Na nemirnem področju izraelsko-palestinskih odnosov se v zadnjih tednih zopet stopnjuje nasilje in posledično tudi povračilni ukrepi, analitiki pa svarijo pred tretjo intifado – palestinskim uporom, ki bi bila prvi po letu 2005.
V dogajanje je seveda posredno in neposredno vključen tudi Iran, ki podžiga in financira palestinske upornike, saj si želi slabitve Izraela kot “večnega rivala”. Medtem ko mnogi s prsti kažejo na najbolj desno izraelsko vlado, pa so se tudi mladi Palestinci v zadnjih letih precej radikalizirali, a zato ostajajo tudi vse manj pomembni za arabski svet.
Judovsko-palestinski spor že desetletja poteka na območju palestinskih ozemelj Zahodnega Brega in v Gazi. V zadnjih tednih se je nasilje zopet okrepilo. Izrael je namreč pred meseci sestavil najbolj desno izraelsko vlado doslej, ki jo vodi ponovno izvoljeni Benjamin Netanjahu, na drugi strani pa so na Zahodnem bregu postale dejavne številne palestinske skupine, ki ne poslušajo več svojih voditeljev, zlasti ne palestinskega predsednika Mahmuda Abasa. Gre namreč za teroristične skupine Hezbolaha in Hamasa ter na drugi strani tudi teroristično skupino Islamski džihad, ki pripravljajo številne napade na Izrael.
Prejšnji teden so tako izraelske sile vdrle v palestinski begunski center v Dženinu na severu države, da bi pridržale borce palestinskega uporniškega gibanja Islamski džihad, ki naj bi načrtovali več velikih terorističnih napadov. V operaciji so ubile deset ljudi, med njimi tudi starejšo žensko. To je bil najbolj krvav takšen poseg na Zahodnem bregu v več letih.
Nekaj dni zatem je palestinski terorist v povračilnem ukrepu pred sinagogo v Jeruzalemu ubil sedem ljudi, kar je bil spet najbolj krvav takšen napad v zadnjih letih. Sledilo je še nekaj incidentov. Izraelska vlada je nato napovedala več ukrepov, med drugim odvzem socialnih pravic in osebnih izkaznic družinskim članom teroristov ter lažji dostop Izraelcev do orožja.
Nato so iz Gaze proti Izraelu poletele še rakete, v odgovor pa so izraelska letala nato obstreljevala različna območje Gaze. Tarča so bila predvsem vadbena območja palestinskega skrajnega gibanja Hamas, iz Gaze pa je spet priletelo več raket.
Izraelske sile so nato v raciji pri kraju Jeriho na okupiranem Zahodnem bregu ubile pet oboroženih Palestincev, šlo je za teroristično enoto Hamasa, ki je 28. januarja izvedla strelski napad. Na ta dan sta oborožena pripadnika Hamasa prišla k vhodu v restavracijo v izraelski nezakoniti naselbini Vered Jeriho.
Menjava generacij med Palestinci
Čeprav mnogi slovenski novinarji velikih medijev opozarjajo na najbolj desno izraelsko vlado, pa je dejstvo, da so se tudi na palestinski strani številni radikalizirali. Na Zahodnem bregu so se tako pojavile nove palestinske oborožene skupine, zlasti Brigade Jenin leta 2021 in Levji brlog v letu 2022, ki jih je težko uvrstiti v obstoječe kategorije izraelsko-palestinskega spora.
Brigade Jenin prejemajo nekaj podpore palestinskega Islamskega džihada, pridružili pa so se jim tudi mladi Palestinci iz Hamasa, Fataha in Ljudske fronte za osvoboditev Palestine. Te nove frakcije imajo številne spletne sledilce in uporabljajo TikTok in druge platforme, preko katerih dosežejo mlade podpornike in člane. Še posebej zaskrbljujoče je, da so se jim pridružili člani Fataha, skupine, ki je prepletena s palestinskim političnim vodstvom.
Izrael je v zadnjih letih presenetljivo izboljšal odnose s številnimi arabskimi državami, tudi Savdsko Arabijo, Združenimi arabskimi emirati in drugimi zalivskimi državami, med ostalimi sicer podpora Palestini ostaja, a je precej nižja, kot je bila še pred desetletjem. Palestinsko vodstvo je na drugi strani staro, predsednik Abas ima 87 let in z njim so mnogi nezadovoljni. Palestinci se tako zanašajo bolj ali manj na neomajno podporo Irana, ki jo napaja zapriseženo sovraštvo do Izraela.
Iran ima največ od tega, da se Palestinci upirajo
Glede na poročilo, objavljeno na Radiu France Internationale, namerava izraelska država oblikovati vojaško koalicijo z zahodnimi silami za napad na Iran. Izrael naj bi že izoblikoval posebnosti izvajanja napada na to državo, tako naj bi bilo identificiranih približno 3000 tarč, ki bi jih ob takem napadu lahko ciljali.
Eden takih primerov je verjetno tudi močna eksplozija preteklo nedeljo, ki je stresla iranski vojaški objekt pri Isfahanu. Zanjo je očitno odgovoren prav Izrael. Po trditvah Irana je šlo za napad s tremi droni, od katerih so enega sestrelili, dva pa sta se ujela v obrambno past, nastala je manjša materialna škoda. To je le eden izmed poskusov Izraela, da da Iranu vedeti, da lahko tudi sam vpliva na dogajanje v Iranu, tako kot Iran posega na dogodke v Izraelu.
Iran je pred tedni odstopil od priložnosti, da se vrne k svojemu jedrskemu dogovoru s svetovnimi silami, zato smo lahko prepričani, da bodo v prihodnosti še precejšnje napetosti med Teheranom in Zahodom. Iran ima že tako v javnosti sedaj že mesece slabo podobo zaradi sodelovanja z Rusijo, odklonilnega odnosa do Zahoda in številnih pomanjkljivosti na področju človekovih pravic, ki so vodile v proteste in skorajšnjo menjavo oblasti, zato se Izrael še kako zaveda, da je prav zdaj najbolj ranljiv.
Na drugi strani pa ve tudi iranska oblast, ki se bo, kot kaže, komajda le obdržala na oblasti, da mora prav zdaj destabilizirati Izrael z “notranjim” sporom s Palestinci, zato ponovno stopnjevanje nasilja v tej državi ne preseneča.
Večni izraelsko-palestinski spor je še eno svetovno žarišče, ki lahko preraste v vojno širših razsežnsti. Tudi v tem sporu velja: might is right – moč je pravica. Skratka: argument moči, ne moč argumenta.
Neizpodbitno je dejstvo, da so se Izraelci predvsem po 2. svetovni vojni naselili na ozemlje, ki so ga naseljevali Palestinci. Zamislimo si, da bi se v Slovenijo naselilo tuje ljudstvo in tu razglasilo svojo državo, Slovenci pa bi v lastni domovini postali drugorazredni državljani. To je položaj Palestincev v Izraelu.
Rešitve tega gordijskega vozla žal ni. Obe strani upata na uničenje druge strani. Palestinci upajo, da bodo s pomočjo drugih islamskih držav enkrat premagali Izrael in Izraelce pregnali. Izraelci upajo, da se bodo Palestinci postopno vdali v to, da so okupirano in podjarmlejno ljudstvo.
Vsekakor je položaj v Izraelu/Palestini kot vulkan, ki občasno bruha in lahko vsak hip spet izbruhne.
V Slovenijo se je naselilo po 2. svetovni vojni veliko naših južnih bratov iz nekdanje SFRJ in še vedno množično prihajajo novi priseljenci. De facto smo Slovenci v Sloveniji že drugorazredni državljani in to od leta 1945 naprej, z osamosvojitvijo se ni nič spremenilo, le da so prvorazredni državljani dodatno postali še slovenski Cigani, ki prej to niso bili.
Svoje države priseljenci (še) niso razglasili, ampak se ne ve, kaj se bo še zgodilo. Mogoče bodo Slovenijo kar v celoti prevzeli v svoje roke? Žal mi Slovenci še zdaleč nismo toliko pogumni kot Palestinci, najbolje se počutimo v vlogi hlapcev.
Seveda je zgodovinska situacija v Palestini edinstvena, narod, ki je bil skoraj 2.000 let v pregnanstvu, se je začel vračati na svojo nekdanjo zemljo, ki pa ni bila prazna, temveč poseljena že ves čas njihovega pregnanstva. Kako to rešiti brez nasilja?
Škoda, da se velesile med seboj nikakor in nikoli niso mogle dogovoriti, kako Palestino razdeliti med prišle Žide in staroselske Arabce. Sami med seboj se očitno ne bodo zmogli dogovoriti, treba bi jih bilo od zunaj na silo razdvojiti – seveda v preteklosti, ko je bil še čas.
Da so se Židi začeli množično naseljevati v Palestini, iz katere so jih nekoč večinsko pregnali Rimljani, je krivo predvsem njihovo grozovito preganjanje v 20. stoletju, ki je preseglo vse do tedaj videno.
Da je do spora tolikšnih razsežnosti prišlo, so krivi vsi, Britanci, Židi in Arabci. Britanci kot kolonialni gospodar Palestine niso uvedli pametne naseljevalne politike za prihajajoče Žide – naseljevati bi jih smeli le na prazno zemljo. Židi so se obnašali do Arabcev kot do nekih pritepencev, čeprav so bili že zdavnaj staroselci v Palestini, Arabci pa so začeli z fizičnim nasiljem. In krog je bil sklenjen, posledice vidimo vsak dan.
V vsakem primeru bi bilo treba ustanoviti neodvisno palestinsko državo, problem je, kako določiti njene meje. Razmejitev pred letom 1967 je bila za silo sprejemljiva, vendar se Arabci (Naser) nikakor niso hoteli sprijazniti z obstojem Izraela. In je prišlo do vojne, ki v bistvu še danes ni končana.