Kaj imajo privrženci koalicije in leve opozicije skupnega in v čem se najbolj razlikujejo

Rok Čakš
7

Slovenija je razdeljena na dva svetova, lahko upravičeno sklepamo po zadnjih naraščanjih napetosti med podporniki desnosredinske vlade ter tistimi, ki ji vse bolj glasno in agresivno nasprotujejo. 

Natančneje bi bilo reči, da je Slovenija razdeljena na tri svetove – ob enih in drugih še na približno enako veliko skupino tistih nekje vmes, ki se jim vse skupaj zdi neumno in se spremljanju politike, če se le da, izognejo. 

Odnos vseh treh “svetov” do različnih institucij demokracije nas je zanimal v naši anketi, v kateri je sodelovalo več kot tisoč naših bralcev. V tem članku se osredotočamo predvsem na podobnosti in razlike pri zaupanju v institucije med privrženci in nasprotniki vladne koalicije.

Najprej k podobnostim. Obstajajo institucije, do katerih tako eni kot drugi gojijo primerljivo (ne)zaupanje. Takšen je denimo zdravstveni sistem, ki, glede na druge institucije, uživa relativno visoko zaupanje. Tako med privrženci koalicije kot leve opozicije je precej več tistih, ki zdravstvu zaupajo kot obratno. Je pa zaupanje nekoliko višje pri volivcih vladnih strank.

Povprečno zaupanje v vse ostale institucije, kjer so si eni in drugi podobnih misli, je mnogo nižje. Denimo v Evropsko komisijo nimajo pretiranega zaupanja ne eni ne drugi, s tem da so simpatizerji koalicije do nje celo kanček bolj skeptični.

Pri bankah je globina (ne)zaupanja praktično enaka, kot tudi pri ustavnem sodišču, ki mu ta čas malce bolj zaupajo volivci leve opozicije (46 odstotkov slednjih na strani zaupanja proti 33 odstotkom simpatizerjev koalicije na strani zaupanja) .

Nekaj razlik je pri sodiščih na splošno. Obojni imajo zelo nizko zaupanje do sodišč, pri čemer pa to še posebej velja za simpatizerje koalicije. Samo 7 % teh sodiščem bodisi “bolj zaupa” ali “zelo zaupa” (na levi je teh slaba polovica, a zgolj 7 % sodiščem “zelo zaupa”).

A glavne razlike pri stopnji zaupanja do institucij med privrženci vladne koalicije in leve opozicije pridejo pri nekaterih drugih institucijah.

Te se pojavijo že pri zaupanju v mala slovenska podjetja, ki je v povprečju najvišje od vseh institucij. A visoko  jih cenijo predvsem simpatizerji koalicijskih strank, medtem ko jim simpatizerji štirih levih opozicijskih zaupajo občutno manj.

Tektonske razlike pa so pri dojemanju zaupanja v državno in zasebno šolstvo. Pri privržencih koalicije ima državno šolsko izjemno nizko zaupanje, zasebno šolstvo pa izjemno visoko. Ravno obratno pa je pri privržencih leve opozicije. Ti so do zasebnega šolstva še posebej odklonilni – kar 60 % mu “povsem ne zaupa” in nadaljnjih 31 % “bolj ne zaupa”.

Podobne razlike so pri zaupanju v vojsko, ki je med privrženci koalicijskih strank celo najvišje med vsemi institucijami, pri privržencih strank leve opozicije pa je do naših vojakov zaupanje mnogo nižje. Enako velja za policijo, čeprav je razlika manjša.

Parlament občutno več zaupanja uživa med privrženci vladnih kot opozicijskih strank. Enako velja za zaupanje Nacionalnemu inštitutu za javno zdravje.

Med privrženci vladne koalicije zaupanje v sindikate praktično ne obstaja, malo več legitimnosti pa imajo pri levi opoziciji. Največja razlika pa je pri odnosu do protivladnih protestnikov. 97 % podpornikov vladne koalicije jim “sploh ne zaupa”, med podporniki leve opozicije pa jih 53 % protestnikom “zelo zaupa”, in 36 % “bolj zaupa”.

(Ne)zaupanje enih in drugih v različne institucije kaže tudi na različne vrednote, a skrbi nizko zaupanje v nekatere pomembne institucije demokracije
Volivci strank desnosredinske koalicije zaupajo malim slovenskim podjetjem, vojski, zasebnemu šolstvu in parlamentu, in ne zaupajo državnemu šolstvu, sindikatom in protivladnim protestnikom.

Volivci štirih strank leve opozicije pa zaupajo državnemu šolstvu, sindikatom, protivladnim protestnikom, in ne zaupajo policiji, vojski, bankam, zasebnemu šolstvu.

Tovrstne razlike v veliki meri izhajajo iz različnih vrednotnih sistemov ljudi enih in drugih svetovnih nazorov.

Bolj kot to pa skrbi nizko zaupanje enih in drugih v sodišča, vključno z ustavnim sodiščem (kar denimo tudi s tega vidika pritrjuje kritični analizi pravosodja, ki jo je evropskemu komisarju opisal zunanji minister Logar). Enako skrbi skupno nizko zaupanje v medije, oziroma velika razlika glede zaupanja v RTV Slovenija, o čemer smo pisali v prejšnjem članku. Ter seveda tako vseprisotno nezaupanje v Evropsko komisijo, kar nakazuje vsesplošen porast evroskepticizma v Sloveniji. Da eni in drugi ne zaupajo bankam, je po vsem tem, koliko davkoplačevalskega denarja je v zadnjih desetletjih izginilo v raznih bančnih luknjah, ter se preko državnih bank omogočalo nakazovanje sumljivega iranskega denarja Miki Miškam in Jakom Racmanom po svetu, povsem razumljivo.

Da ima parlament med volivci leve opozicije tako nizko zaupanje, glede na dogajanje na parlamentarni levici – ekspresno menjavanje obrazov ter strank v zadnjih letih, tudi sploh ne čudi.

Na splošno je treba ugotoviti, da imamo, glede na stagnacijo ali celo padanje zaupanja v institucije demokracije s “staranjem” naše demokracije, problem, pred katerim mižimo, oziroma se ne lotevamo sistematičnega reševanja. Slednje pa je v morebitnih nestabilnih razmerah za demokracijo lahko celo nevarno, še posebej, če je mlada in krhka kot naša.

Vse to nas zato mora skrbeti tudi v okoliščinah globalnega dogajanja. Zato bi bil zadnji čas, da v državi začnemo z vzgojo v demokratični kulturi od vrtca naprej. Brez tega se zdi, da je demokratična oblika vladavine vsaj na dolgi rok ogrožena. 

Doniraj

7 KOMENTARJI

  1. Se strinjam s komentarjem. Vendar demokrarična vzgoja, domoljubje,državljanska vzgoja ne bodo dali rezultatov, če ne rešimo naglavnega greha naše države: korupcije. Korupcika goji korupcijo, korupcija goji klientelizem in predvsem goji politični spopad, ki presega vsako normalno,demokratično delovanje države.

  2. Poglaviten se mi zdi odnos do svoje matere, do svoje domovine, do svojega domačega okolja.
    Mati ima več otrok. Vsak mora čutiti njeno ljubezen.
    Vsak pa mora tudi izkazovati spoštovanje in ljubezen do svoje matere.
    Tudi takrat, ko ni vedno prijazna.

  3. Nujna je vzgoja v demokraciji ter znanje zgodovine in celotne zahodne misli, vključno z Božjimi zapovedmi. Da ne bomo nasedali lažem, da je zahodna kultura nastala na kolonializmu in seženjstvu na primer, kar nam prodajajo protestniki v ZDA. Ali pa da je bela rasa priviligirana in rušijo spomenike velikih mož. Kar je zelo nevarna laž.
    Če bi bili naši levičarji vzgojeni v demokraciji, bi lahko z njimi debatirali in izmenjevali mnenja, tako pa je konec diskusije takoj, saj smo zanje konzervativci in verniki kseno-, islamo-, homo-, fobi, nerazgledani, nerazsvetljeni revčki brez dostopa do interneta, nevredni spuščanja v debato.
    Če bi bili vzgojeni v demokraciji, bi naši protestniki vedeli, da pride na oblast tisti, za katerega volilci odločijo, tudi če ni naša izbira in ne bi hodili na podlagi svojih čustev (in ne argumentov) na ulico vsak petek.

  4. Delitev aktualne slovenske politične javnosti na tri neenako glasne in vplivne dele, se zdi kar ustrezna:
    najbolj glasni, mestoma tudi hujskaško in izključevalno nasilni, sta medsebojno popadljivi in tudi notranje heterogeni interesni skupini vladajoče parlamentarne koalicije (SDS, SMC, NSi, Desus) s podporo izvenparlamentarnih sil (poenostavljeno rečeno “desnica”) ter interesna skupina parlamentarne opozicije (SD, LMŠ, SAB, Levica) s podporo izvenparlamentarnih sil (poenostavljeno rečeno “levica”).
    Vsaka skrajnostna in izključevalna stran ima svoje medijske “spin doktorje” in medijske dreserje javnega mnenja, vsaka stran ima svoje medijske hujskače in blebetače ter poklicne “prodajalce megle”, vsaka stran ima svoje agencije za aktivistično pristransko potvarjanje in interpretiranje javnega mnenja in vsaka stran ima tudi svoje samooklicane vstajnike in proti-vstajnike, svoje narcisoidne provokatorje in svoje mazohistične samooklicane žrtve.
    Vmes, med obema najbolj agit-propovsko glasnima in najbolj nasilnima družbenima skupinama medsebojno izključujočih političnih skrajnežev in sado-mazohističnih političnih egocentrikov, je velika, tiha in molčeča večina čedalje bolj trpno pasivnih, naveličanih, apatičnih in brezupno nemočnih državljanov, davkoplačevalcev in volivcev, ki se med dvema vse bolj skrajno brezobzirnima, nasilnima, destruktivnima, samovšečnima in samozadostnima “mlinskima kamnoma” ideoloških, političnih in profitoljubnih zdraharjev ter ljudomrzniških in patoloških egocentrikov nikakor ne počutijo varno, svobodno in s kakršno koli obetavno možnostjo osebnega in skupnega družbenega razvoja.
    Dokler velja ustavni red in vladavina prava ter na ustavi utemeljene legalne in legitimne institucije demokratično izvoljene zakonodajne, izvršilne in sodne veje oblasti v RS, se je treba zavedati, da prav legalni in legitimni organi in funkcionarji osebno in po položaju odgovarjajo pred ustavo, pred državljani in pred lastno vestjo za dosledno spoštovanje, uveljavljanje, uresničevanje in izvrševanje veljavne ustavne ureditve z večstrankarsko parlamentarno demokracijo in vladavino prava v njenem temelju.
    Tega bi se morali zavedati in v skladu s svojo od državljanov “delegirano” pristojnostjo in odgovornostjo dosledno ravnati vsi demokratično, legalno in legitimno izvoljeni državni poslanci in državni svetniki ter vsi ministri legalne in legitimne vlade z vsemi pristojnimi in odgovornimi funkcionarji vladne administracije. Njihova odgovornost za čim uspešnejše in učinkovitejše delovanje vseh institucij in mehanizmov veljavne ustavne ureditve je nesorazmerno večja od odgovornosti “navadnih” državljanov, davkoplačevalcev in volivcev, saj imajo prav državni funkcionarji oz. (od)poslanci poln mandat in polno zaupanje volivcev za to, da delujejo v skladu z veljavno ustavo in zakonodajo in v skladu z večinskimi interesi najširšega kroga državljanov in volivcev.
    Po treh desetletjih samostojnosti, veljave ustavno zagotovljenih temeljnih človekovih pravic in svoboščin ter uveljavljanja parlamentarnega večstrankarskega političnega pluralizma se zdi, da smo se spet znašli pred vsiljeno politično dilemo:
    ali še naprej dejavno, vztrajno in mukoma razvijati ustavno zagotovljeno in regulirano večstrankarsko parlamentarno demokracijo, v kateri nam bodo vladali demokratično, legalno in legitimno izvoljeni ter čim bolj kredibilni znani in zaupanja vredni posamezniki;
    ali prepustiti nadaljnjo usodo države in državljanov negotovemu in nenadziranemu brezvladju anarhističnega kaosa, v katerem bodo v imenu ljudstva in v imenu utopistične neposredne ljudske demokracije oblast prevzeli tisti za zdaj še skrbno zamaskirani črno-srajčniki in načrtno varovani brezimneži, ki pa bodo po novem totalitarnem, proti-ustavnem in proti-demokratičnem družbenem prevratu prevzeli oblast kot najbolj glasni in najbolj nasilni del “novega vladajočega razreda”.

  5. V bistvu so to kar pričakovani rezultati. Mislim, da je ključno, da se sedaj v zadnjih letih ob nastanku novih alternativnih medijev (tudi Domovine) lahko o tem bolj odprto pogovarjamo in ne odločajo razne Erike Žnidaršič in Eugenije Carl kaj je tema in kaj ne 🙂

    Prej so vplivni centri iz leve establishment strani preprosto prikazovali pogled, da so drugače misleči neka robna skupina, angleži bi rekli nek ‘fringe entity’.

    Sedaj pa so drugače razširjena stališča dejstvo in to je potrebno upoštevati tudi pri oblikovanju javnih politik. Očitno je, da tega ni možno spregledati in bo potrebno prihodnje koalicijske (ne izključno desne!) vlade oblikovati tako, ker v nasprotnem primeru tvegamo izgubo legitimitete.

    Vlada z nadkoalicijsko Levico je bila v tem smislu napaka, ker je vnesla v koalicijo praktično anti-ustavno stranko na skrajnem robu političnega spektra in ji z nadkoalicijskim statusom dala nenormalno (pre)velik vpliv! To je bila v bistvu posledica koketiranja številnih novinarjev MSM z Levico! Novinarji so zato takrat posredno podprli Šarca, ki pa Levice ni mogel več krotiti in ko je s korono zagustilo je vrgel puško v koruzo.

    Torej Domovina, odlično, še več takšnih anket bi si želel.

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime