Je Janšev očitek novinarju ARD na mestu? Kdo so hvaležni redni gostje tujih medijskih hiš iz Slovenije

Zajem slike: www.tagesschau.de
POSLUŠAJ ČLANEK
Tujih medijskih zgodb, ki dvigujejo pritisk slovenskemu predsedniku vlade in njegovim podpornikom, še kar ni konec.

Janez Janša je pred dnevi na Twitterju cenzure obtožil novinarja nemške televizije ARD, ki je nedavno s televizijsko ekipo snemal v Sloveniji. Očital mu je, da je iz prispevka izključil praktično vse, ki se niso strinjali z njegovo enostransko agendo.

Pri ARD so svojega novinarja branili, češ da je v objavi nastopil Janšev "govornik" Uroš Urbanija. Ta je v dvominutnem prispevku res dobil svojih 15 sekund za pojasnitev vladnega stališča.

Ob direktorici TV Slovenija Nataliji Gorščak in novinarju Gregorju Drnovšku pa v prispevku ni bilo novinarja Bojana Požarja, čeprav ga je novinar ARD po njegovih besedah intervjuval trideset minut ter ob tem še posebej posnel kadre. 

Nas pa je zanimalo, kateri viri iz Slovenije se sicer pojavljajo v tujih medijih, ko gre za komentiranje politične in medijske situacije v Sloveniji. Med več deset pregledanimi spletnimi objavami sta daleč najpogostejša gosta dr. Marko Milosavljević in Blaž Zgaga, pa tudi Primož Cirman in Anuška Delić ter kopica drugih novinarskih obrazov iz levo usmerjenih medijev.

Medtem ko desno-sredinsko nazorsko usmerjenih kolegov med sogovorniki tujih novinarjev v najbolj izpostavljenih člankih zadnjega leta praktično ni. 

Prispevki o pritiskih na medije s strani slovenskega predsednika vlade ter o njegovem žaljivem komuniciranju do novinarjev na Twitterju se v mednarodnih medijih kar vrstijo. Konec marca je Slovenijo obiskal tudi dunajski dopisnik nemške televizijske hiše ARD, Nikolaus Neumaier.

Ob snemanju v parlamentu in na nacionalni RTV je med drugim opravil tudi nekaj pogovorov ter posnel nekaj kadrov z različnimi novinarji ter z direktorjem Urada vlade za komuniciranje, Urošem Urbanijo.

Med novinarji, s katerimi se je Neumaier srečal, je bil tudi Bojan Požar, ki je svojo izkušnjo s pogovora in snemanja zelo podrobno opisal v prispevku Nein danke za takšno novinarstvo: cenzurirali so me, ker nisem bil dovolj "strong" proti Janši in to še priznali. Kljub več kot polurnem intervjuju se Požar namreč v končnem TV prispevku (tukaj) sploh ne pojavi.

Najprej je Požarja presenetilo, da novinar, ki živi zgolj dobre tri ure iz Ljubljane, "o slovenski medijsko-politični sceni ne ve dobesedno nič in da se mu - očitno, glede na kasneje samo razkrito politično agendo - na ljubljanske pogovore ni ljubilo niti malo pripraviti."

Ob Požarjevih pojasnilih, da je 80 do 90 odstotkov časopisnih hiš v lasti tranzicijskih tajkunov, ki so blizu politične levice, ter da tudi POP TV in RTV uredniško nesporno obvladuje politična levica, je, kot pravi Požar, Neumaier bil videno nezadovoljen. Ob odgovoru na vprašanje, da Požar ne čuti pritiskov Janše, pa je "z mimiko pokazal vidno začudenje oziroma nezadovoljstvo."

Zato Požarja niti ni presenetilo, ko se v končnem izdelku novinarja, 31. marca objavljenem v večernih poročilih, sploh ni pojavil.

"Da so me cenzurirali, (mi) je bilo seveda takoj jasno, ne bi pa tega mogel dokazati. Dokler mi ni uspelo pridobiti elektronskega pisma, ki ga je službeno pošiljal novinar Neumaier, v katerem eksplicitno navaja, da me, preprosto, simple like that, niso objavili zato, ker nisem bil dovolj "strong" proti Janši?! In to, pazite, televizija ARD?!," nato razloži Požar in objavi spodnji tvit:



In prav na Požarjevo izkušnjo se je očitno naslonil slovenski predsednik vlade Janez Janša, ko je v spodnjem tvitu novinarju ARD očital cenzuro v slogu časnikov Pravde ali Der Stürmerja, slednji je bil nacistični propagandni časopis, Pravda pa uradni časopis Komunistične partije Sovjetske zveze. Janša je še dodal, da so bili iz prispevka "izključeni skoraj vsi, ki se niso strinjali z vašim enostranskim poročanjem," in zaključil, da je to "sramota za ARD".



V studiu ARD Dunaj so v odzivu na Janšev tvit zapisali, da je slovenski premier napadel njihovega novinarskega kolega s primerjavo s propagandnim sovražnim orodjem nacistične Nemčije. Dodali so, da je njihov prispevek vseboval stališče "Janševega govornika" Uroša Urbanije.

Danes so ob poročilu o dogodku na spletni strani oddaje Tagesschau dodali še stališče odgovornega urednika Bayerischer Rundfunka (bavarska državna radiotelevizija, ki je del skupine ARD) Christiana Nitscheja. Ta je dejal, da so obtožbe slovenskega premierja neutemeljene in zlonamerno obrekovalne. "Nesprejemljiva primerjava zgodovine je hkrati poskus diskreditacije neodvisnega novinarstva."

Do ravnanja ARD je bil sicer na Twitterju kritičen tudi vodja službe za odnose z javnostmi na Ministrstvu za kulturo, Mitja Iršič


Vir informacij tujih medijev praktično zgolj nazorsko levo usmerjeni novinarji in profesorji


Čeprav Bojana Požarja v eter večernih poročil ARD-ja niso spustili, pa se je novinar te televizije vsaj potrudil poiskati še kakšen drug vidik medijske situacije v Sloveniji. Težko ocenimo ali so tovrstno zvedavost za razumevanje slovenske politične in medijske krajine pri svojem novinarskem delu izkazali tudi avtorji več deset člankov o "slovenskem mini Trumpu in maršalu Twitu", ki "ogroža svobodo medijev v Sloveniji", katere smo v minulem letu lahko zasledili v tujih medijih. Dejstvo pa je, da se tovrstna drugačna mnenja v tuji tisk, tako kot v Požarjevem primeru, niso prebila.

Pregledali smo več kot 30 prispevkov različnih spletnih medijev, od slovite objave v Politicu, do člankov v Deutsche Welle, New York Timesu, The Guardianu, Euronewsu, Economistu, Bloombergu, Der Standardu, Der Spieglu in v ostalih renomiranih tujih medijih.

V tretjini vseh pregledanih je kot vir oziroma komentar iz Slovenije nastopil profesor s FDV, dr. Marko Milosavljević. Podobno pogosto se pojavlja razvpiti Blaž Zgaga, ki v Sloveniji sicer ne piše, je pa v tujini že v prvih tednih Janševe vlade objavil nekaj prispevkov o Janševem spreminjanju Slovenije v vojaško državo, na čelu s prvim v Nacionalu zgolj dva tedna po prisegi desnosredinske vlade.

V pregledanih 30 člankih sta se po štirikrat pojavila še dva dolgoletna izrazita nasprotnika Janeza Janše, novinarka povsem obstranskega medija Oštro Anuška Delić ter pisec Necenzurirano, Primož Cirman. Nekajkrat se je pojavila tudi predsednica Društva novinarjev Slovenije Petra Lesjak Tušek. Tu in tam pa še serija drugih novinarjev, profesorjev ali aktivistov z leve scene, od dr. Borisa Vezjaka in dr. Vlada Miheljaka do raperja Zlatana Ćordića, ki je o kratenju svobode na področju kulture spregovoril za New York Times, do odgovorne urednice STA Barbare Štrukelj, urednika Mladine Gregorja Repovža in ostalih.

Vsi ti so predstavljali približno enako zgodbo o Sloveniji, kot je po vseh objavah v tujem tisku že dobro poznana.

Pri iskanju novinarskih imen z nekoliko drugačnimi pogledi in stališči v tujih medijih smo bili neuspešni. Med sogovorniki tujih novinarjev nismo našli niti predsednika Združenja novinarjev in publicistov dr. Matevža Tomšiča, niti novinarjev, kot so Igor Pirkovič, Bojan Požar, Peter Jančič, niti profesorjev dr. Boruta Rončevića, dr. Mateja Makaroviča in drugih. Ne izključujemo možnosti, da je kateri od njih v kakšnem tujem mediju tudi dobil besedo, a ne v tistih najbolj izpostavljenih prispevkih minulih mesecev, ki smo jih lahko spremljali tudi na spletu.

S kratkim stavkom, da "Janša ne more nikogar cenzurirati", da na osrednje medije nima "nobenega resničnega vpliva", ter da je v Sloveniji "ta trenutek veliko dramatizacije", se je v razvpitem članku Lili Byjer v Politicu pojavila le urednica 3. parlamentarnega programa na TV Slovenija Jadranka Rebernik, ki ji pripisujejo bolj desne poglede. A v tem članku so osrednje mesto z obtožbami o pritiskih, ki vodijo v samocenzuro, zasedle trditve "novinarjev, ki so želeli ostati anonimni".

Zasledili smo tudi članek dr. Žige Turka v spletnem mediju Euractiv iz lanskega julija z naslovom: Iliberalna demokracija v Sloveniji? Ja in ne. Pa vendar tudi serijo komentarjev izrazitega kritika aktualne vlade in njenega predsednika Janše dr. Alema Maksutija v mediju Balkan Insight, z naslovi, kot so "Janez Janša, slovenski paranoidni maršal Twito,", "Slovenija mora trumpovskemu voditelju reči nasvidenje" in "Janša sanja o drugem izbrisu v Sloveniji".

Katera mnenja iz Slovenije se torej prevladujoče oziroma praktično enostransko slišijo v tujini, je bolj ali manj jasno. O tem, ali to tudi pomeni, da tuji novinarji in medijske hiše, ki zdaj serijsko objavljajo prispevke o medijsko-politični situaciji v Sloveniji, obenem celostno in poglobljeno razumejo materijo, o kateri poročajo, pa si lahko svoje mnenje ustvarite sami.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike