Kaj so predsedniške volitve prinesle in odvzele opozicijskim strankam

Rok Čakš
6

Kaj so od predsedniških volitev potegnile SDS, NSi, Levica, stranki Za otroke in SLS ter Zedinjena Slovenija?

Po analizi politične setve koalicijskega trojčka na nedeljskih volitvah nas tokrat na Domovini zanima, kaj je ljudsko glasovanje dobrega ali slabega prineslo državnozborskim opozicijskim strankam.  

Pri pregledu navajamo odstotke stranke med vsemi vprašanimi v nedeljski anketi Mediana pulse za POP TV ter rezultat njihovega kandidata na predsedniških volitvah.

Slovenska demokratska stranka (podpora 13,7 %, kandidatka Romana Tomc 13,7 %)

Za razliko od anket Dela in Ninamedie je nedeljska volilna napoved Mediane SDS ponovno postavila na prvo mesto. Glede na to, da so skoraj do desetinke odstotka natančno zadeli podporo predsedniškim kandidatom, ni dvomiti, da je anketa bolj verodostojna od omenjenih dveh, ki v vodstvo postavljata Socialne demokrate.

SDS je torej za zdaj še vedno stranka z najvišjo javnomnenjsko podporo v državi. V oči bode povsem enak odstotek stranki kot njeni kandidatki na volitvah, a tu je treba opozoriti, da je pri strankarski podpori ta izračunan od vseh vprašanih, torej tudi tistih, ki se niso želeli opredeliti, oziroma na volitve ne bi šli.

Iz slednjega lahko sklepamo, da bi SDS na volitvah to nedeljo dobila svojih 20 % glasov, vendar je to glede na trende v absolutni podpori volivcev, ki smo jih v torek predstavili na Domovini, slaba tolažba.

Graf absolutnega števila glasov upošteva vse državnozborske volitve od leta 1992 in zadnje predsedniške volitve, ko so desno sredinske stranke nastopile vsaka s svojim kandidatom (klik za povečavo)

Neizpodbitno je, da za stranko iz volitev v volitve glasuje manj ljudi in ta podpora pada bolj od volilne udeležbe.

Podobno velja za desno-sredinski blok kot celoto, saj na ta račun tudi sorodne stranke bistveno ne pridobivajo. Še največ imajo od tega instant stranke levice, ki vedno znova vzniknejo pred parlamentarnimi volitvami in poberejo zapuščeno sredino.

Ne glede na javno interpretacijo, ki je za imidž stranke pomembna, se Janša in ostali zagotovo zavedajo, da so predsedniške volitve zanje zgolj še en v seriji porazov. Vsaj za njenega predsednika pa se lahko upravičeno vprašamo, če ga takšni trendi sploh skrbijo, saj ni videti, da bi glede tega kaj bistvenega storil.

Ta naloga očitno čaka na koga drugega; in zna čakati še kar nekaj časa. Za resni come-back desno sredinske politike, ki ji levičarski politični projekti vedno znova odgriznejo dodaten košček volilnega telesa, bo to čakanje morda predolgo.

Nova Slovenija (podpora 5,6 %, kandidatka Ljudmila Novak 7,1 %)

Za razliko od SDS je domet Ljudmile Novak hkrati tudi domet NSi pod njenim vodstvom. To je za stranko lahko dobro, ali pa tudi ne.

Dobro zato, ker z Novakovo na predsedniškem mestu (in tudi v predsedniški tekmi) nadaljujejo varno defenzivno igro, ki pred tekmeci utrjuje strankine pozicije nekaj odstotkov nad parlamentarnim pragom. Hkrati jedrni podpori nekaj malega iz leta v leto dodajo.

Glede na to, da se je stranka znašla pod napadom dominantnega brata in novo nastajajočih strančic, to za prihajajoče volitve ni napačna strategija, saj bi kakšno neposrečeno tveganje z novim obrazom NSi prav lahko odneslo iz parlamenta.

Po drugi strani pa je zdaj gotovo dejstvo, da pod vodstvom Ljudmile Novak NSi nikoli ne bo postala res velika stranka. Morda tudi ne pod komerkoli drugim, a jasno je, da na stabilno dvomestno podporo krščanski-demokrati lahko potegnejo le z novim frontmanom, ki bo izžareval mladostno svežino, predvsem pa sposobnost in ambicijo voditi državo.

Tako kot za SDS tudi za NSi velja, da stranka za kaj več potrebuje svojega Kurza. Da ga zgradijo, bo njena največja prihodnja misija. A na čelu stranke šele v povolilnem zavetju naslednjega ljudskega glasovanja.

Stranka Levica (podpora 2,7 %, brez svojega kandidata)

(Nekdaj združena) levica v trenutni javnomnenjski podpori deli usodo strank, ki v predsedniško tekmo niso poslale svojega kandidata – podpora se ji je opazno znižala.

Odsotnost lastnega kandidata je pomenljiva – ali ga v trenutni neorganiziranosti niso sposobni ponuditi ali pa z njim niso želeli škodovati komu drugemu. Navsezadnje njeni volivci od vseh strank tvorijo največji delež podpore Marjanu Šarcu.

Ko bo vpliv predsedniških volitev popustil, se bodo številke za Levico gotovo popravile, vendar dometa, ki se jim je obetal v turbolentnih kriznih časih takoj po zadnjih državnozborskih volitvah, ne bo dosegla.

Življenje v državi se je za njihove radikalne ideje enostavno preveč obrnilo na bolje. Obenem so z nekaj stališči od sebe odvrnili dogmatične stare komuniste – denimo pri brezpogojni podpori migrantom in interesnim LGBT lobijem.

Kljub vsemu lahko pričakujemo, da se bo Levica v slovenskem političnem prostoru ustalila kot stabilna stranka z dometom podobnih levo-radikalnih strank drugod po Evropi v miru in blaginji ter potencialnim 20+ odstotnim dometom ob krizah in nestabilnosti večjih razsežnosti, kakršnih si ne želimo dočakati.

Zavezništvo socialno-liberalnih-demokratov (brez podpore in brez predsedniškega kandidata)

Verjetno za to stranko prvič slišite in naj vam pomagamo – gre za zadnje ime Zavezništva Alenke Bratušek. Glede na to, da sta mu v državnem zboru ostali zgolj dve poslanki in da ju po naslednjih volitvah, vsaj v samostojni vlogi, zagotovo ne bo več, bi za ime stranke lahko uporabili tudi dvojino ženskega spola.

Bratuškovi s kolegico ankete zgolj tu in tam dodelijo še kakšno desetinko odstotka in če tokrat s papežem Frančiškom ne bo odprla vsaj dvosmerne hitre pošte, je njene politične avanture nepreklicno konec.

V jutrišnjem tretjem prispevku bomo pogledali še, kaj predsedniške volitve prinašajo zunajparlamentarnim strankam

6 KOMENTARJI

  1. Tudi ti, Domovina, sekaš glave tako NSI kot SDS! Tvoje videnje situacije je škodljivo tako za stranki kot za priuhodnost Slovenije. Namesto združevati, uspešno gradiš razdruževati! Daj, pomisli malo, kdo je povezovalen, kdo prvi ponudi roko in kdo jo mavrično odklanja. Pomagaj tako enim, da bodo roko še naprej ponujali in drugim, da jo bodo končno začeli sprjemati. Kako bi se Novakova počutila, če bi ji, n.pr. napisali , naj jo že končno nadomesti Mojca Kucler-Dolinar, povezovalka in skrbnica duha dr. Bajuka?! A, kako? Z vsemi topovi bi mavričarji usekali po nas, češ, kaj se vtikamo v NSI stranko?!!! Ja, in kako se počuti SDS, Janša, ko vi nenehno lajate vanj? Osamosvojitelj je on, skupaj s Krkovičem in LJUDMI, SLOVENCI! Peterle naj ne uči svojih otrok laži!!

  2. SLOSVET – Eno govoriš drugo pa delaš. Ko govoriš, kako bi morali sodelovati – istočasno opljuvaš NSi in Krščanske demokrate. Kot osamosvojitelja vidiš le Krkoviča in Janšo. Pljuvaš pa na tedanjega PREDSEDNIKA vlade, Peterleta. To je sramota. Peterle je vodil osamosvojitveno vlado in če se ne bi osamosvojitev posrečila, bi sigurno prva letela Peterletova glava. S tem ko blatite prvo demokratično vlado se pokažete kot razdiralci enotnosti.

    Zgodovinski dosežek Slovencev in njihove samostojnosti se je zgodil prav pod Peterletovo vlado. Dobro, da je on znal povezovati tudi drugače misleče. Če bi to vlado vodil kdo drug, bi verjetno zahtevalo več SLOVENSKIH žrtev. To modrost povezovanja z drugače mislečimi jaz štejem Peterletu kot PLUS in ne minus. Če bi ostale takrat odrinil proč, bi šli skupaj z Jugo v napad na Slovenijo. Prelivanje krvi bi bilo podobno, kot v Bosni… Pri nas tega ni bilo.

    Torej tudi Peterle in večina slovenskega naroda, poleg Janše, Krkoviča in Bavčarja, ima zasluge za OSAMOSVOJITEV. Predsedniku osamosvojitvene vlade, odvzamete govor na proslavah in mu jemljete zasluge. Tako so delali komunisti s Kocbekom, ki je bil Krščanski socialist. Ko je bila vojna izbojevana, ga niso več rabili. Ali je tudi danes tako?

    Vsak naj si sam izpraša vest kaj sedaj dela! Ob delu se normalno godijo tudi napake. Dokler živimo, pa te napake lahko tudi popravimo. Pravijo, da je potrebno svoj greh spoznati, šele za tem se lahko izboljšaš. Čas nas kliče.

    Hvala DOMOVINI, ki nam da priložnost, da vsak pove kar misli. Iz napisanih misli, pa lahko spoznamo grehe vseh strani. Domovina – z razliko DEMOKRACIJE, dovoljuje poglede z leve in desne. Taka naj tudi ostane !

    Otroci se še vedno kregajo – KDO JE BOLJŠI ! Pa vendar vsi imajo nekaj dobrega in nekaj slabega – saj so samo ljudje. Noben človek ni Bog. Samo Bog je brez greha. To bi morali politiki vedeti.

    • Ocitno si pozabila, da je Peterletov sin, skupaj s se nekaj avtorjev napisal knjigo Slovenija prva (se mi zdi, da je tak nas lov),kjer napise, da ima glavno zaslugo za osamosvojitev Slovenije Kucan. Pomisli malo, preden kritiziras spomin slovenstva. JA, dogajala se je osamosvojitev pod Peterletovo vlado, a najprej je bil “predlagam” dr. Pucnik. Se tebi v spomin: Kucan je se l. 2015 rekel, da je bil proti osamosvojitvi tedaj in se danes je! Dr. Pucnik jepoudaril, da Juge ni vec, zdaj gre za Slovenijo! Se spomnis!? Kdo je torej osamosvojitelj? Nimamo vsi spomina zlate ribice…

  3. Volilni rezultati prvega kroga predsedniških volitev in meritve javnega mnenja Mediane, ki se zdi med številnimi agencijami najprofesionalnejša in najzanesljivejša napovedovalka trenutnih strankarskih dosegov, kažejo, da se desnosredinskim strankam ali strankam “slovenske pomladi” ne obeta nič dobrega, če ne bodo takoj temeljito in samokritično analizirale vztrajno negativnih volilnih trendov ter na tej osnovi takoj resno in celovito zastavile nujnih sprememb v nadaljnji politični strategiji in taktiki ter tudi v izbiri najprimernejših kadrovskih zasedb za nujni prenovitveni preobrat.
    Prednostna naloga desnosredinskih strankarskih vodstev se zdi z vsemi sredstvi okrepiti in osvežiti vse oblike notranje demokracije v stranki, da bo mogoč temeljito pripraviti in kakovostno utrditi naslednji nujni korak – obnoviti in okrepiti nenehni politični dialog med sorodnimi strankami, ki delujejo in gradijo na izročilu “slovenske pomladi”, ter okrepiti medsebojno spoštovanje in zaupanje za skupen nastop pred volivci tako na državnozborskih kot tudi lokalnih volitvah.
    Brez očitnega in javno zaznavnega preporoda, prenove in pomladitve delovanja strank “desne sredine” od pogubnega medsebojnega prepiranja, spotikanja, zasmehovanja in prezira k medsebojnemu odprtemu in odkritemu dialogu, utemeljenemu na medsebojnem spoštovanju in zaupanju ter na skupnih javno predstavljenih prednostnih političnih ciljih, bodo volivci vse manj zainteresirani za aktivno volilno udeležbo, stranke “slovenske pomladi” pa bodo vse bolj obsojene na nemočno opozicijsko vlogo, če ne bodo dosegale vse skupaj niti tretjine aktivnega voilnega telesa oz.niti tretjine sedežev v najvišjem organu zakonodajne veje oblasti (DZ).
    Zaustaviti ter otipljivo preobrniti negativne trende bi moral biti prvi in prednostni strateški cilj vseh strankarskih prvakov in vseh vodstev desnosredinskih političnih strank, s katerim bi morali prvaki in najožja vodstva strank pred članstvom najprepričljiveje potrjevati ali zanikati nujno politično zaupnico za svoj nadaljnji mandat.

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime