To se dogaja z glasovi desne sredine: kot blok izgubljajo, znotraj tega pridobiva NSi

12
Uredništvo

Ob nedeljskih rezultatih predsedniških volitev se pojavljajo različne ocene o tem, kdo je na volitvah zmagal, kdo izgubil in komu niso prinesle ne zmage ne poraza. 

Nekaj je gotovo, volitve so še en v seriji porazov desno-sredinske politične opcije kot celote. Znotraj te pa trendi kažejo, da vse od leta 2008 volivce izgubljata SDS in SLS, medtem ko jih NSi po prenovi politične strategije in vrnitvi na parlamentarni politični parket, pridobiva.

Največje skupno število glasov, tudi glede na volilno udeležbo, so pomladne stranke dobile leta 1996 (skoraj 483 tisoč). Največ podpore so volivci takrat namenili Slovenski ljudski stranki (dobrih 207 tisoč, oziroma 19,38 %). Relativna zmagovalka je sicer bila LDS s 27 %, a pomladni trojček je imel večino – 45 poslanskih sedežev proti 43, kolikor je imela levica, skupaj z SNS.

Levo-sredinsko vlado je takrat odločil znameniti prestop Cirila Pucka iz SKD na drugo stran. Kasneje je nastala koalicija LDS-SLS-DeSuS.

Desno-sredinska opcija nikoli več ni ponovila rezultata iz tega leta. Tudi 2004, ko je relativna zmagovalka s slabimi 282 tisoč glasovi (29 %) postala SDS, je bilo vlado mogoče sestaviti samo s pridružitvijo DeSUSa pomladni koaliciji.

Štiri leta kasneje je SDS sicer dobila rekordno število glasov, dobrih 300 tisoč, a že na račun obrata proti konservativni desnici in izrinjenju Bajukove Nove Slovenije iz parlamenta, zaradi česar tudi ni mogla sestaviti koalicije. NSi je v tistem trenutku z zgolj 36.774 glasovi podpore dosegla dno in kazalo je, da je s krščanskimi demokrati konec.

A sledila je prenova stranke in z mladimi močmi velik povratek NSi v državni zbor leta 2011. Upoštevajoč padajočo volilno udeležbo od takrat NSi vseskozi beleži postopno, a zanesljivo rast volilne podpore. Ta se je potrdila tudi na nedeljskih predsedniških volitvah, ko je kljub temu, da je prišlo glasovati 140 tisoč manj volivcev, Ljudmila Novak presegla dosežek stranke iz leta 2014 za približno 5.000 glasov.

Povsem drugačni so trendi pri najmočnejši desno-sredinski stranki, SDS. Po letu 2008 jim število glasov na volitvah iz leta v leto pada in to hitreje od padca volilne udeležbe, ki beleži podoben negativen trend.

Na zadnjih parlamentarnih volitvah je SDS tako dobila 120.000 glasov manj kot leta 2008, na nedeljskih predsedniških volitvah pa je njihova kandidatka Romana Tomc prepričala zgolj še dobro tretjino volivcev, ki so njeno stranko podprli na volitvah ob koncu mandata prve Janševe vlade.

Podobno vse od leta 2011 izgublja tudi SLS. Njena kandidatka Suzana Lara Krause je v nedeljo dobila zgolj še slabe 3 % glasov (6.718) od strankinega najboljšega rezultata v letu 1996.

Desno-sredinski blok kot celota pa, ob upoštevanju volilne udeležbe, vseskozi izgublja že od leta 2004. Zanimivo je, da to sovpada s prevzemom dominantne vloge SDS znotraj takratnega pomladnega trojčka. Na zadnjih državnozborskih volitvah so tako dobili zgolj še slabih 30 % oddanih glasov, na minulih predsedniških volitvah pa je ta odstotek padel na 22.

Graf, ki kaže, kaj se dogaja z glasovi desne-sredine od samostojnosti do danes

Iz spodnjega grafa je razvidno gibanje absolutnega števila glasov državljanov za tri desno-sredinske stranke na parlamentarnih volitvah od leta 1992 do 2014, dodatni pa so še rezultati nedeljskih predsedniških volitev (kjer je upoštevan tudi rezultat kandidatke Stranke za otroke Angelce Likovič, vendar je zaradi nizkega števila glasov njen delež na grafu težko opazen).

Graf absolutnega števila glasov upošteva vse državnozborske volitve od leta 1992 in zadnje predsedniške volitve, ko so desno sredinske stranke nastopile vsaka s svojim kandidatom
Nadaljuje se trend vzpostavljanja dveh alternativ znotraj desne sredine
Kot smo danes v uredniškem komentarju že ugotavljali, je prav desno-sredinska politična opcija kot celota največja poraženka minulih volitev, saj ob vse manjši podpori ni več enakovreden nasprotnik politični levici, temveč se o oblastnih položajih vse bolj odloča zgolj še znotraj te.

Pri ocenjevanju, kaj gre narobe, se je potrebno povzpeti na drevo in pogledati celoten gozd. In glede tega so najbolj povedni trendi podpore volivcem tako posamezni stranki kot bloku v celoti predvsem od leta 2008 do danes.

Pri tem je zanimivo, da so notranjo bitko med kandidatko SDS Romano Tomc in kandidatko NSi mnogi, tudi podporniki največje opozicijske stranke stranke, razumeli kot enakovreden spopad dveh političnih alternativ. Ugotovitev, da je Ljudmila Novak poraženka tega soočenja, ker je dobila (zgolj?) dobro polovico glasov kot jih je zbrala Romana Tomc, temu pritrjuje, saj zanemarja razmerje med strankama v parlamentu, ki je ena proti štiri.

To in pa trendi zmanjševanja razlike med obema strankama kažejo, da se znotraj desne sredine oblikujeta dve vse bolj uravnoteženi alternativi, z različnima političnima pristopoma in strategijo.

Slednje pritrjuje tezi, da bodo naslednje državnozborske volitve (tudi) zelo pomemben referendum o prihodnosti desno-sredinskega bloka, ki je, kot vidimo, ob sedanji politiki vse bolj marginaliziran del slovenskega političnega prostora.

Print Friendly, PDF & Email

KOMENTARJI: 12

  1. Mislim, da bi bilo za celotni desni blok najbolj pametno, da bi dali Janša za predsednika države. Zagotovo bi zmagal in zagotovo bi nehal delati “štalo” v Pučnikovi stranki. Saj Janša je dober človek, toda za predsednika vlade je potrebno nekaj več. In tisto nekaj več imajo ljudje, ki so sposobni najti skupne točke, ker drugače bodo povsod po Evropi zmagali desničarji, samo v Sloveniji ne. Ali pa še bolje, da bi poskusili popraviti SLS ali izdelati še eno desno stranko iz oseb, ki imajo talent in karizmo. Mislim, da imajo Krkovič, Kanglar, 2X Podobnik, Boštjan M. Zupančič, Rado Pezdir kar precej talenta in karizme, ki so nujni, da zmagaš volitve.
    Od levih politikov imajo karizmo Janković, Pahor in še nekateri drugi. Karizma je nekaj, da pritegne ljudi, da dajo glas tudi prazni konzervi rib. In ljudje pridejo na volitve ali pa ne pridejo. In za slabo biro kandidatov ne pridejo. Pa imamo 40% volilno udeležbo.

  2. NSi je glede na rezultat v resnici bližje izpadu iz DZ kot pa, da bi postali enakovredna alternativa sicer vedno šibkejši SDS. Če je Novakova v tej konkurenci dosegla zgolj 7%, potem tudi na parlamentarnih volitvah nima večjih možnosti za bistveno izboljšanje rezultata. Še več, ob zahtevnejši konkurenci na desnici se lahko zgodi, da še dodatno izgubo po 1 odstotno točko proti SDS, Primčevemu Glasu (ki mimogrede ob takšni strategiji kot jo ima do sedaj nima nobenih možnosti za vstop v DZ) in morda tudi Prstanu, kar pa bi jim lahko ogrozilo celo vstop v DZ.

    Desnica se mora v celoti zelo zamisliti nad temi rezultati. Prav lahko se zgodi, da se bodo naslednje volitve končale s SDS na cca. 18% in NSi na cca 5% ter brez ostalih desno in desnosredinskih strank v parlamentu, Pri tem se lahko celo zgodi, da bosta prvi dve mesti na volitvah zasedli (verjetna) “Lista Marjana Šarca” in SD, kar bi pomenilo še dodatni udarec za desnico.

    Desnici se sicer v zadnjem času dogaja izjemno zaskrbljujoč trend, da je po mestih začela izgubljati še podeželje. To se je zgodilo že na voltivah leta 2014, to je bilo izrazito vidno na referendumu o 2. tiru ter se je potrdilo tudi na teh volitvah, kjer so desni kandidati dosegli bistveno slabše rezultate na podeželju kot v preteklosti. In mimogrede, če kdo misli, da je rešitev v “zmernih kandidatih” se je na teh volitvah pokazalo, da temu ni tako. Romana Tomc je kot “zmerna kandidatka” dosegla za desnico relativno dobre rezultate v urbanih središčih kot je Ljubljana in na Obali, a je ogromno izgubila v primerjavi z Zverom na podeželju. Pri tem je seveda seštevek izgub bistveno višji od izboljšanj.

    • Žal Domovina prevečkrat agitira in kreira namesto, da analizira ali komentira. So pa zanimivi komentarji, pod tvoj bi se kar podpisal.

  3. 1. komentar je dober – in če bi Janša (zakaj ni kandidiral) postal predsednik države bi bilo dobro. Stranko bi prevzela Tomčeva, ki je delovala povezovalno in pri sestavi vlade bi bila spretnejša.
    Tudi ugotovitev, da možje, kot sta 2xPodobnik, pa M.Zupančič in seveda Kangler bi bili dobri spet v politiki. Brez Podobnikov in Kanglerja je ljudska stranka neprepoznavna.
    Ko se v posamezni stranki izvrši negativno selekcijo – jo to popelje v propad.
    Ko določena stranka počasi usiha, je prav, da se vodstvo menja. Nekateri so že “preutrujeni” in si zaslužijo počitek, tako dajo mladim možnost za nov zagon. Starejši pa bi morali ostati v strateških svetih, kot “strici iz ozadja” – tudi na desnici !

    Strici imajo čas, da rojevajo vsake volitve “nove Šarce” in jim zagotovijo uspeh. Poleg časa imajo tudi denar za proslave. Že Rimljani so vedeli, ko so dejali: “Ljudem je treba dati iger in kruha”. To udejanjajo BORČEVSKE proslave.

  4. Stranke “slovenske pomladi” so s svojimi nenehnimi medsebojnimi spopadi za prvaštvo in prestiž znotraj “desnosredinskega bloka”, kamor spada tudi nepotrebni spopad med predsedniškima kandidatkama SDS in NSI, naredile velikansko uslugo “levosredinskim strankam kontinuitete” z enoumjem, saj so disciplinirano in sebi v škodo uresničile staro politično pravilo: Deli in vladaj!
    “Deli” in razdrobi desnosredinsko volilno telo ter “vladaj” v imenu levosredinske kontinuitete “starih sil” še naprej, je zmagovalno načelo strank in civilnodružbenih gibanj vladajoče levice.
    Če dodamo pogubnemu procesu delitve in drobitve sil znotraj strank in političnih sil, ki izhajajo iz demokratične in osamosvojitvene “slovenske pomladi”, še proces načrtne in sistematične pasivizacije volivcev s parolami, da so v politiki tako ali tako “vsi enaki” in da je politika tako rekoč od vekomaj dobrim plačnikom ustrežljiva “kurba”, potem se ne smemo čuditi poraznemu upadanju aktivnih udeležencev na demokratičnih volitvah in referendumih.
    In dejstvo, da aktivni volivci desnosredinskih strank oz. strank “slovenske pomladi” na zadnjih predsedniških volitvah niso spravili skupaj niti četrtine aktivnega volilnega telesa oz. niti toliko, kot jih je zbral ad hoc “novokomponirani” in “novopromovirani” kandidat vladajoče kleptokracije oz. sil najbolj trde “socialistične” kontinuitete, ne obeta nič dobrega za stranke “slovenske pomladi” niti na naslednjih parlamentarnih volitvah.
    Že v aktualnem DZ imajo stranke vladajoče levice več kot dvetretjinsko večino, ki jim omogoča enostransko (zgolj pozicijsko) spreminjanje ustave in enostransko (pozicijsko) sprejemanje zakonov, ki terjajo ustavno dvetretjinsko večino.
    In če se v strategiji in taktiki vodstev in strank “slovenske pomladi” na osnovi doslej poraznih volilnih rezultatov ne bo nič bistvenega spremenilo, bo moč opozicije v parlamentu in javnosti vse manjša in bodo stališča opozicije vse bolj marginalizirana. Prvi cilj desnosredinskih strank “slovenske pomladi” na naslednjih volitvah v DZ bi moral biti: preseči vsaj tretjino glasov oz. tretjino sedežev v parlamentu ter s tem povrniti težo in vpliv desnosredinskih opozicijskih strank vsaj pri sprejemanju zakonov in novel z nujno ustavno večino.

  5. Janša pri slovenskem volilnem telesu in njegovem renomeju ne bi NIKOLI postal predsednik RS, bodite vendar no realni. 75% Slovencev ga sovraži. Razumem ga, da vztraja, ampak za Slovenijo to vsekakor ni dobro.

  6. Nikoli ne komentiram tu gor, ampak danes bom naredil izjemo.
    Sem študent ene od tehniških fakultet, po osebnem prepričanju baje pripadnik “trde desnice”. Sem hodim le vsako toliko, da vidim če se je na slovenski desni sceni sploh kaj spremenilo. Izgleda da ne.

    Medtem ko je globalna levica v največji politični in intelektualni krizi v zadnjih 25 letih, slovenska desnica izgublja glasove. Kako?
    Kot študent naj vam povem, da za mladino desnica ne obstaja. Ko se pogovarjam s sošolci o politiki, se redko kdo z mano ne strinja o za državljana škodljivem zadrževanju skorumpiranih bank v državni lasti.

    A na volitvah se zgodi, da vsi ti študentje volijo SD ali ZL, SMC ali morda Pirate, ker je desnica enostavno bedna. V desnici ni popolnoma nobene inovativnosti, z mladimi pa nima popolnoma nobenega kanala za komunikacijo. Niti jaz, ki se za politiko malo bolj zanimam, kaj šele ostali, realno nihče ne ve, kako si desnica zamišlja svet (razen večne privatizacije in sodbe mrtvim partizanom). Idejnega vodje ni, pa tudi klesanja idej, neke zanimive konstruktivne razprave med strankami desnice ni. Mladi si niti ne predstavljajo kako bi lahko desna stranka njihovo življenje spremenila na bolje.

    Stvari o katerih se ne pogovarjamo:
    1. Kriptovalute – najlepše darilo tehnološkega napredka, kar si ga antimarksist sploh lahko zamisli. Slovenci so ponoreli za novo tehnologijo, glasove desnici pa z neko špekulativno omembo jemlje SMC. Slovenska desnica se ideje o decentraliziranem banćništvu očitno ne tičejo.
    Rešitev: Desnica bi lahko z nazornimi infografskimi videi, ki bi bili brezplačno na voljo na YouTube-u predstavila probleme sodobnega bančništva in jih primerjala z kriptoekonomijo. Izdelava enega izobraževalnega videa je poceni politična reklama. Tak video bi definitivno sprožil kakšno debato tudi v medijih (več reklame)
    2. EU – večina mladih niti ne ve, kaj EU je. Vidi le, da zdaj zakonodajo namesto nas sprejema praktično neizvoljen parlament, vidi vse manjše zaščite delavca na trgu dela, vidi smrt demokracije (Katalonija, UK) in vidi slovensko desnico, ki vse te projekte podpira. Desnica EUja ne predstavlja kot modularno politično strukturo, od katere imaš lahko korist ali pa ne. Desnica jemlje vse module samoumevno, ne kritizira posebej recimo monetarne unije ali evropskega patenta ali EGPja (štirje stebri?) ali morda skupne vojske. Ne. Slovenska desnica brezpogojno sprejema neomarksistični projekt evropske integracije.
    Rešitev: Slovenska desnica bi lahko predstavila EU kot modularno politično strukturo, spet z izdelavo infografskega video, ki bi ga delili prek svojih kanalov in medijev.
    3. Zunanja politika – a imamo sploh kakšnega natoskeptika na desnici? Nihče si ne želi skupnega zavezništva z USA, UK, Turčijo ali Izraelom. Večina mladih bi rajo videla Iran, S Korejo ali Egipt.
    Rešitev: Debata, zakaj smo sploh pro-zahodno usmerjeni v svoji zunanji politiki?

    Vprašanj je še veliko, vendar naj bo zaenkrat domače naloge dovolj.

    • hghg – sicer zanimiv iskren komentar ampak nekaj odgovorov se ponuja samih od sebe:
      Desnica na splošno: če tehnična inteligenca ne vidi, da ji je v interesu voljenje desne oz. liberalne politike potem to pomeni novo nazadovanje gospodarstva, tudi pri nizkih plačah inženirjev (ki se jih da zvišati s socialno kapico, zmanjšanjem davščin, in spodbujanjem konkurenčnega okolja)
      Desne teme: ‘večna privatizacija in sodba mrtvim partizanom’ – obračun s preteklostjo mora biti, ker če ga ni potem dobimo paradržavo, javne sindikate in Zemljariča, Isajlovića – ki vsi zmanjšujejo možnosti te iste mladine na tehničnih faksih, da bi imeli normalno prihodnosti
      Kar se tiče tvojih točk:
      1. Kriptovalute so super liberalna opcija in to je ena izmed ekonomskih tem ki so relevantne, se strinjam.
      2. Se strinjam.
      3. Iskreno povedano v EU izvozimo krepko čez 80% izvoza. Znanstveno sodelujemo z EU in ZDA. Mladina se izseljuje v VB, Nemčijo, Avstrijo, na Nizozemsko, v ZDA, Kanado, Avstralijo. Slovenija je zahodno usmerjena pa nam je to všeč ali ne. V Rusijo izvozimo (sedaj po unkinitvi sankcij) toliko kot na Poljsko, tja izvaža samo nekaj firm, tržnih (Krka) in tistih bolj v sivi coni (Riko). Izvoz 2016 (v mio. EUR): Rusija – 751.783 , Poljska – 813.770, ZDA – 523.538.

  7. Spoštovani ŠTUDENT, pohvale vredno je, da komentiraš in nisi eden izmed tistih, ki bi živel rad v brezdelju. Pravico imaš od politike zahtevati, da teži k temu, da se gospodarstvo dvigne ter s tem omogoči DELOVNA mesta tudi mladim.

    Pogledi desnih strank pa so po moje obrnjeni v spodbujanje gospodarstva – kar je dobro tudi za študente. Prav pa imaš, da se desnica precej ukvarja sama s seboj. Taki kot si ti, bi bili zagotovilo, da se nekaj izboljša.

    Glede na tvojo mladost, tudi ni čudno, da obožuješ bolj vzhod kot zahod. Tako učijo tudi zgodovinske knjige, vse od leta 1945 dalje. Tudi mi smo se v šoli učili tako. Starejši pa se nismo zgodovine samo učili, ampak tudi ŽIVELI. V našem otroštvu so se godile politične in ekonomske emigracije. Vendar nihče NI BEŽAL iz ZAHODA na VZHOD ampak je bilo obratno. Ti, ki so si želeli boljše življenje, so bežali na ZAHOD. Poglej – tudi danes je podobno.

    DEMOKRACIJA je najboljša oblika vladavine. Taki mladeniči kot si ti, bi sigurno prinesli novo upanje tudi na desnici. Tu bi prinesel novih idej. Spoznal bi, kaj je dobrega na vzhodu in kaj na zahodu. Mogoče bi bil celo dober zunanji minister, ker si že v štartu boljši od Erjavca. Upokojenci ne morejo reševati sveta – bodočnost so ŠTUDENTI, ki upoštevajo med drugim, tudi nasvete starejših. Pridruži se v PODMLADEK NSi – in pomagaj k izboljšanju !

Komentiraj