Janez Cerar: “Pri papežu Frančišku čutiš, da ima vsaka njegova beseda težo. Pri njem ni igric, sladkobnih obljub ali manipulacij.”

Duhovnik Janez Cerar je v širši poznan predvsem kot žrtev spolne zlorabe in prvi duhovnik pri nas, ki je o tem javno spregovoril. A čeprav se v pogovoru pogosto vrača k spolnim zlorabam, je 52-letni duhovni pomočnik, ki je zavetje sedaj našel v celjski škofiji, človek širine, ki presega težko in zahtevno delo borca proti spolnim zlorabam v Cerkvi pri nas ter delovanja v civilni iniciativi Dovolj.je.

Je mož, čigar vodilo, vzornik in življenjski program je Jezus. Človek, ki globoko ceni papeža Frančiška. Fotografije s srečanja z njim visijo tudi na steni njegove pisarne. Izjemno vesel je srečanj z ljudmi, rad se odpravi v naravo, še posebej pa si rad kaj zaigra na orgle ali klavir ter posluša Bacha – ta je prav posebna terapija za njegovo dušo.

Kot velik ljubitelj knjig (največ sicer bere o spolnih zlorabah in sistemu, ki jih omogoča) na razmere v slovenski družbi in Cerkvi rad pogleda s perspektive tujine, posebej Južne Amerike, kjer je deloval tudi sam. Branje mu pomaga prepoznati pota in stranpota vsega, kar se pri nas dogaja ter je njegovo zdravilo proti miselni ozkosti, polarizaciji in lažnim občutkom, da je pri nas »vse v redu«.

Del zadnjega osebnega pogovora s papežem Frančiškom je odkril tudi v tem intervjuju, kjer je poleg tega spregovoril še o svojem sedanjem delu, duhovniški poti, sinodi, Cerkvi v Južni Ameriki, ki jo v marsičem daje za zgled, pa tudi o vlogi kristjanov v slovenski družbi in tem, kaj Slovenijo in Evropo najbolj gradi in kaj najbolj ruši.

Janez Cerar, kaj trenutno počnete kot dušni pastir Katoliške cerkve?

Še vedno poteka uradni postopek v Rimu glede mojega statusa znotraj Katoliške cerkve, za katerega ne vem, kdaj se bo končal. Zato sem hvaležen škofu Maksimilijanu Matjažu, da mi je dal, kot on sam reče, čisto preprosto tisto, kar človek da človeku; zavetje. To ne pomeni, da sem uradno sprejet v Celjsko škofijo, ker tudi nisem dal prošnje. Pomeni pa, da imam tukaj zavetje, da imam škofovo pismo, s katerim mi omogoča življenje kot človeku in delovanje kot duhovniku.

V štirih župnijah, ki jih vodi duhovnik Aleksander Koren, župnik v Mozirju, na Rečici, v Šmihelu in Šmartnem ob Dreti, pomagam pri maševanju, srečevanju z ljudmi, s skupinami. Ob tem so mi v pomoč bogate izkušnje 24-letnega duhovniškega služenja. Poleg tega velikokrat pride do srečevanj, ki so povezana s temo spolnih zlorab v Katoliški cerkvi. Gre za srečanja, na katerih poslušam ljudi, ki so na kakršenkoli način žrtve zlorab v Cerkvi in jim želim dati oporo.

Imate namen prositi za vstop v celjsko škofijo? Ali boste počakali na konec postopka in se potem odločali?

Nimam namena prositi za sprejem v škofijo Celje. Sem član Misijonske družbe lazaristov, to želim ostati vse do smrti.

Kako gledate na svojo dosedanjo duhovniško pot?

Jezusu sem zanjo zelo hvaležen. Menim, da je lepa, plodovita, mogoče v navezi s prejšnjim odgovorom lahko rečem, da sem bil vedno deležen velike ljubezni od občestva. V zadnjem času zelo pogrešam stik z živim občestvom, ki ga sedaj nimam v tisti polnosti, kot če bi bil duhovnik v župniji.

Javnost vas najbolj pozna po razkritju doživetja spolne zlorabe znotraj Cerkve. Kako po dobrih dveh letih in pol od tega razkritja reflektirate, da ste o tem javno spregovorili, kako se je vaše življenje od takrat spremenilo? Je kaj lažje tudi vam osebno?

Je. To je predvsem zasluga duhovnih vaj, tik preden smo se prvikrat sestali glede zlorab v Katoliški cerkvi v Sloveniji. Te duhovne vaje sem opravil v Srednji Ameriki, v San Salvadorju, novembra 2018. Takrat sem ubesedil, prepoznal ob strokovnem vodstvu, ne samo izkustvo zlorab, ampak tudi posledice.

Pri nastopu v javnosti pa so mi bili v navdih pogumni ljudje v Cerkvi, žene in možje, ki so navdihnjeni s preroškim duhom postali glas tistih, ki nimajo glasu. Od izpostavitve nimam nobene koristi, vem pa, da sem marsikomu v oporo.

Kot najstnik ter potem bogoslovec in duhovnik v prvih letih sem se potiho smejal stavku, da če te vsi zapustijo, te Jezus ne bo zapustil. To se mi je včasih zdela pobožna fraza, danes pa mi je temeljno življenjsko vodilo.

Kako je izkušnja spolnih zlorab vplivala na vašo vero? Vendarle ste še vedno del Cerkve, pa tudi duhovnik.

Kot najstnik ter potem bogoslovec in duhovnik v prvih letih sem se potiho smejal stavku, da če te vsi zapustijo, te Jezus ne bo zapustil. To se mi je včasih zdela pobožna fraza, danes pa mi je temeljno življenjsko vodilo. Res sem Jezusu hvaležen, da ne samo, da z vero nisem imel težav, ampak da se je poglobila, postala odrasla, zrela, globoka. Ta preizkušnja tudi v ničemer ni zamajala duhovniškega služenja, ampak je poglobila zaupanje, trdnost in me okrepila v temeljnem duhovniškem poslanstvu živeti Jezusa in ga prepoznati v človeku, biti pričevalec, prinašati ljubezen.

Menite, da boste lahko kdaj šli preko tega, da ste bili žrtev, in zaživeli osvobojeni, odrešeni spolnih zlorab?

Verujem, da sem odrešen spolnih zlorab, kar vedno bolj jasno ločim med svobodnim življenjem in zavedanjem, da sem kot človek šel skozi to preizkušnjo. To pomeni živeti odrešeno in hkrati ne zanikati tega, skozi kar sem šel. Samo ta drža mi omogoča, da spoštujem druge ljudi, ki imajo na tem področju lahko povsem drugačno izkušnjo in lahko s pogumom zrejo naprej ali pa morda hodijo skozi zapleten gozd preizkušenj, se morda niso sposobni s tem soočiti ali sami sebi to prikrivajo, se delajo junake …

Da se zlorab stalno spominjam, ne pomeni, da v tem ostanem in to stalno mešam, ampak da je to del moje življenjske izkušnje. V trenutnem poslanstvu v Zavodu Dovolj.je pa to pomeni, da sem tudi glas tistih, ki so brez glasu, včasih opora, včasih spodbujevalec, posebej sprememb.

Dolgo se je zdelo, da vas v Slovenski cerkvi nihče ne sliši in ne jemlje resno, nato pa vas je poklical sam papež. Kaj je vam pomenilo srečanje s papežem?

V prvi vrsti srečanje s človekom, ki se je usedel za mizo in v določenem trenutku vprašal: »Povej mi, kaj se je zgodilo na Maistrovi 2?« To je seveda za nekoga, ki je živel v glavni hiši lazaristov slovenske province, zelo močno vprašanje. Najprej sem vprašal: »Kako veš za to hišo?« In je rekel: »Saj sem bil tam v 70. letih. Ampak mene zanima, kaj si ti doživel.«

Imel sem globoko prepričanje, da je to človek, ki ne samo, da posluša, ampak tudi sliši. Druga močna izkušnja je njegova modrost. Rekel bi, da je v njem jezuitski odsev, da je človek, ki zna ločevati in z malo besedami pove veliko. Je pa tudi človek, ki ga imam rad, ga spoštujem in čutim, da me podpira. Je hkrati normalen; ti ponudi kavo in piškote zavije v servet in ti jih kot kakšen dober dedek stisne v žep, da jih neseš domov, ko te pospremi do vhoda, in človek, ob katerem čutiš, da ima vsaka njegova beseda težo. Pri njem ni igric, sladkobnih obljub ali manipulacij.

O čem pa sta govorila na prvem srečanju leta 2015?

Takrat so bili začetki poglobljenega odnosa. Rekel sem mu: »Frančišek, ne pozabi na Slovenijo!« In je rekel, da saj so že veliko naredili. Prijel sem ga za komolec in rekel: »Prosim, ne pozabi Slovenije.« In je samo gledal.

Kako, da se tikata?

Tako sva se dogovorila. Spoštljivo.

Kakšen vtis ste ob njem dobili o njegovem odnosu do spolnih zlorab v Cerkvi?

Dotaknila sva se tudi moža, ki je sedaj v strokovni literaturi opisan kot tisti, ki je papežu odprl oči glede spolnih zlorab v Cerkvi. To je Čilenec Juan Carlos Cruz, tudi sam žrtev zlorab in tisti, ki se je letos pridružil papeški komisiji za zaščito mladoletnih in odraslih ranljivih. Frančišek je poudaril, da je potreboval ne samo čas, ampak tudi zaznavo dogodkov in ljudi, ki so mu odprli pogled na zlorabe.

To kaže njegov obisk Čila januarja 2018, ko po vsem, kar je doživel ob obisku, potem, ko je iz Čila odšel v Peru in se tudi tam poslovil, enemu od novinarjev rekel: »Vse je laž, prinesite mi dokaze.« Na letalu je potem iz rok bostonskega kardinala Seana Patricka O’Malleya prejel pismo Juana Carlosa Cruza ter se nato novinarjem opravičil za besede »prinesite dokaze«. Dejal je, da tega ne bi smel izreči, ker žrtev ne more prinesti dokazov – dokaz je telo in tisto, kar telo, duša in duh nosijo v sebi.

Mislim, da je bil s to izkušnjo Frančišek zaznamovan tudi februarja 2019 ob srečanju s predstavniki škofovskih konferenc ter ob vseh dokumentih in srečanjih z žrtvami spolnih zlorab v Cerkvi. Hkrati je tudi v besedah in dejanjih postal vedno bolj odločen.

Kaj pa širše – kako vidite njegov ponifikat?

Zaznamuje me izkušnja Argentine. V mesecu decembru smo in Argentina je prav decembra 2001 doživela popolni zlom. Takrat je bil Bergoglio eden redkih ljudi, ki so bili glasniki razumnosti, družbenega dialoga. Sedaj, ko je papež, me navdihuje njegova normalnost. Zaveda se, da ni treba braniti nauka, ampak se predvsem truditi v človeku odkrivati Kristusa. In ob skrbi za okolje, naravo, pristne medsebojne odnose, navezo med ljudmi, spoštovanje … To nima nič z globalizirano družbo, ki je poenotena, ali s strašenjem o velikem bratu, ki ima ves svet pod nazorom, kot so nekateri Frančišku očitali.

Spomnim se, da sem mu sam rekel: »Veš, težko je, ko te označijo za komunista in levičarja.« Pa se je nasmejal in rekel: »Janez, sva že dva.«

Mnogi so do njega tudi kritični …

Spomnim se, da sem mu sam rekel: »Veš, težko je, ko te označijo za komunista in levičarja.« Pa se je nasmejal in rekel: »Janez, sva že dva.« Kajti te etikete lahko prestrašijo tankovestne duše. Ampak sam verujem, da ne bomo sojeni po ničemer drugem, razen po sposobnosti prepoznati človeka v človeku, predvsem v tistih najmanjših. Strašenje s Frančiškom kot “antikristom” in “protipapežem” me ne prestraši.

Branje vam pomaga prepoznavati pota in stranpota družbe in Cerkve. Kje so največje stranpoti?

Potrebujemo sinodalnost – da bi se katoličani Cerkve na Slovenskem končno usedli skupaj in se poslušali ter slišali, z argumenti. In če nas je res tri četrtine prebivalcev Slovenije katoliške veroizpovedi, potem imamo dolžnost, da to sinodalno izkušnjo poslušanja in slišanja, ki si jo moramo še pridobiti, prenesemo na celotno družbo. Da povemo, kaj je dobro, kaj ni, kaj nas gradi, kaj sesuva, opišemo, kar je dobro za prihodnost in pogumno odpiramo tisto, kar ni.

Ni dolgo, kar sem na nekem srečanju duhovnikov podal eno lepo izkušnjo duhovnikov iz Južne Amerike, kjer ni bilo čisto nič težko pri sleherni sveti maši po prebranem evangeliju prositi za mnenje vseh navzočih in sem moral velikokrat ljudi še prekiniti. Ker so ljudje spontano povedali, kaj čutijo. Slovenski človek pa je zadržan, ima vse »pod pokrovko«, se dela, da je vse dobro, dokler ob nekem sprožilcu ne prekipi nerazumno.

Dovolim si izraziti stališče tudi glede pridige apostolskega nuncija na posvečenju Andreja Sajeta v Mirni peči, kjer je odkrito odgovoril o bojih in delitvah v Cerkvi na Slovenskem. Če mi, Bogu posvečeni, lahko pridigamo zakonskim parom, da ne smejo iti zvečer skregani spat in da se morajo pogovoriti, bi bil tudi že zdavnaj čas, da se Bogu posvečeni usedemo za mizo in se začnemo pogovarjati.

V pogovoru vidim tudi razlog, da padajo veliki sistemi zlorab po Evropi in svetu znotraj Cerkve. Zadnji primer je Francija. V tej mali Sloveniji pa je vse tako zapleteno, a to ne pomeni, da zločini ne obstajajo.

Kaj nas Slovence, po vaši oceni, kot ste se izrazili, »gradi« in kaj »sesuva« oz. kaj je najbolj pod pokrovko?

Gradi nas marljivost, zvestoba in tudi dolgoletna preizkušnja preživetja v prilagajanju raznim sistemom. Pogrešam pa, da bi Katoliška cerkev kot občestvo bila v zlati (ne politični) sredini, da bi bila Cerkev po papeževih besedah, kot »poljska bolnišnica« odprtih vrat, dom za vse ljudi. Dom, v katerega ne vstopiš, ker si naš ali določenega prepričanja ali ker si priden in imaš vse zakramente ali ker misliš tako, kot je uraden nauk Cerkve. Ampak ker vstopiš in si tam doma, tam rasteš, se spreminjaš in oblikuješ, osebnostno rasteš in nato hodiš skupaj z brati in sestrami. To pogrešam.

Prav tako pogrešam, da bi pastirji Cerkve, mislim predvsem škofe, na veliko nastavili ušesa različnim ljudem, predvsem tistim na obrobju, in jim šli naproti. In da bi v družbi bili glasniki človečnosti; v smislu spoštovanja človekovega dostojanstva. Ne mislim le na naravno spočetje in smrt, ampak tudi na vse, kar je vmes. Cerkev, ki ima verodostojnost, bi bila Cerkev, ki zakriči tudi ob zlorabah sistema, neodgovornosti, pozabljenosti ranljivih skupin in posameznikov, izkoriščanju delavcev, razbitih družinah, duševnih stiskah, kakršnihkoli zlorabah, tudi zlorabah v Cerkvi, finančnih mahinacijah, se pa ob zahtevni situaciji celotne družbe in skupnosti, ki jo živimo, loti zunanjega okraševanja svojih stavb.

Kaj vi naredite za tako Cerkev?

Najprej molim. Trudim se in želim biti človek spoštljivega odnosa z drugim. Zelo sem vesel močnih  pogovorov z izoblikovanimi ljudmi, jasnih besed, srečevanja z drugače mislečimi, tudi lastnih opominov in »teženja« slovenskim škofom – po tem me poznajo. Nekateri med njimi me nočejo več srečati, nekateri se hudujejo, eni tarnajo.

O kom govorite?

To vedo oni sami.

Kako vidite dosedanja prizadevanja v sklopu pogovorov o sinodi v Slovenski cerkvi, ki jih spremljate?

Predvsem to spremljam z vidika oz. izkušnje Južne Amerike, ki je pravkar končala celinsko zasedanje. Sprejeli so dvanajst močnih sklepov. V Sloveniji velikokrat želimo izumiti »toplo vodo« in včasih smo tista samozadostna Cerkev, ki se sklicuje nase in svoje zasluge. Po svetu imamo odlične ljudi, celo slovenskih korenin, ki imajo bogate izkušnje in veliko povedati o sinodalnosti. Eden od njih je nadškof Andrej Stanovnik.

Menim pa, da bi se bilo najprej treba v Sloveniji znotraj Katoliške cerkve naučiti sesti za mizo in se začeti pogovarjati. Tudi v smislu mojih sanj o Cerkvi, ob kateri zunanji opazovalci ne bi dejali: »Poglej, kako dobro so organizirani!« Ampak: »Poglej, kako radi se imajo med seboj, kako se spoštujejo«.

Kakšne so vaše povezave z Južno Ameriko, ki jo pogosto omenjate in dajete za zgled?

Južna Amerika me navdušuje z iskreno preprostostjo (ne preproščino!). Želim si, da bi Cerkev na Slovenskem po zgledu od tam pogovor dala za temelj sinodalnega gibanja, ne s predavanji, ampak čisto s tem, da bi se skupaj usedli kot bratje in sestre – ne tisti najbolj zvesti in po službah, ampak vsi, in se začeli pogovarjati.

Kot duhovnik sem deloval v župniji Marije Kraljice na jugu Buenos Airesa, kjer imamo lazaristi postojanko. Posvečal sem predvsem slovenski skupnosti, znotraj župnije pa vsem. To je velika župnija, ki ima na svojem področju tudi barakarsko naselje, veliko izzivov in še več lepih srečevanj in izkušenj.

S slovensko skupnostjo nisem več povezan. Na celotno Cerkev v Južni Ameriki pa gledam kot na protagonista v sinodalnem gibanju. Menim, da gonilna sila Cerkve v Južni Ameriki ni španski in brazilski jezik, ampak Sveti Duh, ki spodbuja Katoliško cerkev, da prepoznava v sebi učence in misijonarje Jezusa Kristusa.

In nekaj takega si zelo želim za Evropo. Pogrešam, da bi Katoliška cerkev ob vseh izzivih, s katerimi se sooča evropska skupnost, bila glasnica Jezusa Kristusa, oznanjevalka, da bi v vernikih spodbujala držo učenca in misijonarja, da bi bila glasnica proti slehernemu nacionalizmu. Srčno si želim, da bi Cerkev v Evropi vstopila v stanje misijona.

Kateri so največji izzivi Evrope, o katerih govorite, poleg nacionalizmov?

Zelo dobro je to papež Frančišek opisal v nagovoru v Evropskem parlamentu, novembra 2014: da Evropa postaja kot senilna starka, ki ne ve več, kaj bi sama s sabo – nerodovitna, utrujena in obsedena z birokratskim tehnicizmom.

Obupno je brati zapise v medijih o »Slovenski cerkvi«. Slovenske Cerkve ni, je Katoliška cerkev v Sloveniji. Ampak žal vedno bolj nastaja Slovenska cerkev – tista Cerkev, ki jo papež Frančišek opisuje v spodbudi Evangelii Gaudium; samozadostna, bolna Cerkev, ki se sklicuje nase, ki ne potrebuje nobene naveze z drugim. Sinodalna drža je drža, ki nas vleče ven iz tega.