Kaj nam ima demokratični boj Václava Havla povedati o moderni LGBT ideologiji?

Vid Sosič

Vir: Pixabay
POSLUŠAJ ČLANEK


Približujemo se sklepnemu delu meseca junija, ki je v zadnjih letih v vse več državah in vse bolj intenzivno promoviran kot »mesec ponosa«, namenjen proslavljanju vsakršne nenaravne seksualnosti. Nekoč dan se je kasneje razširil v teden, sedaj pa gre skoraj dobesedno za liturgičen čas, zaznamovan s simboliko, tradicionalnimi prireditvami, kot je parada ponosa, in nenehnim govorjenjem o LGBT temah, kot tudi moraliziranjem. Že več let v »moralno vodilnih« državah ideologija še posebej v tem mesecu prodira v izobraževalne ustanove, vse do mini parad ponosa v vrtcih.

Na Slovenskem tega v javnosti še ne čutimo tako močno, saj se k nam napredna kultura z Zahoda širi počasneje. Vseeno pa vsako leto več posameznikov in institucij javno obeležuje ponos. Na letošnji paradi ponosa je bil prvič prisoten politični vrh, s tem ko se je je udeležila nova predsednica republike Nataša Pirc Musar.

Vse znamke od vodilnih stoletnih multinacionalk, kot so Disney, Nike in McDonald's, pa do manjših podjetij v mesecu juniju svoje logotipe obarvajo v mavrične barve LGBT ideologije in svetovni javnosti naznanjajo, da z odprtimi rokami sprejemajo in podpirajo vse, kar ta ideologija zahteva. Hkrati se tudi odpušča tiste, ki se z agendo ne strinjajo, o čemer pripovedujejo mnoga pričevanja posameznikov. Z edino verjetno izjemo adventnega in božičnega časa globalno še nikoli nismo bili priča tako očitnemu in vse bolj samoumevnemu prevzemanju motivov in simbolike.
Vendar pa tovrstna propaganda leve ideologije ni nov pojav. Trenutno stanje močno spominja na ideološke prijeme bivšega totalitarnega Vzhodnega bloka.

Vendar pa tovrstna propaganda leve ideologije ni nov pojav. Trenutno stanje močno spominja na ideološke prijeme bivšega totalitarnega vzhodnega bloka. O tem je že pred skoraj pol stoletja pisal legendarni češki dramatik, esejist, disident in kritik komunističnega režima Václav Havel, ki je pozneje postal vodja Žametne revolucije ter kot prvi povojni demokratični predsednik Češkoslovaške in Češke domovino povedel v demokracijo in postal eden osrednjih simbolov padca totalitarizma.

V svojem eseju »Moč brezmočnih« je leta 1978 pisal o sistemu, ki mu je nadel ime post-totalitarizem. Od klasičnega totalitarizma se razlikuje v tem, da ni več vzdrževan s fizičnim nasiljem z vrha, pač pa ga, zavedno ali nezavedno, prostovoljno ali avtomatično, podpira celotna družba. Za ponazoritev je postavil trgovca z zelenjavo, ki v svoji izložbi »ob čebuli in korenju« izpostavi napis »Delavci sveta, združite se!«. »Mu je mar za sporočilo napisa?« se retorično sprašuje. Velika večina je napis, ki ga je od državnega podjetja dobila skupaj z zelenjavo, izobesila iz ljubega miru. Takšna je bila režimska norma in odstopanje od nje bi lahko pomenilo trgovčeve težave, celo izgubo službe ali zaporno kazen, zagotovo pa bi tvegal izgubo posla.

Napisi z ideološkimi slogani so v tistem temnem času postali domala del kulturne krajine in prežemali vsakdanje življenje. Čeprav je vanje le redkokdo iskreno verjel, je razširjena javna laž, o kateri v javnosti ni bilo govora, ohranjala totalitarizem pri življenju, narod pa v nesvobodi.

Vzporednice med komunistično ideologijo in LGBT ideologijo so več kot očitne. Na tej točki si podjetja ne morejo več privoščiti, da bi »liturgično« simboliko meseca ponosa izpustila. Gre za samoumevnost, spregled katere pomeni velik pritisk javnosti same, zlasti pa levih aktivistov in politike. Vendar se tako kot trgovec z zelenjavo tudi odločevalci v teh podjetjih niti nujno ne sprašujejo več, kaj točno si želijo s tem doseči, zlasti zato, ker so bile vse »včerajšnje« zahteve LGBT gibanja že dosežene. Zdaj so podjetja del sistema, ki ga s svojim ravnanjem vzdržujejo na položaju moči. Podjetja, ki proizvajajo športno opremo, hitro prehrano ali risane filme, imajo z LGBT ideologijo ravno toliko, kot imajo čebula, krompir ali zelje s komunizmom.
Na tej točki si podjetja ne morejo več privoščiti, da bi »liturgično« simboliko meseca ponosa izpustila. Gre za samoumevnost, spregled katere pomeni velik pritisk javnosti same, zlasti pa levih aktivistov in politike.

Pragmatičnost za dobičkonosnost, ali pa vsaj v izogib izgubi dobička, je tisti dejavnik, ki trgovce prikrito sili k sledenju specifičnemu političnemu toku, vse, kar nas pa še loči od situacije, ki ji je bil priča Havel, pa je uradni prevzem doktrine s strani države. Tudi to pa se ne zdi tako daleč. Kdor v juniju, vedno bolj pa kar kadarkoli tekom leta, obišče London, Amsterdam, Stockholm, New York ali katero od drugih večjih zahodnih mest, ugotovi, da tam vihra več mavričnih zastav v najnovejšem dizajnu kot pa nacionalnih zastav, ki za levico vse bolj odkrito predstavljajo nestrpnost, ker državo povezujejo z njeno preteklostjo in identiteto. Tudi cele ulice so prekrite z njimi z vseh strani. Na marsikaterem drogu, ki je specifično namenjen nacionalni zastavi, se slednja v mesecu ponosa v celoti umakne mavrični, ki jo vse bolj nadomešča.

Tako se zdi le vprašanje časa, kdaj bo moderno levičarstvo dokončno zmagalo v kulturnih vojnah in pometlo z ostanki civilizacije, ki je dve tisočletji krojilo razvoj Evrope in njenih podaljškov. A razlogov za optimizem kljub temu ni malo. Če so Vzhodnoevropejci komunizem dočakali v le delno svobodnih družbah, pa imajo zahodnjaki spomin na svet izpred zgolj desetih let, ko ideološka agresija še ni prežemala javnosti do te mere. Zato množice, utrujene od moraliziranja, vse bolj intenzivno bojkotirajo. Znana je usoda ameriške znamke piva Budlight, ki je v želji po povečanju dobička pod novo, a že bivšo podpredsednico trženja Alisso Heinerscheid, kot ambasadorja izdelka zaposlila transspolnega vplivneža Dylana Mulvaneyja in izgubila več kot 15 milijard dolarjev in več kot 23 % vrednosti delnic v le šestih tednih. Govori se od Budlight efektu.

"Posiljevanje" javnosti, vse do vrtcev in osnovnih šol, vsaj ponekod tako že izgublja na moči. V kontinentalni Evropi, ki je zaradi ne-angleških jezikov manj v središču pozornost, so mladi, znani po svoji upornosti, glede na politične in družbene teme, ki jih zanimajo, kot tudi volilne trende, bolj konservativni kot njihovi starši v enaki starosti.

Pred kratkim je mnoge presunil podatek, da se je v zadnjem letu celo v Združenih državah podpora istospolnim porokam zmanjšala. Kljub temu razplet še ni določen.

Vsak totalitarizem se na koncu izčrpa, a nima vsak enake življenjske dobe. Ne moremo oceniti, ali smo na koncu ali morda šele začetku dobe, v kateri je vodilna ideologija LGBT. A kot je zaključil Havel, govoriti resnico je vedno dobro, tudi ko ta ni zaželena. Trgovec z zelenjavo, ki se upre, ki odstrani napis in na sestankih začne govoriti svoje mnenje, ki presega laž, lahko doseže spremembo. To je oče češke demokracije tudi dokazal, njegov esej pa je aktualen danes prav toliko kot takrat.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike