Kandidata za slovenskega Sebastiana Kurza: mag. Matej Tonin in dr. Anže Logar

Uredništvo
25

S 27. leti je postal minister za zunanje zadeve, z 31. bo prevzel vodenje Republike Avstrije. Meteorski vzpon mladega konservativca Sebastiana Kurza je osupljiv, sploh če vemo, da gre za “faliranega” študenta brez univerzitetne diplome.

S svojo mladostniško karizmo in zagnanostjo, predvsem pa odločnimi stališči glede ključnih vprašanj, ki tarejo ljudi (varnost, migracije), je osvojil srca in razum Avstrijcev ter Ljudsko stranko popeljal od verjetnega poraza do prepričljive zmage.

Desna sredina je v Avstriji z njim postala močnejša in samo od sebe se ponuja vprašanje, ali lahko konservativni voditelj podobnih kapacitet na površje izplava na slovenski sceni. 

Trenutno sta na obzorju dva kandidata: poslanec Nove Slovenije mag. Matej Tonin in njegov kolega iz SDS dr. Anže Logar.

Sebastjan Kurz je čistokrvni politik – v življenju ni počel ničesar drugega. Zaradi politike je opustil študij prava. Pri 23-ih je prevzel vodenje strankinega podmladka, pri 24-ih letih postal mestni svetnik na rodnem Dunaju, leto kasneje državni sekretar za migracije in z 27-imi leti avstrijski minister za zunanje zadeve, najmlajši v Evropi. Zdaj bo postal tudi najmlajši ministrski predsednik.

Maja letos je prevzel upehano Avstrijsko ljudsko stranko (ÖVP), pod svojimi pogoji, ki jih je zastavil v prepričanju, da so nujni za volilni uspeh. Personaliziral je politiko in na volitve stranko popeljal pod imenom Lista Sebastiana Kurza – nova Ljudska stranka ter med kandidate vključil tudi nestrankarske ljudi. Zahteval je tudi 50 % kvoto prisotnosti žensk na listi.

“Je konservativni voditelj, politik, ki se giblje na polju med konservativnim in liberalnim,” ga je opisal urednik avstrijskega dnevnika Die Presse Oliver Pink. Govori v jasnem, razumljivem jeziku. Izpostavlja potrebe po reformah, konkurenčnosti in zmanjševanju davkov.

Prepoznavnost in zaupanje med avstrijskimi volivci si je zgradil predvsem z odločno in trdno politiko glede migrantskega vprašanja. Bil je med pobudniki zaprtja migrantske poti, zavzema se za nadzor nad avstrijskimi mejami pri prestrezanju nezakonitih prebežnikov.

Ko gre za nacionalne interese Avstrijcev mu ni težko zavzeti odločnega stališča do kogarkoli, tudi Turčije, ko ta pritiska na Evropo in skuša vplivati na volitve v evropskih državah.

Z ostrejšo migrantsko politiko, prepovedjo nošenja burke v javnosti, konservativnimi stališči do istospolnih porok in podobno je Avstrijsko ljudsko stranko ponovno vrnil na pot zmagoslavja.

Mag. Matej Tonin

Na prvi pogled ima z avstrijskim kolegom največ skupnega mladi politik Nove Slovenije mag. Matej Tonin. Oba pripadata isti krščansko-demokratski politični opciji, imata praktično enake poglede na nujnost reform, vzpostavljanja konkurenčnosti, na davčno in migrantsko politiko. In navsezadnje, zelo podobno politično kariero, od “grassroots” začetkov v lokalni politiki in podmladku do vzpenjanja proti vrhu.

Njegov potencial je prepoznala tudi Evropska ljudska stranka in ga pred leti povabila v svoj program za bodoče voditelje.

Tonin je, za razliko od tri leta mlajšega Kurza, sicer vzporedno s političnim vzponom diplomiral in magistriral iz politologije. Po večletnem kaljenju v kamniškem občinskem svetu in v strankini službi za odnose z javnostjo je od 2011 poslanec državnega zbora, zadnji mandat tudi vodja poslanske skupine. Velja za najverjetnejšega naslednika Ljudmile Novak na čelu stranke. Pooseblja prenovljen obraz krščansko-demokratske politike, s pomočjo katerega se je stranka vrnila med žive po izpadu iz parlamenta leta 2008.

Matej Tonin je poročen in ima dve predšolski hčerki.

Dr. Anže Logar

Anže Logar je nekoliko starejši od obeh kolegov iz sorodnih desno-sredinskih strank, a vseeno sodi med mlajšo gardo slovenskih politikov. Leta 2000, pri 24-ih letih, je diplomiral na ekonomski fakulteti v Ljubljani, šest let kasneje magistriral in 2016 doktoriral na Fakulteti za uporabne družbene študije.

Politično ime in renome si je ustvaril predvsem z vodenjem preiskovalne komisije, ki preiskuje zlorabe v slovenskem bančnem sistemu – področje, ki se je izkazalo za eno ključnih rak ran slovenske družbe. Z odločnim, strokovnim in prepričljivim vodenjem je pridobil simpatije tako širše javnosti kot osrednjih medijev, kar je za člana stranke, iz katere izhaja, svojevrsten uspeh.

Karierno pot na opaznejših položajih v politiki je sicer začel kot direktor Urada Vlade RS za komuniciranje v obeh Janševih vladah, nekaj časa preživel v Bruslju kot svetovalec poslanske skupine Evropske ljudske stranke, poslanec državnega zbora je od leta 2014.

Je nosilec državnega priznanja za zasluge Republike Litve, ker je njenega državljana rešil pred utopitvijo.

Na uradni spletni strani SDS ga predstavljajo še kot ljubitelja športa in navdušenega pohodnika.

Lahko uspe Toninu, Logarju, obema ali nobenemu?
Karierna pot politika proti vrhu je podobno nepredvidljiva kot kariera športnika – ena poškodba, v primeru politike večja afera, lahko za vedno pokoplje še tako talentiranega posameznika.

A vsaj za zdaj Tonin in Logar delata vse prav.

Prvi se je po diskreditacijskih napadih, ki dokazujejo, da je konkurenca v njem spoznala pretečo nevarnost, trenutno nekoliko umaknil v zavetrje zelo aktivne predsednice stranke in potrpežljivo čaka, da napoči njegov čas.

Anže Logar se je v stranki, ki je do preambicioznih kadrov pogosto neusmiljena, meteorsko povzpel predvsem v tem mandatu.

Če bi polagali stave, kateri bo prej dobil priložnost, da stopi na čelo svoje stranke, bi iz bolj ali manj znanih razlogov stavili na Mateja Tonina. A boljše izhodišče, da svojo stranko ponovno popelje na vrh, bi, če bi se mu Janša umaknil, nedvomno imel Logar. Ob zvesti in dovolj široki strankarski bazi bi namreč ponovno lahko nagovoril sredinske volivce, ki jih je stranka izgubila po mandatu 2004-2008.

Ne glede na to, kateremu lahko uspe, pa je dejstvo, da še bolj kot avstrijska, tudi slovenska desna-sredina nujno potrebuje prenovo – tako v političnih pristopih, programih, strategijah, kot v načinu delovanja, prilagajanja politike sodobnim časom.

In vse to je izvedljivo le z mladimi, svežimi obrazi, ki imajo obenem v politiki že daljšo kilometrino. Tako Matej Tonin kot Anže Logar se v tem pogledu zdita idealna. A vprašanje je, če se je dominantna slovenska desna-sredina sposobna zgledovati po vzoru iz severne soseščine.

25 KOMENTARJI

    • Ne razumem zakaj? Če bi kdo toliko znal in tako deloval iz stranke SD, bi ga prav tako imeli za genija!
      Vendar na tisoč let se kaj takega v rdečih strankah ne more rodit, ker so vsi zastrupljeni z rdečo
      strupeno mušnico in se ves čas samo prerivajo okoli korita, mislit pa morajo drugi!

  1. Preteklo bo še veliko vode, da bosta zrela za prevzem odgovornosti. Popolnoma sta brez spomina, kdo vse je zagovarjal neplačevanje prispevkov, krajo dela plače zaposlenim, kdo vse je zagovarjal tajkunizacijo, SDS in NSi, oba nič ne storita za odpravo partijskega volilnega sistema, ker je ta udoben za stranke, žaljiv pa za volivce.

    Dnevno in še dolgo bomo brali o posledicah tajkunizacije Slovenije, kar pa je še novembra 2008 edina in najbolj podpirala stranka SDS in tudi NSi. Žalostno dejstvo, ki ji je sledilo žal prepozno njuno novo spoznanje, kot vsej politiki doslej. V politiki pa za zmote ni še nihče odgovarjal, predvsem ne zaradi »partijskega« volilnega sistema, ko volivec nima vpliva, kdo bo izvoljen, saj nima pravice do preferenčnega glasu, čeprav to velevata prava demokracija in naša ustava.
    Tako lahko v MAG-u še novembra 2008 v članku z naslovom »Tajkunizacija Slovenije« preberemo, kako je tedanji novinar MAG-a, sedaj pa odgovorni urednik revije REPORTER, mag. Silvester Šurla predsednike oz. predstavnike parlamentarnih strank med drugim vprašal ali bodo predlagale spremembo zakonodaje, da se prepreči bogatenje menedžerjev na tak način, oziroma ali bi jo podprle, če bi jo predlagal kdo drug? Prvi odgovor. Jože Tanko, vodja največje poslanske skupine SDS, je prepričan, da menedžerski odkupi potekajo skladno z evropsko in slovensko zakonodajo ter ob ustreznem nadzoru pristojnih organov in ustanov. »Evropska direktiva o prevzemnih ponudbah enakopravno obravnava vse možne akterje prevzema, tudi menedžerje. Praviloma vsak menedžerski odkup spremlja vsaj ena banka, ki po zakonih in internih pravilih za presojo posla poskrbi za ustrezno zavarovanje kreditov pri izpeljavi kupčije.«
    Podoben odgovor so poslali iz Nove Slovenije. Po njihovem gre pri odkupih gospodarskih družb, ki kotirajo na borzi, za poslovni odnos med banko in kreditojemalcem. »Banka, ki prevzame tveganje prihodnjega delovanja, ga ne prevzame le zaradi vrednosti podjetja kot takega, ampak predvsem zaradi obetov, ki jih podjetju zagotavlja njen menedžment.«
    SDS in tudi NSi nista tedaj imeli torej nobenih zadržkov pri menedžerskih prevzemih oz. »nakupih«, ko prevzeto podjetje prevzemniku menedžerju odplačuje menedžerske kredite, dokler zmore, potem pa shira in potem davkoplačevalci »poplačamo kredite«, ker ne gre drugače.
    To se danes nazorno kaže, saj imajo »banke luknje, podjetja dolgove, državljani pa nove davke« .
    Vse ostale parlamentarne stranke, SLS, SD, LDS, SNS in ZARES, pa so tedaj že imele resne zadržke in pripombe na »tajkunizacijo Slovenije, beremo še v članku mag. Silvestra Šurle. Res pa je tudi, da se je že v času vladanja dr. J. Drnovška oz. zlasti vlade mag. T. Ropa napisala usodna finančno gospodarska “tajkunska zakonodaja” in se je divja privatizacija kasneje ob ugodnih posojilih le še pospešila. Vlada mag. A. Ropa je uzakonila še sramotno zakonito prikrito kratenje lastninskih pravic zaposlenih, to je prikrito neplačevanje socialnih prispevkov. Vse žal še vedno prikrito poteka, ne glede na vlado. Sramota za stroko, politiko in tudi poslance. Pravimo, zgodovina nas uči, vselej in povsod. Preudarek za volitve, za nove »obraze in rezultate«!

  2. Definitivno imata velik potencial. Sam bi izpostavil še kakšne bolj izkušene bivše politike kot je Romana Jordan. Definitivno pri nastajajočem Prstanu mrgoli izkušenih in znanih potencialnih dobrih kandidatov. Ajde Domovina, po predsedniških naredite eno video okroglo mizo z njima. Zakaj ne bi izkoristili možnosti, ki jih ponuja internet 😉 Po mojem bi se z pametno viralno kampanijo in organizacijo na terenu dalo volitve gladko zmagat.

  3. Res je politika umetnost možnega in en sam kompromis. Toda Toninova okuženost s Puckovim sindromom v zadevi Kučanova pokojnina bo zahtevala še dolgo zdravljenje. Zato Tonin, kljub sposobnosti, po mojem mnenju nikakor ne more postati slovenski Kurz.

  4. Nasprotniki neprestano mečejo naprej Toninu tisto glasovanje – a šlo je za spoštovanje instituta predsednika republike in ne za pokojnino Milanu Kučanu (ki je bil slučajno predsednik). V Sloveniji imamo hud problem pri spoštovanju demokratičnih institucij, ki jih preveč vežemo na konkretno osebo, ki jo trenutno zaseda. A če bi pa bil v tistem trenutku predsednik nekdo, ki je nam bližji, bi pa bilo povsem vredu, da na tak način uredimo predsedniško pokojnino?

    No, takšno razmišljanje je v zrelem demokratičnem sistemu napačno. Verjamem, da je Tonin kot politolog to vedel, pa še trije člani stranke SDS, ki prav tako niso glasovali proti – če bi se proti oglasil eden izmed njih, bi “Kučanova” pokojnina padla. A začuda njih nihče ne omenja kot izdajalce.

    V bistvu pa gre za obračunavanje z mladim politikom iz druge stranke, ker se pač zavedajo njegovega potenciala. In ta nedvomno je, da doseže Kurza, oziroma slovensko krščansko-demokracijo vendarle enkrat potegne iz blata, v katerega se je z leti naivne politike globoko pogreznila.

  5. Tale reklama, ljuba domovina.je, pa ne bo delovala. Vsi, ki se malo spoznamo na politiko, vemo, koliko je ura. Tisto s pokojnino je še najmanj pomembno, saj gre le za žepnino, naš ideološki ajatola namreč sedi na milijardah , ki so odtekle v davčne oaze. “Žlahtna” desnica namreč ne bo daleč prišla, seveda ima zdaj vso medijsko in režimsko podporo, levi volilci, ki so v večini, je pa ne bodo volili, rajši volijo originale in ne podrejence! Desni, ki vsaj malo razumejo, za kaj gre, pa tudi ne. Težava bo celo priti v parlament, kaj šele načelo vlade!

  6. Pustimo levo -desno in dajmo govoriti o posameznih strankah in njihovih potencialih. Edina stranka, ki je že ves čas, brez večjih padcev, v samem vrhu moči, je SDS. Čeprav vsi nenehno in na vse strani tolčejo po Janši in s tem tudi po vseh članih SDS ,zaradi česar je priliv sposobnih mladih kadrov gotovo manjši, se tam , stran od oči javnosti, dogaja rast nasledstva sedanjega vodstva. Ne po tem, naš-vaš, ne po finančni moči in moči poznanstev, pač pa po vloženem trdem delu in uspehu tega dela. Mainstream mediji z namenom rušenja stranke govorijo o Janševih čistkah. A tu je ena sama čistka : selekcija glede na rezultate dela in ugled, ki ga je oseba dosegla. Ja, prisotno je tudi tekmovanje, pravi boj, užaljenost, zamere, odstopi in izstopi. Vse to je naravno. Ključna pa so pravila : delavnost, odgovornost, pripadnost Sloveniji in Slovenskemu narodu !
    Pogumno naprej !

  7. Naši strankarski prvaki se doslej niso izkazali kot dovolj odprti, sposobni, pozorni, tenkočutni in spodbujevalni za iskanje, brušenje in promoviranje novih prepoznavnih in samostojnih političnih osebnosti.
    Praktično v vseh naših političnih strankah se pustijo predsedniki (iz)voliti na listah brez protikandidatov in temu primerna je tudi reakcija, če se kdaj kje pojavi “preveč drzen” ali “preveč ambiciozen kandidat”, da ga “strankarsko plemstvo” že samo preventivno odstrani kot potencialnega konkurenta prvaku in mu ponudi za “status quo” v stranki odrešilno “enakovredno” mesto podpredsednika ali člana IO ali strokovnega sveta ipd.
    V naših strankarskih in kadrovskih razmerah ter v praksi vzdrževanja “statusa quo” v celotni naši aktualni politiki torej primer Kurz preprosto ni mogoč. Ni mogoč, ker najverjetnejši novi avstrijski kancler Kurz “nima diplome”, ker je premlad in ker se je bil sposoben prebiti na čelo najverjetnejše vladajoče stranke in avstrijske vlade mimo številnih mrtvoudnih strankarskih “prvakov” in “marmornih” političnih “spomenikov” ter mimo pogubnih prevladujočih političnih sil negibnega “statusa qou”. Gotovo mu ni bilo in zagotovo mu ne bo lahko, a doslej je uspeval z edino pomembno demokratično, se pravi ljudsko oporo in podporo – s podporo večine volivcev in večinskega članstva stranke, ki verjame v potrebo po družbenih spremembah ter možnost, da resnične družbene spremembe zagotovijo predvsem mladi, neobremenjeni in nekompromitirani politiki svetovljanske razgledanosti in nacionalne osveščenosti.

  8. Slavko a lahko v Sloveniji najdemo take politike kot si jih opisal.Žal ne .Nekdo ki dela 2 uri v neki komisiji ne more biti niti politik kaj šele strokovnjak.Zato je potrebno veliko več.

  9. Social demokracija v Pučnikovem duhu je imala možnost zavladat Sloveniji. SDS ne. S politiko ki jo vodi, je obsojena na večno drugo mesto. Mladi, ki se razvijajo v tem okolju ne bodo nikoli Kurzi. Logar je žal duplikat Janše, Tonin sledi nekoliko počasneje, Novi Kurz bo tisti, ki bo prevzel bistroumnost Janše in bo hkrati dovolj sočuten do ljudi in spravljiv z nasprotniki. Če bi Janša pobral trohico karizme Mandele ali Havla, bi vodil vlado in Slovenijo že dolgo časa. Žal on twita.

  10. Prišlo bo do preboja, čeprav udbomafijska paradržava še vedno skrbno uničuje vsakega sposobnega posameznika tako med znanstveniki, novinarji, gospodarstveniki, zdravniki, predavatelji,pravniki ….in politiki. Preživijo najsposobnejši in najbolj predani svojemu poslanstvu. Državljani moramo skrbeti za ohranjanje osebnega zdravega razuma in pogumnega in svobodnega delovanja. Potrebno je nenehno razkrivanje in onemogočanje delovanja paradržavne mafije in elit, ki jahajo narod !

  11. Čas je že zrel za mlade in poštene politike. Tonin in Logar sta prav gotovo sposobna preboja. Vprašanje pa je le ali bodo starješi spoznali, da je čas za umik v ozadje. Osnovni problem, ki ga vidim pri starejših politikih je socialistično izkustvo, ki ga želijo prenesti v vse pore. Žal to ne bo šlo: ne pri šolstvu, ne pri gospodarstvu, ne v zdravstvu in ne pri pokojninah.

  12. Kugy, prav praviš. Tudi Ana razmišlja v pravo smer.Franc
    Mihič pa strelja v prazno in obrača stvari na glavo – Mogoče pa hoče krivdo tajkunizacije odvzeti levici. Mihiči zelo koristijo levici – manj pa Sloveniji.

  13. Že dlje časa povsem za sebe in povsem spontano razmišljam, da bi bil dr. Anže Logar pravšnji za predsednika vlade. Ima karizmo, nastop in potrebno samozavest. Vesel sem, da tudi novinarji opažajo Logarjeve lastnosti in so o tem napisali članek.
    Prave kandidate proti zadnjim predsednikom vlad torej imamo. Čas pa bo pokazal svoje.

  14. Kot kažejo današnji rezultati bo desnica oziroma konservativno-liberalna desna sredina morala dati prostor novim, mladim obrazom. Pa ne novim v smislu, da jih prej nikjer ni, ampak mladim (znanim) bolj v ospredju. Očitno kar nekaj komentatorjev tukaj razmišlja to smer in bo teh pozivov vedno več.

  15. Torej, narod naš le naj spomine hrani! Veliko je bilo že popisanega, kakšen naj bi bil najbolj pregleden in pravičen naš volilni sistem. Tako so sami poslanci v DZ že leta 1996 sprejeli sklep, da naj bi se o tam odločalo kar na referendumu, rekoč, saj ja ima ljudstvo oblast v svojih rokah. Tako je tudi takrat bil razpisan referendum o volilnem sistemu in, Parlament bo sprejel tisto opcijo, katera bo na referendumu dobila največ glasov. Na referendumu novembra 1996 so bili predlagani trije različni predlogi in je z več kakor 41 000 glasovi bil sprejet dvokrožni volilni sistem. Takratni predsednik DZ Jožef Školč seveda volja ljudstva, kakor tudi ne sklepa US RS, da je parlament dolžan sprejeti tak referendumski izid nikoli ni spoštoval, zato je še danes v veljavi nepravičen proporcionalni volilni sistem, na katerega pa volivec nima praktično nobenega neposrednega vpliva, saj volivec voli le stranko in ta določa, kdo jo bo zastopal v Parlamentu-
    Pa še ta volilni sistem, 90. člen Ustave se ga tolmači kar po svoje. Tako smo bili priča julija 2000, kako je tedaj ta člen razlagal z zavajanjem g Matevž Krivic g. Godniču, ki je javno trdil, da je referendum uspešen le tedaj, če je zanj glasovalo več , kakor 50% “volilnih upravičencev,” kar je zavajanje. 90. člen Ustave prvi odst. pravi; DZ lahko o vprašanjih ki so vezana z zakonom razpiše referendum in, DZ je “vezan” na izid referenduma! Četrti odst. pa se glasi; Predlog je na referendumu sprejet, “če zanj glasuje večina volivcev, ki so na referendumu glasovali,” kakor je potrdilo tudi US RS. A v Parlamentu nikoli ni bil uzakonjen takratni izid referenduma nov. 1996, torej volja ljudstva, katero naj bi po Ustavi imelo oblast In za tako zavajanje, sprenevedanje in samovoljo nihče ne nosi žal odgovornost, kar je nedopustno.

  16. Ne dr. Logar, ne mag. Tonin niti ne poskušata razložiti sporočila Janševi vladi v l. 2007 »Kreditov ne bomo vračali!«
    Obsojeni menedžer MERKURJA Bine Kordež je kot prevzemnik še oktobra l. 2007 dejal: »Kreditov ne bomo vračali!« Janševa vlada pa je še novembra 2007 trdila, vse je skladno z direktivo EU. Sredi novembra 2007 berem: «Jože Tanko, vodja največje poslanske skupine SDS, je prepričan, da menedžerski odkupi potekajo skladno z evropsko in slovensko zakonodajo ter ob ustreznem nadzoru pristojnih organov in ustanov. Evropska direktiva o prevzemnih ponudbah enakopravno obravnava vse možne akterje prevzema, tudi menedžerje. Praviloma vsak menedžerski odkup spremlja vsaj ena banka, ki po zakonih in internih pravilih za presojo posla poskrbi za ustrezno zavarovanje kreditov pri izpeljavi kupčije.« Jože Tanko je torej menil, vse je v redu z bančnimi krediti, tajkunov ni. Seveda ni bil edini, a bil je najbolj glasen. Podobno mnenje ima dr. Jože Mencinger, ki tedaj pravi: «Z menedžerskimi odkupi ni nič narobe, ker menedžerji najbrž bolje kot kdorkoli poznajo svoja podjetja, njegove možnosti in s tem tudi njegovo pravo vrednost. Najbrž ni nič narobe niti z vrnitvijo v kapitalizem, v katerem so menedžerji kar lastniki«. Kje je to lahko kot moralno sprejemljivo, da se tako pridobi lastnina nad podjetjem? Če bi bila tista leta konjunktura, bi Kordež in podobni uspeli in tako pridobili lastnino, kot v primeru prevzema BTC, vendar bi kredit poplačalo kar »prevzeto-kupljeno« (?) podjetje. Ljudje smo v demokraciji pričakovali pravičnost in enakopravnost pri privatizaciji skupne lastnine. Uresničilo se ni tisto, kar je prvotno načrtoval DEMOS. Tako piše prof. dr. Andrej Umek, bivši minister: »Demosova privatizacija je predvidevala, da del takratnega družbenega premoženja pripade skladom, pokojninskemu, odškodninskemu in razvojnemu, preostalo pa se v obliki certifikatov razdeli med vse polnoletne državljane Republike Slovenije. S tako privatizacijo bi bilo v celoti zadoščeno ustavni zahtevi po enakopravnosti vseh državljanov«. Pove tudi napako desnice: »Res je, da se tudi desni del slovenske politike še omotičen od volilnega poraza ni najbolj odločno uprl Drnovšek–Markovićevi lastninski zakonodaji, ni, na primer, zahteval njene ustavne presoje.«
    Desnica torej ni niti poskušala popraviti te krivice, npr. pred Ustavnim sodiščem, ki najbolj bremenijo državljane in hromijo razvoj demokracije in države!
    Oblast pa je uresničila, kar je zagovarjal »pedagog naroda«, bivši minister in rektor univerze dr. Jože Mencinger, ki je dejal: »Narobe je narejena že privatizacija, s katero smo dobili dva milijona »kapitalistov«, njihov cilj je bil proizvodno premoženje čim prej pretopiti v potrošno premoženje – avtomobile in stanovanja. Še večja nesreča so bili pidi, tudi oni le lastniki premoženja. Tako pravih lastnikov podjetij sploh nismo dobili. Certifikati so ničvredni papirji. Če bi bil sam direktor in bi videl, da mi grozi izgubiti vse, kar imam in za kar sem se trudil desetletje ali več, bi namreč tudi sam poskušal oškodovati družbeno premoženje.« Nič se mu ni zgodilo!
    »Večina menedžerskih odkupov temelji na obremenjevanju prihajajočih denarnih tokov družbe. Z drugimi besedami; na dodatnem zadolževanju družbe. Menedžment namreč za nakupe ne tvega svojega denarja, ampak denar, ki bi ga družbe lahko porabile za naložbe ali razvoj.« Tako je že l. 2002 dejal Jože Lenič, direktor najpomembnejšega državnega sklada – Kapitalske družbe. Tako stališče je imel tedaj tudi predsednik RS Milan Kučan, ki je izjavil: »Nameravani menedžerski odkup v podjetju BTC Ljubljana neetičen, saj pomeni »siromašenje« podjetja.» Tudi tedanja ministrica za gospodarstvo, dr. Tea Petrin, je imela veliko podobnih pomislekov. Ministrica je razmišljala o ukrepih, nad katerimi bi bedela država in je dejala: »Treba bo pregledati tudi predpise, ki veljajo za zavarovanje bančnih posojil z zastavo vrednostnih papirjev in tistih, ki se nanašajo na spremembe namembnosti danih posojil.« A šele leta 2008 je Janševa vlada le spremenila zakon o prevzemih, da onemogoči izčrpavanje ciljne gospodarske družbe in zastavo delnic prevzete družbe.
    Berem sporočilo za javnost o sklepih, ki jih je Vlada RS sprejela na 148 seji, 28. novembra 2007, o noveli zakona o prevzemih: «Vlada RS je na današnji seji na predlog Ministrstva za gospodarstvo določila besedilo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o prevzemih (ZPre-1A) in ga poslal v obravnavo in sprejem DZ RS. Predlog zakona ureja spremembo postopka dajanja prevzemne ponudbe, in sicer v smislu prepovedi zastave vrednostnih papirjev ciljne družbe. Taka sprememba je usmerjena v preprečevanje situacij, ko prevzemnik zastavi vrednostne papirje ciljne družbe za pridobitev bančne garancije za njen prevzem.
    Ministrstvo za gospodarstvo je pri pripravi sledilo ključnim načelom, ki so usmerjena zlasti v zaščito interesov vseh in še posebej manjšinskih delničarjev ter enakost njihove obravnave, določitev pravične cene, obveznost prevzemne ponudbe, varstvo pridobljenih pravic, pravno varstvo, transparentnost prevzemnega postopka, obveščanje vseh strank, posebno predstavnikov zaposlenih, o vseh ključnih elementih povezanih s prevzemno ponudbo, transparentnost obrambnih struktur. Sprejeta novela zakona bo izboljšala preglednost na področju tako imenovanih menedžerskih odkupov gospodarskih družb.«Berem tudi dokument; EVA: 2007-2111-0154, PREDLOG ZAKONA O SPREMEMBAH IN DOPOLNITVAH ZAKONA O PREVZEMIH (ZPre-1A), kjer je povsem jasno navedeno: »Večina držav EU prevzemniku zakonsko prepoveduje finančno pomoč družbe, ki jo prevzema. Prepovedano je, da prevzemnik zastavi vrednostne papirje, delnice, ciljne družbe za pridobitev denarja ali posojila (kredita) s strani finančnih institucij (bank). S to rešitvijo naj se onemogoči izčrpavanje ciljne družbe. S predlagano spremembo pa da se želi zaščititi interese ciljne družbe, predvsem v smeri zaščite manjšinskih delničarjev in enakost njihove obravnave«. Torej je vedenje o problematičnosti naše »divje privatizacije« glede na vrednote in regulativo EU le obstajalo. EU torej prepoveduje prevzemniku izčrpavanje in oškodovanje gospodarske družbe. Žal je to pri nas še vedno »tabu tema«. Slovenska država ni sledila evropski direktivi o varovanju delničarjev in upnikov. Tako smo državljani po privatizaciji zopet ostali neenakopravni, kršena je bila ustava in naše ustavne lastninske pravice. Te se že 20 let kršijo tudi delojemalcem z neplačevanjem njihovih že zasluženih pokojninskih in drugih prispevkov. Kdo vse bi torej moral pravočasno zaustaviti divjo privatizacijo in tajkunizacijo Slovenije? Politika, vlade, pravna država, stroka in nadzorni sveti. Kar pa se je zgodilo in se dogaja, je zame še vedno nezaslišano, predvsem pa neodgovorno in tudi kaznivo!
    Kdaj bodo odgovorni predsedniki parlamentarnih političnih strank, levih in desnih odgovarjali volivcem?

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime