Umazana igra Svobode: mladim obljublja prihodnost, v kampanji pa računa na strah

Navodilo, naj se na neprijeten očitek ne odgovarja vsebinsko. Načrt za množično širjenje rezultatov kalkulatorja. Nagovarjanje volivcev, ki posamezne ukrepe podpirajo, vendar nasprotujejo Janezu Janši. Posredovani povzetek domnevnega internega referendumskega načrta Gibanja Svoboda opisuje kampanjo, ob kateri njene besede o skrbi za mlade dobijo precej grenak priokus.

Najbolj zgovorno navodilo v opisanem načrtu je kratko: »Ne odgovarjamo vsebinsko.« Nanašalo naj bi se na očitek o pretiranem povečevanju porabe v času Svobodine vlade. Namesto odgovora o lastnem ravnanju naj bi predstavniki stranke razpravo preusmerili na vprašanje, kdo bo plačal javnofinančni izpad zaradi sedanjega zakona.

To je za stranko, ki želi nastopati kot odgovorna varuhinja javnih financ, neprijetno izhodišče. Od drugih zahteva račun, pri svojem pa bi zamenjala temo.

Navedbe o 49-stranskem komunikacijskem načrtu v tem prispevku izhajajo iz posredovanega povzetka, objavljenega na portalu Zanima.me; celotnega izvirnika in njegove pristnosti nismo neodvisno preverili. Toda opisani prijemi si zaslužijo jasno presojo. Če povzetek zvesto povzema dokument, gre za politično strategijo, v kateri imajo čustveni pritisk, ponavljanje in izogibanje neprijetnim vprašanjem pomembno mesto.

Ko je treba odgovoriti, naj se zamenja tema

Vprašanje pretekle porabe je povsem legitimno. Stranka, ki opozarja na nevarnost prihodnjega primanjkljaja, mora biti pripravljena pojasniti tudi svoje proračunske odločitve. Volivci imajo pravico primerjati ravnanje različnih vlad.

Navodilo za preusmerjanje razprave zato ni nedolžna slogovna podrobnost. Pomeni odločitev, da se na določeno vprašanje javnosti ne ponudi odgovora, čeprav se od političnega nasprotnika zahteva prav to. Takšna drža spodkopava verodostojnost celotne kampanje. Če so argumenti proti zakonu dovolj močni, bi morali prenesti tudi vprašanja o ravnanju njegovih nasprotnikov.

Mlad človek, ki se prvič zaposluje, plačuje prispevke in razmišlja o kreditu, mora za svoje obveznosti odgovarjati zelo konkretno. Od politike sme pričakovati enako resnost. Težko mu je pridigati o odgovornosti, obenem pa iskati najkrajšo pot mimo neprijetnega vprašanja.

Strah pred Janšo kot nadomestilo za prepričevanje

Posredovani povzetek opisuje tudi posebno obravnavo volivcev, ki nekatere gospodarske ukrepe podpirajo, vendar zavračajo Janeza Janšo. Kampanja naj bi jih nagovarjala s širšimi političnimi oznakami in opozorilom, da odločajo o celotnem paketu. Seveda referendum pomeni odločanje o zakonu kot celoti. Toda iz tega še ne sledi, da je treba vsebinsko presojo podrediti odnosu do predsednika vlade.

Prav tu se pokaže umazanost opisane politične igre: volivca, ki v posameznem ukrepu prepozna korist, je treba od podpore odvrniti z odporom do njegovega predlagatelja. Njegova presoja postane ovira, ki jo mora kampanja premagati.

Tu se pokaže umazanost opisane politične igre: volivca, ki v posameznem ukrepu prepozna korist, je treba od podpore odvrniti z odporom do njegovega predlagatelja. 

Po povzetku naj bi načrt možnost uveljavitve zakona povezoval tudi s strašljivim družbenim scenarijem. To je močna čustvena obremenitev razprave, v kateri bi morali imeti osrednjo vlogo učinki na plače, pokojnine, zdravstvo in javne finance.

Mladi negotovost že poznajo. Poznajo jo ob podpisovanju najemne pogodbe, iskanju prve zaposlitve in računanju, ali si lahko privoščijo otroka. Politika, ki govori v njihovem imenu, ima dolžnost to negotovost zmanjševati. Njeno stopnjevanje za potrebe kampanje je težko predstavljati kot skrb.

Vsak dan objava, zadnji teden še več

Opisani načrt naj bi poslancem določal najmanj eno dnevno objavo o zakonu, deljenje osrednjih strankarskih sporočil še isti dan ter redno objavljanje videoposnetkov in rezultatov kalkulatorja. V zadnjem tednu kampanje naj bi se zahtevano število objav povečalo na najmanj dve dnevno.

Organiziranje kampanje samo po sebi ni sporno. Vsaka stranka načrtuje nastope in usklajuje sporočila. Toda veliko število enakih objav ne pomeni velikega števila neodvisnih potrditev.

Za uporabnika družbenih omrežij je razlika pomembna. Ko podobno sporočilo vidi pri več poslancih in nato še na osebnih profilih, lahko dobi vtis, da se je oblikovalo široko, spontano soglasje. V resnici lahko opazuje izvedbo enega komunikacijskega načrta. Zato je treba kampanjo presojati po kakovosti argumentov. Količina objav ne popravi pomanjkljivega izračuna in ponavljanje slogana ne nadomesti odgovora.

Kalkulator potrebuje tudi pojasnila

Po posredovanem povzetku naj bi imel spletni kalkulator vlogo osrednjega spodbujevalca kampanje. Rezultati, ki jih delijo posamezniki, bi pridobili dodatno prepričljivost osebnega pričevanja. Toda prav zato mora biti izračun pregleden.

V povzetku je navedena primerjava koristi menedžerja in običajnega državljana, ob kateri naj bi dokument sam priznaval pomembne omejitve. Prihranek pri socialnih prispevkih ne pomeni nujno enakega povečanja direktorjeve neto plače, saj lahko del učinka ostane delodajalcu. Prihranek zaradi nižjega DDV pa je odvisen od tega, koliko znižanja se prenese v končne cene.

Te razlike sodijo ob številke, ki jih uporabnik deli. Sicer lahko po družbenih omrežjih potuje primerjava, njena bistvena pojasnila pa ostanejo nekje v ozadju. Poštenost izračuna se preizkusi prav pri podrobnostih, ki zmanjšajo udarnost slogana.

Kapico je obljubljala tudi Svoboda

Dodaten razlog za zahtevo po doslednosti ponujajo javne objave stranke. Robert Golob je v marčevskem nagovoru napovedal postopno uvedbo razvojne kapice, da bi srednjemu razredu in tistim, ki največ ustvarjajo, ostalo več od zaslužka. Septembra je Svoboda v referendumskem pozivu socialno kapico predstavljala kot korist za najbolje plačane in zatrjevala, da zakon ne razbremenjuje srednjega razreda ter različnih skupin strokovnjakov.

Predloga se lahko pomembno razlikujeta. Toda javnost mora te razlike izvedeti: kakšen prag je predvidevala Svoboda, koliko ljudi bi njena rešitev zajela in kako bi jo financirala. Brez tega ostaja vtis dvojnih meril. Razbremenitev je bila primerna za lastno predvolilno ponudbo, ob predlogu političnega tekmeca pa postane predmet ostrega zavračanja.

Mlademu strokovnjaku takšno obračanje ne pomaga pri odločitvi, ali bo ostal v Sloveniji. Potrebuje predvidljive pogoje in jasen odgovor, koliko mu bo ostalo od dela.

Mladi potrebujejo rezultate

Stanovanjska stiska kaže, kako malo prostora je za politično sprenevedanje. Po podatkih SURS je leta 2025 pri starših živelo 79,9 odstotka mladih med 16. in 29. letom. Povprečno so se odselili pri 28,8 leta, evropsko povprečje pa je znašalo 26,3 leta. Razlogi za odseljevanje so različni, vendar številke jasno kažejo zahtevnost osamosvajanja.

Svoboda je predstavljala ureditev, po kateri naj bi država za javna najemna stanovanja deset let namenjala po 100 milijonov evrov letno. Takšen ukrep je treba ocenjevati po izvedbi, dostopnosti stanovanj in višini najemnin. Enako merilo mora veljati za njeno referendumsko kampanjo: Koliko uporabnih informacij ponudi človeku, ki poskuša razumeti posledice zakona?

Če opisani načrt zvesto odraža njeno strategijo, Svoboda javnosti dolguje precej več kot nove objave. Pojasniti mora navodilo o izogibanju vsebinskemu odgovoru, namen čustvenega stopnjevanja kampanje in predpostavke svojih finančnih primerjav.

Mladim ni treba sprejeti vloge političnega občinstva, ki naj se ob pravem trenutku prestraši in nato pravilno glasuje. Upravičeni so do odgovorov. Tudi takrat, ko so za Svobodo neprijetni.