Kaj lahko danes Katoliška cerkev ponudi mladim?

(vir foto: www.dici.org)
POSLUŠAJ ČLANEK
Biti iznajdljiv, dobiti čim več za čim manj denarja in/ali dela, imeti svobodo brez vsakršnih omejitev, uživati življenje v vsem, kar se ti ponuja, živeti proč od vere, ki samo omejuje in poneumlja – vse to in še več naj bi nam prinašalo zadovoljstvo in srečo.

Z nekaj kliki si lahko pridobimo vse … toda, zakaj je danes toliko ljudi, predvsem mladih, osamljenih, prestrašenih, negotovih, brezvoljnih in nenazadnje zaslepljenih, da bo zrenje v ekrane telefonov, tablic ter lovljenje pokemonov naredilo njihovo življenje bolj vredno in izpolnjeno?

Zagotovo za takšno stanje sveta in ljudi v njem obstaja več razlogov, sama pa sem prepričana, da ima Cerkev z Jezusom v glavni vlogi v rokah zmagovalni adut za več optimizma, notranjega miru in moči za spopadanje z vsemi izzivi današnjega časa.

Jezus, v nasprotju z vso plehko potrošniško ponudbo, mladim ponuja prav vse, kar potrebujejo in iščejo: svoje zvesto prijateljstvo, popolno sprejemanje posameznika, svobodo odločanja za dobro, usmiljenje do vseh napak, vodenje in oporo pri iskanju življenjskega poslanstva, ljubezen, ki traja od spočetja do večnosti.

Danes mladi zaradi velikega oglaševanja in spodbujanja instant zadovoljstva vedno težje spo(za)znavajo Jezusa.

V Sloveniji sicer že obstaja kar nekaj možnosti, kjer se lahko zbirajo in krepijo svojo vero. Oratoriji, Stična mladih, večeri slavljenja, festival družin, ... je samo nekaj naših najbolj odmevnih in največjih katoliških projektov.

A vse to so enkratni dogodki ali stvari, ki so vezane na zelo ozek krog mladine. Če bi Cerkev želela pridružiti več mladih, pa so po mojem mnenju potrebne sistematične spremembe.

Zagotoviti bi morali, da bi mladi v Cerkvi lahko izživeli potrebo po:
• sprejetosti in (u)slišanosti: program zanje naj se oblikuje skupaj z njimi.
• stalnosti: dejavnosti bi morale potekati v nekem smiselnem sosledju.
• širini: že v času pred 2. svetovno vojno je bila cerkev središče družbenega življenja. V njenih okvirih so delovale zadruge, kulturna, športna … društva, tako da je vsak lahko našel nekaj zase.
• varnosti in domačnosti: dogodki bi se morali odvijati čim bliže posameznikovega domačega okolja.
• samouresničenosti: mladim bi morali v okviru posamezne župnije zaupati več nalog, jim dodeliti morda skrb in spremljanje nekoga mlajšega.
• enakovrednosti: med škofijami in župnijami je precejšnja razlika v ponudbi za mlade, zato bi morala Cerkev narediti enoten načrt dela z njimi.
• gradnji prijateljstva, skupnosti: tako dogodke kot posamezne skupine bi bilo dobro med seboj čim bolj povezovati, s tem pa bi mladi pridobivali na „moči“ in si upali bolj pogumno slediti in/ali spregovoriti o svojih vrednotah. 


Ob vsem tem pa je ključnega pomena tudi oživitev in posodobitev družinske pastorale. Z versko vzgojo je potrebno pričeti že pri majhnih otrocih, v družini.

V občestvih v tujini in nekaterih drugih krščanskih cerkvah že izvajajo programe, ki staršem nudijo oporo pri tovrstnem zahtevnem poslanstvu. Tako jim uspe ohranjati ali celo povečevati število tistih, ki sledijo Kristusovemu zgledu.

Cerkev se ne more in ne sme zadovoljiti zgolj z graditvijo novih prostorov, temveč se mora osredotočiti predvsem na gradnjo skupnosti.

Glede na pomanjkanje duhovnikov in dejstvo, da ni vsak za delo z mladimi, bi bilo potrebno oblikovati skupino laikov, ki bi prevzela te naloge.

Le tako bi lahko na dolgi rok povečali število mladih, ki bi tudi po „opravljeni“ birmi ostali aktivni del Cerkvenega občestva.

Jutri in pojutrišnjem boste na Domovini lahko prebrali obsežen intervju z vodjo univerzitetne ter mladinske pastorale v Ljubljanski nadškofiji Tonetom Česnom, s katerim smo se pogovarjali o odnosu med mladimi in Cerkvijo ter šumih, ki pri tem nastajajo.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike