultate, kot jih ima ''cerkev'', bi ga takoj nagnali. ''Naši'' vrli ''cerkveni voditelji'' pa še naprej vztrajajo v svetli poti v socializem, pardon v koncilskem duhu, in se izgovarjajo, da je za polom krivo vse nekaj in nekdo drugi ( seveda sodoben svet je vse prej kot brez krivde ), kot pa njihovo iztirjenje iz poti.
Če je Cerkev prej skoraj 2000 let funkcionirala na nek način in to očitno dobro, zakaj so morali po koncilu spremeniti vse. Sicer pa. če se spremeni obred Sv. maše, obred vseh zakramentov, doktrina, način podajanja doktrine in koledar, ali je to še vedno ista stvar. Ali je to še vedno ista cerkev?
Vsak pameten človek, če vidi, da stvari ne gredo, se vpraša, zakaj ne gredo in potem stvari popravi in če vidi, da je skrenil iz neke poti, ki je bila dobra in da je na slabi poti, gre nazaj na staro dobro pot.
Sicer pa, za vse tiste, ki mislijo, da mora biti duhovnik moderen in zabaven in maša zabavna; obstajajo verjetno bolj zabavne stvari; če na primer nekdo hoče plesati na house glasbo, če je normalen, bo šel v diskoteko in ne v cerkev, če pa želi iti k maši, pa bo šel v cerkev in ne v diskoteko.
Teodor
Z vsem zapisanim se strinjam. Cerkev se mora vrniti k izviru in zavrniti modernizem. Če gledamo nazaj je bila kardinalna napaka narejena na drugem vatikanskem koncilu, ali v interpretaciji le tega. Takrat so se očetje cerkve odločili, da za zveličanje ni več potreben Jezus in njegova cerkev, ampak "dober človek". In s tem so sprožili množičen odpad ne le od cerkve in vere, ampak tudi od kulture in civilizacije.
AlojzZ
"Cerkev se mora vrniti k izviru ..." Ja, se strinjam. Sicer pa je tako oblikovana misel nekako nedoločena. Kdo je Cerkev? Jezus je njen poglavar, torej zanj to priporočilo ne more veljati. Potem je tu papež pa škofi in čisto predzadnji je AlojzZ in čisto zadnji Teodor. Ampak zahtevo po spreobrnitvi lahko nameniva samo nama, kajne?
Tina_V6
Teodor, kako pomanjkljiv pogled na II. vatikanski koncil!?! Škoda ... Sicer pa glede na to, kako smo ravno kristjani skozi zgodovino velikokrat izkrivljali Jezusov nauk, potem tudi izkrivljanje (v različne smeri, seveda) II. vatikanskega koncila ni prav nobeno presenečenje. A Teodor je dejansko ime ali zgolj make-up, ki zakrije nekaj diametralno nasprotnega? No ja, tukaj bolj ali manj vsi zakrijemo svoje ime (jaz nekoliko manj). Če obožujem Njega, kako lahko namesto Nanj, ki je Ljubezen, stavim na togost obreda, odnosov, mišljenja ipd.? Kaj praviš, T? LP T
baubau
Teodor in vsi drugi:Ni res,da bi na drugem Vatikanskem koncilu "očetje cerkve odločili, da za zveličanje ni več potreben Jezus in njegova cerkev"kot ste zapisali! To je celo direktna laž. Sicer pa: Kdor se nazaj ozira kot Lotova žena, okameni .
jeremias
Načeloma se strinjam in vsekakor se veselim, da je nekdo načel to težko a še kako potrebno vprašanje. Pa vendar: "Družinska molitev, rožni venec, litanije, devetdnevnice, Sveto pismo, Katekizem katoliške Cerkve, brevir..." vse to so, kot sam avtor pravi: "znamenja katoliškosti". Sam bi rekel, da so izraz nekega odnosa do Boga in vere oz. religije, ki same po sebi nimajo smisla, če ni prej odnosa. Brez tega ostanejo le relikt preteklosti, ki je romantičen, zanimiv, ne morejo pa same od sebe dati življenja. Vprašanje je torej: kako pridi do Življenja, da bi tudi "znamenja katoliškosti" postali aktualni....
debela_berta
Pa kdo še dela to, kar naštevaš v drugi povedi?! :D:D:D
Komentiraj
Za objavo komentarja se morate prijaviti.