Kaj bi bilo s slovenskim narodom, če bi ti veliki možje molčali?

Gabriel Kavčič
13

14. decembra smo praznovali 100. obletnico smrti dr. Antona Mahniča, goriškega duhovnika in pozneje škofa na Krku. Mahnič je bil tudi pesnik in pisatelj, urednik pomembnih revij svojega časa, profesor in vzgojitelj, danes pa teče postopek za njegovo beatifikacijo. Preko literarne kritike je pomembno vplival na politično življenje svojega časa.

Na isti dan, 14. decembra 1940, pa je umrl dr. Anton Korošec, politik, teolog in duhovnik. Osemdeseta obletnica njegove smrti je lepa priložnost za to, da se spomnimo na stanje v naši domovini v tistem času: v takratni Kraljevini Jugoslaviji je bila med političnimi silami najmočnejša katoliška, ki je bila hkrati tudi izrazito proslovenska, njen motor pa je bil prav duhovnik Korošec.

V teh desetletjih je še malo morje pomembnih duhovniških imen, na primer A. M. Slomšek, A. B. Jeglič, J. Vošnjak, J. Aljaž, L. Ehrlich … in da ne pustimo zopet ob strani Prekmurja, omenimo tudi izjemne duhovnike F. Ivanocija, J. Klekla in I. Bašo.

Med vsemi omenjenimi pa seveda izstopata socialni reformator J. E. Krek in že omenjeni Korošec. Mimogrede, nekako sprevrženo se mi zdi, da so ti krasni možje praktično pozabljeni, med »očete naroda« pa se poskuša uvrščati druge, milo rečeno sumljive ljudi.

»Duhovnik skrbi za duhovnost, ostalo pa naj prepusti drugim«

Čas Kreka in Korošca je bil poseben čas, v katerem se je Cerkev poskušala zraven vključiti prav povsod, posebej pa v vzgojo, kulturo in šolstvo. In sedaj vprašanje: zakaj je razlika v družbeni vključenosti Cerkve med tistim in današnjim časom tako radikalna?

Če za trenutek zanemarimo to, kaj si kdo misli o vplivu teh izjemnih ljudi na našo kulturo, ostane bistveno vprašanje, kako smo od tega, ko je Mahnič pomembno vplival na slovensko kulturo, Korošec na politiko, Krek na socialo, Jeglič na vzgojo  … prišli do tega, da je najbolje, da smo duhovniki kar tiho? Sicer tega nihče ne reče tako, ampak se raje uporablja klišejska puhlica, da naj »duhovnik skrbi za duhovnost, ostalo pa naj prepusti drugim«. Pobožnjakarska varianta tega stavka se sliši iz katoliških, neo-leninistična pa iz globoko nedemokratičnih ust. Če kdo kaj takega namigne, se mi zdi kot bi mi rekel »tiho bodi, ti si duhovnik in se zato nimaš kaj oglašati«.

Kako smo torej od tam, kjer je bila Cerkev s svojimi duhovniki motor družbe, prišli do semle, ko je pravzaprav vsaj nekoliko čudno, če se kakšen duhovnik oglasi s čim drugim kot z duhovno mislijo; kjer se striže z ušesi, če govori s kakega drugega mesta, kot je cerkveni ambon; in če se že kakšen duhovnik oglasi bolj konkretno, se poskuša njegove besede ovreči kot politične, ali pa zato, ker je »Cerkev ločena od države«.

Kako smo od tam, kjer je bila Cerkev s svojimi duhovniki motor družbe, prišli do semle, ko je pravzaprav vsaj nekoliko čudno, če se kakšen duhovnik oglasi s čim drugim kot z duhovno mislijo?

Tih pristanek na molk o pomembnih družbenih temah

Na tem mestu zaradi pomanjkanja prostora ne bomo prišli daleč, vsekakor pa ima to nekaj opraviti z zadnjimi desetletji, z nezavidljivo mentalno dediščino socializma, Ciril-metodijskega društva in povezane navlake. Potem je tukaj tudi tihi, nezavedni pristanek  mnogih duhovnikov, da je najbolje biti tiho, ker naj bi sicer zabredli v politiko ali kaj podobnega.

V bistvu gre za tih pristanek, da se javno ne bomo izražali o pomembnih družbenih temah. In ko se to slučajno zgodi, začne padati z vseh strani, kot smo pred kratkim lahko tudi doživeli na primeru enega od slovenskih škofov. Ravno ta nerazumski in nenapisani imperativ apolitičnosti in odsotnosti artikuliranega duhovniškega mnenja je nekaj, kar je težko razumeti. Duhovnik ima dragocen uvid v dogajanje v družbi in ob primernem času tudi odide na volitve ter voli. Pred desetletji pa je bil celo (uspešno) voljen!

Duhovnik, porinjen v zakristijo

Skratka, bolj ko razmišljam o Mahniču, Korošcu, Kreku in drugih, bolj se mi dozdeva, da smo duhovniki v zadnjih desetletjih bili in se vse do danes puščamo riniti v zakristije. In tja nas rinejo tako oni, ki jim gremo na živce samo z našim obstojem, kot tudi tisti, ki nam sicer ne oporekajo duhovniške službe, a nam hkrati tudi ničesar drugega ne bi pustili delati.

Kje bi pa danes bili, če bi naši izjemni slovenski duhovniki preteklega stoletja ne bili hkrati duhovniki in veliki politiki, kulturniki in vzgojitelji? Kje bi bili brez Jegličevega Zavoda sv. Stanislava, brez zgodovinske zmage Koroščeve SLS na volitvah 1938, brez Krekove socialne reforme, … Vsi ti so bili, sem prepričan, globoko duhovni ljudje, Kristusovi duhovniki, ki pa so Kristusa prinašali ljudem na vse možne načine, ne le priklenjeni na ambon in omejeni s tako imenovanimi »duhovnimi stvarmi«.

Kje bi pa danes bili, če bi naši izjemni slovenski duhovniki preteklega stoletja ne bili hkrati duhovniki in veliki politiki, kulturniki in vzgojitelji?

Naprej v pred-socializem

Se ob tem še čudimo, da izparevajo duhovni poklici? Jaz se ne. Duhovniška služba je potrebna modernizacije z dobrim odmerkom najžlahtnejše tradicije. Sistemu »bogoslovje → župnija → t.i. duhovne stvari in nič več« se izteka čas, boljšega pa še kar nimamo. Če tega ozkega sistema ne bo reformirala Cerkev, ga bo po mojem reformiral Gospod Bog osebno, in sicer preko praznih semenišč, ki bodo omogočila trd, a nov začetek.

Dobrih zgledov izjemnih duhovnikov za reformo pa naša bližnja zgodovina ponuja povsem dovolj. Morda bi bilo treba začeti tam, kjer se je nazadnje močno zataknilo: pred nasilnimi socialističnimi plombami naši narodni identiteti. Duhovniki bi morali zopet postati to, kar tudi smo (že bili): državljani, z vsemi pravicami in dolžnostmi. Tudi mi smo torej politično opredeljeni in imamo za to dobre razloge. Mesto duhovnika v politiki, vzgoji in kulturi pa bi moralo biti bolj izrazito, ker vse to tudi izrecno pritiče našemu poklicu.

Seveda to ni edina težava, nekaj pa verjetno je na tem: če bi v duhovništvu mladi možje videli kaj več od zakramentalne industrije, ki se ji izteka čas; če bi torej v njem videli dejanske možnosti razvoja svojih talentov in najširšo izpolnitev Božjega klica v vzgojni, kulturni in politični službi svojemu narodu, bi se po mojem kdo med njimi za ta poklic veliko raje odločil.

13 KOMENTARJI

  1. To, da ste duhovniki potisnjeni zgolj v zakristije, je tudi sad II. Vatikanskega koncila in duha koncila. Dejstvo pa je, da danes cerkev vodijo modernisti, ki so že po definiciji heretiki in izdajalci, ki delajo na tem, da cerkev uničijo, kar jim sicer ne bo uspelo, uspeli pa so narediti ogromno škode in ogromno duš poslati v pekel, kar jih dela večje zločince od kakšnega Hitlerja, Stalina, Tita, ki so zgolj ubijali ljudi.
    Treba je zapustiti to novo ”cerkev”, ki je izšla iz II. Vatikanskega koncila in se vrniti h Katoliški Cerkvi, pa bo enkrat tudi v slovenski družbi in politiki bolje, brez tega bo pa samo še slabše.

    • “je tudi sad II. Vatikanskega koncila”

      Kot sem že zapisal, sem prepozno prišel v krščanstvo, da bi se spoznal s tem koncilom, zato ne bom polemiziral o citiranem. Pač pa bom pripomnil, da po moje je na prvem mestu osebna odgovornost duhovnika, ali deluje v skladu z Božjo voljo.

      Sem pa poslušal predavanje p. Marka Rupnika, ki je povedal svoje mnenje, da je bila zadeva močno zavožena že preje in da jo je ta koncil skušal popraviti. Tak vtis sem dobil. Ali jo je, jaz težko rečem. Se pa strinjam s potisnjenostjo duhovnikov med zidove cerkva.

      • p. Marko Rupnik je velik modernist, torej ni katolik, vsaj objektivno. Problemi v Cerkvi so vedno bili, saj smo ljudje grešni, vendar so se koncili vedno sklicevali, da bi probleme in zmote razreševali, ne pa da bi stvari še dodatno zakomplicirali. To pomeni, da je naloga koncila, da ugotovi, razglasi in obsodi zmote. II. Vatikanski koncil pa je bil sklican z namenom, da nikogar in ničesar ne obsodi (predvsem komunizma ne ), ampak bi naj bil zgolj pastoralni, kar še nikoli prej nobeden koncil ni bil in za kar se seveda ni vedelo, kaj bi naj sploh pomenilo. Takšni napačni namen sklica koncila, koncil naredi za ne koncil in torej za neveljaven koncil, čemer s reče konciliabil.
        Potem pa je ta koncil, ki naj ne bi razglasil ničesar, razglasil stvari, ki so zmotne, nekatoliške, nasprotne katoliški doktrini in zatorej heretične. Po koncilu se je dejansko spremenilo vse, to je forma vseh zakramentov, liturgija in celo koledar.
        Koncil je odprl vrata svetu, to pomeni, da bi se naj Cerkev prilagodila svetu, torej se mu podredila in danes imate, da v tej COVID19 histeriji cerkev celo tekmuje z neumnimi politiki, kdo bo uvedel bolj neumne ukrepe in kdo bo v teh ukrepih hitrejši in bolj bedast.

  2. Situacija nedvomno je bistveno težja kot v času v katerem so živeli opisani možje. Duhovnikov v tej podobi, je danes le še za vzorec, morda kakšni res starejši. Ključna razlika po mojem mnenju je ta, da so ti veliki možje govorili in pričevali za Resnico.
    Danes je ušes pozornih in odprtih do Resnice bistveno manj, toda če ima duhovnik sam strah, da mu bodo spričo Resnice pobegnile še tiste redke ovčice, potem to slabe situacije ne razreši. Kot avtor pravilno ugotavlja, so se duhovniki pogosto sami sebe potisnili v neugodno situacijo, kljub objektivno težkim zunanjim okoliščinam.
    Naloga laikov v tej situaciji je predvsem molitvena podpora, ter resna katoliška vzgoja otrok s strani tistih, ki so se odločili za zakonsko življenje. Toda vprašanje, kaj si danes pod resno katoliško vzgojo predstavljamo: všečne pesmice in dobro počutje ali resno zakramentalno življenje ob redni molitvi? V članku opisani možje so oznanjali Resnico s križem vred, danes pa bi ta del najraje izpustili…..
    Še eno logično vprašanje, ki sledi temu odličnemu članku pa je navsezadnje, ali nimamo morebiti zelo hudih težav s formacijo bogoslovcev na TEOF?

  3. Na listi ni za Slovenski narod verjtno najpomembnejšega duhovnika: P. Trubarja. Ni tudi stevilnih primorskih Čedermancov…
    Nasprotno pa se pojavlja nekaj zelo kontraverznih osebnosti (Mahnič, Eherlich) za katere menim, da bi naredili svojemu narodu veliko uslugo, če bi kdaj molčali.

    • Kraševec – MAHNIČ, je naredil za KULTURO naroda VELIKO.
      Toda liberalci in za njimi KOMUNISTI, so o njem pisali le slabšalno. Vemo, da je prišel v nesoglasje z Gregorćičem, koliko dobrega pa je naredil NARODU – z raznimi PUBLIKACIJAMI, pa molokdaj beremo.
      Hrvatje ga zelo čislajo in sedaj delajo postopek za njegovo BEATIFIKACIJO. Bila sem na eni teh predstavitev in sem tam o Mahniču veliko pozitivnega izvedela, kar v Sloveniji ni bilo znano.

      • Mahnić je bil navaden mračnjak in proti vsakemu napredku, kaj je on naredil za Slovence?! Nič, slabo je zapisan in zasmehovan…

  4. Vsa čast omenjenim v članku.
    Vendar so pravi velikani vere in slovenstva nadškof Sedej, škof Vovk, Trčelj, Ukmar, Močnik, Kragelj, Marc in ostali mučenci. Koliko je današnjih škofov in duhovnikov, ki bi sledili njihovemu zgledu?

    • Aleš, res so bili vsi, ki jih naštevate MUČENIKI tako FAŠIZMA, kot KOMUNIZMA.

      Vendar v članku mislim, da je bilo bolj izpostavljeno POLITIČNO DELOVANJE.
      Glede tega gre vsem tem, ki jih je avtor članka predstavil, velika ZAHVALA, kar so za SLOVENSKI narod naredili.
      In VPRAŠANJE je, zakaj bi bilo danes NENAVADNO, če bi recimo kandidiral na VOLITVAH kak DUHOVNIK. Če imamo vsi ENAKE PRAVICE in enake MOŽNOSTI, mora to veljati tudi za DUHOVNIKE !

      • Zaradi političnega delovanja duhovnikov pred vojno so komunisti z lahkoto pridobili krščanske socialiste na svojo stran.
        Politika je polna kompromisov, tudi umazanih. Kristusov duhovnik pa na gnile kompromise ne more, in ne sme pristati. Zato je delovanje Kristusovih duhovnikov v politiki po pravilu nezdružljivo z naukom, ki ga učijo. In temu primerno se s politiko ne bodo pečali. Se pa od njih pričakuje javna beseda in dejanje glede moralno etičnih načel, ki jih uči Kristus.

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime