Janez Cerar: Ogromno ljudi je žejnih Kristusa in duhovnosti, a naveličanih Cerkve v dvorcih, strukturah in nalaganja obvez (2. del)

Tadeja Zabret

Foto: Tomo Strle
POSLUŠAJ ČLANEK
V prvem delu intervjuja z duhovnikom Janezom Cerarjem, ki je s papežem na "ti", smo spregovorili o njegovem delu, duhovniški poti, sinodi, Cerkvi v Južni Ameriki, ki jo v marsičem daje za zgled, pa tudi o vlogi kristjanov v slovenski družbi in tem, kaj Slovenijo in Evropo najbolj gradi in kaj najbolj ruši.

Današnji drugi del pogovora pa se med drugim dotika upada vernosti v Evropi in Sloveniji, uspešnosti čiščenja spolnih zlorab v Katoliški cerkvi na Slovenskem, refleksije dosedanjega dela iniciative Dovolj.je, pa tudi adventa.

Čemu pripisujete upadanje vernosti v Evropi in pravzaprav tudi v Sloveniji?

Ogromno ljudi je žejnih Kristusa in duhovnosti, a ogromno ljudi je tudi naveličanih imperialne Cerkve;  Cerkve v dvorcih, župnijskih uradih, strukturah, naveličani so pridiganja v smislu nalaganja obvez. Ljudje hrepenijo po pristnih odnosih.

Med najinim pogovorom ste omenili tudi veselje do dela z mladimi. Kako mlade voditi h Kristusu danes?

Videl sem, da je najlepše delo z mladimi prav to, resnični, pristni odnosi. Da ni potrebno biti faca, frajer, pomembno je, da si iskren, da jih spoštuješ, da jim daš možnost, da so tam, kjer so, spoštovani in se uresničujejo. Ter da vedo, da ko izgovorim besedo Jezus, to ni nek koncept, teorija, filozofija ali nakladanje, ampak živi Bog.

Kako ste zadovoljni z reakcijo na vaše razkritje in kasnejše delo na področju razkrivanja spolnih zlorab Cerkve – na lokalnem (slovenskem) in globalnem Cerkvenem nivoju?

Nastopil je trenutek, ko je bilo to potrebno povedati naglas. Pa tudi trenutek, ko so se zlorabe, storjene znotraj Katoliške cerkve v Sloveniji, umestile v miselni krog razmišljanja o vlogi Katoliške cerkve v Sloveniji. Mislim na resen pristop najprej pri dojemanju, da zlorabe znotraj Cerkve obstajajo, pa čeprav jih je procentualno gledano za koga malo, in da zlorab v Cerkvi ne moremo opravičevati s tem, da se zlorabe dogajajo tudi na drugih področjih, predvsem v družinah. Kajti Cerkev predstavlja tako visoko moralno normo, da bi morala biti po eni strani varen kraj za vse in po drugi strani glasnica človeškega dostojanstva ter zagovornica ničelne tolerance do zlorab. Kajti vsako uničeno človeško življenje je preveč. Pri zlorabi gre za umor duše.

Osebno bi pričakoval bolj strumen odnos predstojnikov v Cerkvi na Slovenskem, jasnejšo besedo, predvsem pa še vedno pogrešam odločitev za vzpostavitev mostu med žrtvami spolnih zlorab in predstojniki Katoliške cerkve. Gojim upanje, da se bo to v bližnji prihodnosti, predvsem po imenovanju dveh škofov, začelo spreminjati. Določeni koraki v smislu ustanovitve škofijskih komisij ali celo neke neodvisne komisije po vzoru podobnih komisij v Evropi že potekajo.
Vsako uničeno človeško življenje je preveč. Pri zlorabi gre za umor duše.

V svetu pa opažam počasno, a vendar vztrajno odpiranje resnici. Najmočnejši koraki še vedno ostajajo odločitve papeža Frančiška, njegovo srečevanje z žrtvami, premiki z dokumenti, prenova Zakonika cerkvenega prava, odstavitve škofov, ki so prikrivali spolne zlorabe, in jasne smernice papeške komisije za zaščito mladoletnih, ki v zadnjem času, kot vidimo, omogoča tudi področna srečanja, kjer se izobražujejo ljudje, ki bodo delali na področju razkrivanja spolnih zlorabah, si prisluhnejo in dobijo smernice od odgovornih v Cerkvi.

Torej že potekajo koraki v smeri ustanovitve neodvisne komisije za področje spolnih zlorab v Cerkvi po zgledu tujine oz. tudi škofijskih komisij?

Da, nekateri škofje vidijo resnost teh pobud ter se posvetujejo in odločajo, da bi v svojih škofijah napravili »celice«, kot jih imenujejo Francozi in Španci, oz. urade, skupine, ki imajo nalogo prisluhniti žrtvam in potem škofa obveščati o nadaljnjih korakih. S tem tudi škofija pokaže javnosti, da misli resno.

Je pa beseda že nanesla na to, da bi v Sloveniji imeli neodvisno komisijo po zgledu na primer Francije, kjer se za voditelja izbere osebo z visoko moralno integriteto in potem ta oseba sama izbere strokovnjake, ki prisluhnejo žrtvam, naredijo strokovno mnenje, prisluhnejo strokovnjakom in potem podajo poročilo.

Aktivni ste v civilni iniciativi Dovolj.je. Kako ocenjujete njeno dosedanje delo?
Zlorab v Cerkvi ne moremo opravičevati s tem, da se zlorabe dogajajo tudi na drugih področjih, predvsem v družinah.

Poslanstvo civilne iniciative in zavoda Dovolj.je je zahtevno in močno obenem. Poleg ozaveščanja širše javnosti o tematiki spolnih zlorab v Cerkvi na Slovenskem so se me zelo dotaknila tudi skupna srečanja žrtev spolnih zlorab. Poleg tega se srečujemo s strokovnjaki, ki nam strokovno pomagajo ter z ljudmi, za katere menimo, da o tej tematiki morajo imeti mnenje. Predvsem pa me pretresejo osebna srečanja z ljudmi, ki prepoznajo poslanstvo, dajo podporo, sami zaupajo stvari.

Izkušnje ljudi v tujini – njim izrekam iskreno spoštovanje – so omogočile, da smo v Sloveniji v pičlih dveh letih in pol prehodili pot, ki so jo marsikje hodili desetletja. Pri tem je vredno omeniti, da živimo v obdobju, ki ga zaznamuje papež Frančišek. Pred desetletji bi lahko bili izobčeni in utišani.

Govorite o Cerkvi na Slovenskem in zavračate izraz Slovenska cerkev. Lahko pojasnite to razliko med obema izrazoma?

Cerkev na Slovenskem so ustvarili pastirji, ki so pasli sami sebe. Jaz verujem v Katoliško cerkev na Slovenskem. Nekateri namensko ustvarjajo Slovensko cerkev, samozadostno, mimo Frančiška. A slovenske Cerkve ni. Občestvo Cerkve na Slovenskem pripada eni Katoliški cerkvi. To nas rešuje pred nacionalizmi in zaprtostjo.

Cerkev na Slovenskem smo prebudili, marsikje se o zlorabah že pogovarjajo, tudi znotraj župnij. Tema ni več tabu. Zelo sem vesel novoimenovanih škofov. Z njimi se usedemo za mizo, marsikaj dorečemo.

Eden od velikih izzivov na področju spolnih zlorab je, da žrtev o zlorabi lahko spregovori šele čez desetletja, ko kaznivo dejanje že zastara. Kaj bi kot družba lahko storili, da bi bilo žrtev manj in bi storilce prijavile in pomoč poiskale prej?

Veliko se da narediti na področju preventive: se o tem pogovarjati v družbi, skupnosti, po župnijah, usposabljati osebe, ki delajo z mladimi, katehiste, starše, o tem govoriti in živeti preventivo v semenišču pri formaciji duhovnikov idr. Spregovoriti iskreno o človeku celostno, tudi o spolnosti ter o človekovem dostojanstvu. Potrebno je zavedanje, da ljudje v Cerkvi, ki se usposabljajo za prevzem poslanstva, poleg molitvene drže, strokovnega znanja in praktičnega dela potrebujejo stalno osebnostno usposabljanje. Ko pride do zlorabe, pa je pomembno, da najdemo »ušesa, ki slišijo«, pogumne ljudi, ki sprejmejo, se strokovno lotijo podpore in pomoči ter delajo v smeri zaščite dostojanstva posameznika kot tudi stalnega ustvarjanja okolja Cerkve, ki je varen kraj za vse.

Kakšno je vaše upanje za Katoliško cerkev v Sloveniji v prihodnje?

Zame je Katoliška cerkev v Sloveniji krajevna Cerkev, ki ima silno velike potenciale in zaklade, bogate izkušnje. Ima pa tudi izziv misijonskega poslanstva ter da se namesto zidovom začne posvečati ljudem.
Advent nas mora zadeti v drži preprostih pastircev, ki prepoznajo vabilo angelov in se odločijo ter gredo v votlinico iskat malo dete in v njem prepoznajo Mesija.

V naši Cerkvi se vidi lepota slovanske duše: v ustvarjalnosti, srčnosti … A smo Slovenci mojstri polarizacije; naši, vaši, rdeči, črni, takšni in drugačni, etiketiranja. V trenutku, ki ga živimo danes, ne vidim boljše poti in večjega izziva pred Cerkvijo, kot je sinodalna pot. Ponavljam, ni potrebno izumljati »tople vode«, ker ne odkrivamo sinodalnosti Cerkve pri nas, ampak se vpenjamo v sinodalnost celotne Katoliške cerkve, katere del smo. In tukaj nam je na voljo velika kilometrina bratov in sester širom po svetu, ki nas lahko o tem veliko naučijo. Biti učenci in misijonarji Jezusa Kristusa, ki je naša pot, resnica in življenje.

Cerkev na Slovenskem mora preprosto dvigniti glavo, se ozreti kvišku in začutiti, da se je odrešenje približalo, kot pravi evangelij. Mora se od znotraj odpreti vsakemu človeku, a mora se odpreti tudi navzven. Predvsem se pa ne sme bati Jezusa in ga s srčnostjo živeti in oznanjati.

Kaj bi želeli ljudem sporočiti v času adventa in pred božičem?

Naj se vračajo h Kristusu, navzočem v vsakem človeku; h Kristusu, ki se, čeprav je večni Bog, pomanjša in poniža, da postane človek, zato da bi mi postali božji; h Kristusu, ki je večna modrost, pa je samega sebe izničil vse do smrti na križu, da bi mi postali deležni te modrosti. Kristus je bogat v vsem, a postane čisto ubog, da bi mi v njem resnično obogateli.

Advent nas mora zadeti v drži preprostih pastircev, ki prepoznajo vabilo angelov in se odločijo ter gredo v votlinico iskat malo dete in v njem prepoznajo Mesija. Medtem ko v Herodovi palači, ko pridejo trije modri, pismouki na glas razglabljajo in vedo vse: kje je rojen, kdaj je bil rojen, zakaj je bil rojen, ampak ne vedo, kaj bi počeli s temi podatki. Moramo se povrniti v držo ubogih – preprostosti in odprtosti, da bi Kristus lahko napolnil naša srca.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike