Kaj imajo privrženci koalicije in leve opozicije skupnega in v čem se najbolj razlikujejo

POSLUŠAJ ČLANEK
Slovenija je razdeljena na dva svetova, lahko upravičeno sklepamo po zadnjih naraščanjih napetosti med podporniki desnosredinske vlade ter tistimi, ki ji vse bolj glasno in agresivno nasprotujejo. 

Natančneje bi bilo reči, da je Slovenija razdeljena na tri svetove - ob enih in drugih še na približno enako veliko skupino tistih nekje vmes, ki se jim vse skupaj zdi neumno in se spremljanju politike, če se le da, izognejo. 

Odnos vseh treh "svetov" do različnih institucij demokracije nas je zanimal v naši anketi, v kateri je sodelovalo več kot tisoč naših bralcev. V tem članku se osredotočamo predvsem na podobnosti in razlike pri zaupanju v institucije med privrženci in nasprotniki vladne koalicije.

Najprej k podobnostim. Obstajajo institucije, do katerih tako eni kot drugi gojijo primerljivo (ne)zaupanje. Takšen je denimo zdravstveni sistem, ki, glede na druge institucije, uživa relativno visoko zaupanje. Tako med privrženci koalicije kot leve opozicije je precej več tistih, ki zdravstvu zaupajo kot obratno. Je pa zaupanje nekoliko višje pri volivcih vladnih strank.

Povprečno zaupanje v vse ostale institucije, kjer so si eni in drugi podobnih misli, je mnogo nižje. Denimo v Evropsko komisijo nimajo pretiranega zaupanja ne eni ne drugi, s tem da so simpatizerji koalicije do nje celo kanček bolj skeptični.

Pri bankah je globina (ne)zaupanja praktično enaka, kot tudi pri ustavnem sodišču, ki mu ta čas malce bolj zaupajo volivci leve opozicije (46 odstotkov slednjih na strani zaupanja proti 33 odstotkom simpatizerjev koalicije na strani zaupanja) .

Nekaj razlik je pri sodiščih na splošno. Obojni imajo zelo nizko zaupanje do sodišč, pri čemer pa to še posebej velja za simpatizerje koalicije. Samo 7 % teh sodiščem bodisi "bolj zaupa" ali "zelo zaupa" (na levi je teh slaba polovica, a zgolj 7 % sodiščem "zelo zaupa").

A glavne razlike pri stopnji zaupanja do institucij med privrženci vladne koalicije in leve opozicije pridejo pri nekaterih drugih institucijah.

Te se pojavijo že pri zaupanju v mala slovenska podjetja, ki je v povprečju najvišje od vseh institucij. A visoko  jih cenijo predvsem simpatizerji koalicijskih strank, medtem ko jim simpatizerji štirih levih opozicijskih zaupajo občutno manj.

Tektonske razlike pa so pri dojemanju zaupanja v državno in zasebno šolstvo. Pri privržencih koalicije ima državno šolsko izjemno nizko zaupanje, zasebno šolstvo pa izjemno visoko. Ravno obratno pa je pri privržencih leve opozicije. Ti so do zasebnega šolstva še posebej odklonilni - kar 60 % mu "povsem ne zaupa" in nadaljnjih 31 % "bolj ne zaupa".

Podobne razlike so pri zaupanju v vojsko, ki je med privrženci koalicijskih strank celo najvišje med vsemi institucijami, pri privržencih strank leve opozicije pa je do naših vojakov zaupanje mnogo nižje. Enako velja za policijo, čeprav je razlika manjša.

Parlament občutno več zaupanja uživa med privrženci vladnih kot opozicijskih strank. Enako velja za zaupanje Nacionalnemu inštitutu za javno zdravje.

Med privrženci vladne koalicije zaupanje v sindikate praktično ne obstaja, malo več legitimnosti pa imajo pri levi opoziciji. Največja razlika pa je pri odnosu do protivladnih protestnikov. 97 % podpornikov vladne koalicije jim "sploh ne zaupa", med podporniki leve opozicije pa jih 53 % protestnikom "zelo zaupa", in 36 % "bolj zaupa".

KOMENTAR: Rok Čakš
(Ne)zaupanje enih in drugih v različne institucije kaže tudi na različne vrednote, a skrbi nizko zaupanje v nekatere pomembne institucije demokracije
Volivci strank desnosredinske koalicije zaupajo malim slovenskim podjetjem, vojski, zasebnemu šolstvu in parlamentu, in ne zaupajo državnemu šolstvu, sindikatom in protivladnim protestnikom. Volivci štirih strank leve opozicije pa zaupajo državnemu šolstvu, sindikatom, protivladnim protestnikom, in ne zaupajo policiji, vojski, bankam, zasebnemu šolstvu. Tovrstne razlike v veliki meri izhajajo iz različnih vrednotnih sistemov ljudi enih in drugih svetovnih nazorov. Bolj kot to pa skrbi nizko zaupanje enih in drugih v sodišča, vključno z ustavnim sodiščem (kar denimo tudi s tega vidika pritrjuje kritični analizi pravosodja, ki jo je evropskemu komisarju opisal zunanji minister Logar). Enako skrbi skupno nizko zaupanje v medije, oziroma velika razlika glede zaupanja v RTV Slovenija, o čemer smo pisali v prejšnjem članku. Ter seveda tako vseprisotno nezaupanje v Evropsko komisijo, kar nakazuje vsesplošen porast evroskepticizma v Sloveniji. Da eni in drugi ne zaupajo bankam, je po vsem tem, koliko davkoplačevalskega denarja je v zadnjih desetletjih izginilo v raznih bančnih luknjah, ter se preko državnih bank omogočalo nakazovanje sumljivega iranskega denarja Miki Miškam in Jakom Racmanom po svetu, povsem razumljivo. Da ima parlament med volivci leve opozicije tako nizko zaupanje, glede na dogajanje na parlamentarni levici - ekspresno menjavanje obrazov ter strank v zadnjih letih, tudi sploh ne čudi. Na splošno je treba ugotoviti, da imamo, glede na stagnacijo ali celo padanje zaupanja v institucije demokracije s "staranjem" naše demokracije, problem, pred katerim mižimo, oziroma se ne lotevamo sistematičnega reševanja. Slednje pa je v morebitnih nestabilnih razmerah za demokracijo lahko celo nevarno, še posebej, če je mlada in krhka kot naša. Vse to nas zato mora skrbeti tudi v okoliščinah globalnega dogajanja. Zato bi bil zadnji čas, da v državi začnemo z vzgojo v demokratični kulturi od vrtca naprej. Brez tega se zdi, da je demokratična oblika vladavine vsaj na dolgi rok ogrožena. 
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike