Kako je koronavirusna kriza razgalila številne razpoke oz. stranpoti v slovenski Cerkvi

Tradicionalni latinski obred (foto: https://liturgyguy.com/)
POSLUŠAJ ČLANEK
Koronavirus ima številne posledice, od zdravstvenih, do gospodarskih, političnih in navsezadnje tudi do pogosto spregledanih duhovnih posledic. Ta prva kuga 21. stoletja je zahodni svet nenadoma pahnila v hudo preživetveno krizo, na krščanskem Zahodu pa v vsej jasnosti razkrila tudi duhovne razpoke modernega človeka.

Lahko bi rekli, da je COVID-19 neke vrste črni labod. Avtor teorije črnega laboda je ameriško-libanonski znanstvenik Nassim Nicholas Taleb. Dogodek oziroma teorijo črnega laboda je opisal kot ''popolno presenečenje, ter morda nepričakovano posledico nečesa z velikim vplivom in ko, gledamo nazaj, ne bil smel biti nepričakovan. ''

Od koronskih velikonočnih praznikov 2020, smo sedaj po vsej verjetnosti tudi v pričakovanju koronskega adventa in Božiča 2020, ki bo še bolj drugačen kot smo pričakovali. Morda nas čaka celo še ena koronska Velika noč v letu 2021, a pot do tam je še dolga. Kakorkoli, COVID-19 se kaže kot črni labod za evropsko in slovensko Cerkev, ki pa kaže na težave in spremembe, ki so bile vidne in so nas opozarjale že kar nekaj časa.

V katoliških medijih smo tako že imeli priložnost zaslediti zaskrbljena pisma vernikov, od teme verske (ne) vzgoje mladih pa do (ne)dostopnosti maš. Prav tako že od začetka pandemije številni v Cerkvi na Slovenskem opozarjajo, da je bila Cerkev (pre)dolgo le nekakšen (kulturni) servis ''za zraven'' oz. celo ponudnik ''birme za vsak slučaj''. Lahko bi rekli, da je Cerkev padla v spiralo nezahtevnih duhovnih pastirjev, ki so pasli vedno bolj majhno in svojeglavo čredo.

Koronakriza je tudi v Sloveniji pokazala na duhovno krizo, ki je v marsičem podobna tisti na Zahodu, ki je v polnem razmahu že več desetletij. Vprašati se moramo, ali ni slovenska Cerkev v naivnosti ''biti moderna'' oz. ugajati modernemu človeku za vsako ceno, sprejela preveč protestantiziran pristop, premalo pa se je zazrla vase in v svojo starodavno, žlahtno, katoliško tradicijo.
Vprašati se moramo, ali ni slovenska Cerkev v naivnosti ''biti moderna'' oz. ugajati modernemu človeku za vsako ceno, sprejela preveč protestantiziran pristop, premalo pa se je zazrla vase in v svojo starodavno, žlahtno, katoliško tradicijo.

Kakšen naj bo torej duhovnik današnjega časa?


Pomemben vidik, ki ga je današnji turbulentni čas razkril je ta, da slovenski verniki od duhovščine nerealno pričakujemo preveč. Kljub vzpostavitvi sistema katehetov in (predvsem!) katehetinj, katolištvo v Sloveniji od duhovnikov terja čudežno duhovno-veroučno vzgojo ter popravljanje mladine, kjer že dolga leta sledimo mantri, da je ključno, če je duhovnik pri maši ''zanimiv'' in ''kul''. Najbolj ''moderni'' ter ''zanimivi'' duhovniki so najbolj popularni. Ljudje zaradi ''tečnega'' župnika nehajo obiskovati mašo ter čakajo na novega mladega,  s sončnimi očali, v kavbojkah in 'lederjakni', ki bo z ''modernim pristopom '' zvabil verno ljudstvo nazaj. Kjer so maše ''dolgočasne'', poleg otrok v klopi zaspita še oče in mati, če sploh odpeljeta družino k maši, ali pa raje otroke kar same 'pošiljata v cerkev' ter k verouku.

V preteklosti so bile hude krize za Cerkev vedno priložnost za prenovo, zazrtje vase, razločevanje duhov. Najsi bo to Sv. Benedikt, ki se je v času barbarskih upadov umaknil v samoto ter velja za začetnika zahodnega meništva, ali pa papež sv. Gregor Veliki, ki je med veliko rimsko kugo s procesijami spodbujal k spreobrnjenju ter k molitvi.

To je priložnost, da si zastavimo naslednja vprašanja


In tako kot smo že imeli letos tudi slovenske Gregorje Velike v podobi duhovnikov, ki so Sveti zakrament popeljali med ljudi, moramo tudi laiki v času duhovne stiske, ki so jo trenutni časi razkrili, to preizkušnjo sprejeti ter sami sebe vprašati o naši veri, o odnosu do zakramentalnega življenja in o  odnosu do Cerkve nasploh.
Zdaj je morda res čas, da se Cerkev na pogumen način zopet oprime tistega, kar ni moderno v očeh sveta.

Najprej se vprašajmo, ali je slovenska cerkev še katoliška, ali ima v središču križ, ali postaja kopija protestantskega oz. binkoštnega t.i. 'prosperity gospela'?  Spletna maša, na katero se samo 'logiramo' oz. priklopimo bo morda končno sprožila vprašanje, ali mašo sploh vidimo kot zakrament? Je maša spomin na Kalvarijo ali zgolj simbolno druženje ob zadnji večerji? Je sveta Evharistija oz. Najsvetejše za slovenske katolike temelj vere, ali je zgolj piškot oz. vafelj? Je primerno, da se ob vsaki maši pri obhajilu po cerkveni ladji zgrinja cela množica kot ob odprtju nakupovalnega središča, obenem pa spovednice samevajo? Potrebno se bo vprašati, ali ni morda temelj verske vzgoje navsezadnje le v družini ter da ni pošteno vsega prenašati na duhovnike? Nadalje se je potrebno zamisliti, ali duhovniku dajemo potrebno duhovno-pastoralno avtoriteto, ali ga imamo bolj za 'enakega med enakimi', katerega naloga je ugajati vsem ter se ne zameriti nikomur? In nenazadnje, pomislimo tudi na to, ali je bilo prav, da smo v preteklih desetletjih zaničevali ''pretežko'', ''teološko'' govorico, da so bile besede, kot so 'dogme', 'Nauk', 'greh' ter navsezadnje 'pekel' prepovedane in se je nasprotno poveličevalo družbeno aktivnost, pastoralno ''modernost'' ter ''imeti se fajn'' mentaliteto?

Mogoče bomo katoliški laiki trenutne težke razmere kljub vsemu videli kot priložnost, da se vrnemo k izvirom. Na žalost jih zaradi vpliva levih mnenjskih voditeljev ne vidimo, ali se jih celo sramujemo. Zdaj je morda res čas, da se Cerkev na pogumen način zopet oprime tistega, kar ni moderno v očeh sveta. Družinska molitev, rožni venec, litanije, devetdnevnice, Sveto pismo, Katekizem katoliške Cerkve, brevir, so sama pozabljena starodavna znamenja katoliškosti, zasmehovana s strani (post)modernega sveta 21. stoletja, toda na zaprašenem podstrešju katoliškega izročila nas potrpežljivo čakajo. In kar je najpomembneje, so povsem primerna za današnji čas, ko gremo skozi duhovno puščavo, z začasnim okrnjenim dostopom do zakramentov, zaradi narave težke zdravstvene situacije.

Nekateri slovenski katoliki zmotno menijo, da se bodo težave slovenske Cerkve po koroni avtomatsko rešile s ''poročenimi'' duhovniki  ali pa s še bolj ''kul'' pristopom. Marsikdo danes na vsak način želi biti moderen, želi biti ''in'' oz. del neke namišljene ''alter-scene''.

Pretres, ki ga je na slovenskem duhovnem področju povzročila korona, nam bo morda dal misliti, da katoliki t. i. novitet ne potrebujemo za polnost življenja. Potrebujemo edinole, da nas Cerkev uči, kako slediti Njenemu nauku, utemeljenem na Kristusu, ter da skupaj z duhovniki delujemo za zveličanje duš. Vse ostalo ni pomembno.

Preberite še nekoliko drugačen pogled Andreje Barat na to tematiko: Pesem Jerusalema - v njenih ritmih plešejo gasilci, zakaj ne bi še leseni oznanjevalci evangelija?


Če še niste, sodelujte v naši anonimni anketi o spletnih prenosih verskih obredov v času pandemije COVID-19
Create your own user feedback survey

Rezultati ankete bodo na Domovini objavljeni v naslednjih dneh.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike