Je namesto očeta in mame res enako imeti »dve mami« ali »dva očeta«? Kaj na to pravijo otroci iz homoseksualnih družin

Peter Merše

Osnovna foto: Foto: depositphotos.com, majhne foto: Facebook, Youtube
POSLUŠAJ ČLANEK
Slovensko ustavno sodišče je nedavno razsodilo, da je ureditev, ki parom istega spola ne omogoča posvojitev otrok in sklenitve zakonske zveze, diskriminatorna. V podobni situaciji so se pred sedmimi leti znašli v ZDA, kjer se je vprašanje porok in posledično posvojitev homoseksualnih parov tedaj prav tako znašlo na sodišču.

Tedaj so pred sodiščem pričali tudi otroci, tedaj že odrasli, ki so odraščali v homoseksualnih razmerjih. Slovenski sodniki, kolikor je znano, takšnih pričevanj niso imeli priložnosti slišati. Zato pa lahko preberejo, kaj so povedali v ZDA. To so njihove zgodbe, s katerimi so nagovorili sodišče.

Robert Oscar Lopez je odraščal z mamo in njeno partnerko. Kot pravi sam, je imel najboljše možne razmere, kot  jih otrok lahko ima v homoseksualni skupnosti. Bil je vzorčni otrok za LGBTIQ gibanje.

»Potreboval sem ljubezen starejšega moškega, čeprav samo za pol ure«


A za srečno fasado so se skrivali problemi. Soočal se je z obilico spolne zmedenosti zaradi odsotnosti očetove figure v njegovem življenju. Kot najstnik je začel s prostitucijo za starejše moške. »Čutil sem nerazložljivo potrebo po spolnih odnosih s starejšimi moškimi, predvsem takimi v starosti mojega očeta. Bolj kot denar, ki sem ga tako dobil, sem potreboval občutek biti ljubljen in zaželjen s strani starejšega moškega, čeprav samo za pol ure.«

Dawn Stefanowicz, Foto: twitter


Dawn Stafanowicz je odraščala z očetom in njegovimi homoseksualnimi partnerji. »Pogosto so prespali pri nas doma in vodili so me na srečanja LGBT skupnosti. Tako sem gledala spolne aktivnosti kot je sodomija [spolni odnos med dvema moškima], nagota, pornografija, skupinsko spolno občevanje, sadomazohizem in podobno.«

Čeprav so se očetovi partnerji hitro menjali, jih je morala ubogati. Izražanje nestrinjanja, bolečine ali zmedenosti ni bilo dovoljeno, razloži Stefanowiczeva.

Z LGBTIQ ideologijo si se enostavno moral strinjati, sicer …


»Odraščala sem v lezbični skupnosti svoje mame in njene partnerke, kjer se je gejevska ideologija uporabljala kot orodje represije in zlorabe,« svojo zgodbo začne B. N. Klein. »Otroci v homoseksualnih gospodinjstvih pogosto postanejo sredstvo za publiciteto, da bi pokazali, da homoseksualne skupnosti delujejo prav tako dobro kot družine.«

V tej vlogi se je v preteklosti znašla tudi Katy Faust, ki je kot papagaj ponavljala, kako je srečna, da sta se njena starša ločila, da je tako spoznala čudovito mamino partnerko. Kasneje si je priznala, da je bila to velika laž in da je bila ločitev njenih staršev najbolj travmatična izkušnja njenega življenja ter da bi dala vse, da bi njena starša še naprej živela skupaj.

Kleinova nadaljuje, da je bila naučena, da so judje in kristjani večinoma neumni, sovražijo homoseksualce in so nasilni, medtem ko so homoseksualci bolj kreativni, saj jih ne vežejo spone narave.

»Jasno mi je bilo nakazano, da če se z ideologijo ne strinjam, (kar se nisem), da sem neumna in obsojena na življenje s kaznimi, k čemur je njeno mamo in njeno partnerko vzpodbujala celotna homoseksualna skupnost prijateljev in znancev. Po cele tedne sem bila tako v 'hišnem zaporu'« Sovražiti sem morala vse, glede na njihov odnos do LGBTIQ vprašanja. Pri ljudeh ni štelo nič drugega kot to, kako gledajo na to vprašanje.

Posledice odraščanja v homoseksualni skupnosti so v polnosti vidne šele po puberteti


Dawn Stefanowicz opozori, da se večina otrok v homoseksualnih skupnostih ne počuti varno, vendar svojih zgodb in izzivov, s katerimi se soočajo v življenju, ne smejo javno izraziti, saj bi lahko izgubili službo, skupnost in odnos s staršem. V ekstremnih primerih starši grozijo celo z razdedinjenjem, če otroci tega ne sprejmejo.

Katy Faust dodaja, da čeprav nasprotujejo homoseksualnim porokam, še vedno imajo radi svoje starše in tudi njihove partnerje, zato je o tem zanje zelo težko spregovoriti. Prav zato sama podrobnosti iz svojega zasebnega življenja in odraščanja ne želi deliti javno. Izključitev iz skupnosti, v kateri so odraščali, pa je za mnoge prav tako zelo boleča in si tega ne želijo, zato svojih izkušenj ne izpostavljajo.

Vsi štirje opozarjajo tudi, da je posledice odraščanja v homoseksualnih razmerjih potrebno preučevati, ko ti otroci že odrastejo, saj se šele takrat vidijo vse posledice ter lahko kritično ocenijo, kako je takšna vzgoja vplivala nanje, hkrati pa niso več odvisni od svojih staršev.

[caption id="attachment_354691" align="alignnone" width="1167"] Robert Oscar Lopez, Foto: Youtube[/caption]

»Civilna partnerska skupnost bi moji mami in njeni partnerki prišla zelo prav,« se spominja Lopez, ki je odraščal v sedemdesetih in osemdesetih, ko ni obstajalo nikakršno priznavanje homoseksualnih razmerij. Hkrati pa je vesel, da poroke takrat niso bile mogoče, saj bi tako povsem odrezali njegovega očeta iz njegovega življenja. Z očetom je ponovno vzpostavil reden stik v svojih tridesetih, kar mu je tudi močno pomagalo pri njegovi osebni tranziciji iz spolno zmedenega posameznika v romantično zadovoljeno osebo.

Za otroke gre


»Institucionalizacija homoseksualnih porok pomeni premik od tega, da ljudem dovolimo, da živijo tako kot si želijo, v promocijo homoseksualnih gospodinjstev, kar vodi v zapostavljanje prave zakonske zveze med možem in ženo,« v pismu sodnikom zapiše Faustova in dodaja, da je seveda proti kriminalizaciji homoseksualnih razmerij. Ampak pravilna definicija zakonske zveze ne kriminalizira ničesar. In v interesu države je, da je poroka in zakonska zveza usmerjena v otroka.

[caption id="attachment_354692" align="alignnone" width="2048"] Katy Faust, Foto: Facebook[/caption]

Jasna je, da gre pri tem vprašanju za otroke. Prav otroci so tudi razlog, da ima država sploh kakšno besedo pri vtikanju v medosebne odnose, kot je zakonska zveza. Na področju stanovanj, poklicnih priložnosti, zdravstvene oskrbe in podobnih vprašanjih med homoseksualnimi in raznospolnimi pari ne bi smelo biti bistvenih razlik, je prepričana Faustova, medtem ko so si pari na področju vzgoje otrok bistveno različni in jih je v korist otrok treba obravnavati drugače.

»Otrok ima naravno pravico do mame in očeta. V homoseksualnih razmerjih ostane brez vsaj enega ključnega starševskega odnosa. Ustvarjanje politik, ki zavestno prikrajšajo otroka njegovih temeljnih pravic je nekaj, česar ne bi smeli podpirati.« S homoseksualnimi porokami otrokom sporočamo, da nimajo pravice do družine, ampak obstajajo zgolj za zadovoljevanje potreb in želja odraslih.

Kot mama in žena zdaj jasno vidi različne vidike, ki jih z možem prinašata otrokom in spoznava, kako nenadomestljiva je tako vloga očeta kot mame. »Narava je povsem zadela, s tem, kako je zastavljena reprodukcija ljudi.« Kot dodaja ne gre za to, da homoseksualci zaradi spolne usmerjenosti ne morejo biti dobri starši. »Gre enostavno zato, da v njihovih razmerjih eden od staršev manjka.«

Zavrne tudi študije, ki naj bi dokazovale, da se otroci v homoseksualnih razmerjih razvijajo enako dobro ali celo boljše, kjer ne gre samo za metodološke probleme, ampak povsem očitna dejstva. »Jasno je, da otrok izjemno trpi, ko ga zapusti eden od njegovih staršev, zaradi ločitve, oploditve iz semenske banke ali smrti. Vsak otrok, ki ga vzgajata »dve mami« ali »dva očeta« se je v takšnem gospodinjstvu znašel zaradi vsaj ene takšne travmatične izkušnje. Vzgoja »pod mavrico« enostavno ne odpravi bolečine, ki jo prinaša izguba in odsotnost enega od staršev.«

Iz slogana »Živi in pusti živeti« s tem prehajamo v promocijo struktur, kjer bo otrok vedno na izgubi, je še jasna Faustova.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike