Izkušnje podjetnika: kalvarija dobav zaščitne opreme in kriminalnost nabav v javnem sektorju

Verjetno smo vsi, ki smo spremljali oddajo Tarča in druge epizode v zvezi z nabavo zaščitne opreme, rahlo v šoku. Govora je o milijonih davkoplačevalskega denarja in povprečen državljan, ki živi iz dneva v dan s povprečno slovensko plačo, si težko predstavlja dimenzije državne potrošnje. Zanimivo je, da so novinarji vendarle sposobni priti do kočljivih podatkov, sporno se mi zdi samo to, da njihovo angažiranje ni stvar profesionalnosti, ampak bolj politične motivacije.

Dejstvo je, da je javni sektor leglo korupcije. In tudi, ko ne gre za klasično korupcijo, so cene v javnem sektorju višje od tržnih, tudi zaradi ''običajev'' deležnikov, ki poslujejo na tem trgu. Kot državljan te države in davkoplačevalec si želim, da bi se nehali sprenevedati, da bi to dejstvo končno ugotovili in prekinili z rokovnjaškimi praksami.




Stvari pa niso vedno črno-bele. Da ne bi bilo dvomov v namen mojega pisanja, naj omenim, da poslujem minimalno v Sloveniji, ne poslujem z državo, niti z družbami ki so povezane z državo, niti si tega ne želim. V Sloveniji nimam nobenih poslovnih ali političnih interesov, resnično samo domoljubne. Korupcijo obsojam. Obsojam dejanja, ko posamezniki živijo in bogatijo na račun davkoplačevalcev in tega je v Sloveniji veliko.

Pasti v postopku nabave opreme

Imam pa informacije, tako rekoč iz prve roke, in izkušnje z nabavo mask. Moj tuji dolgoletni poslovni partner se ukvarja s trgovanjem, predvsem z oblačili in obutvijo znanih blagovnih znamk na sekundarnem trgu. Je poslovnež, prijatelj, lahko bi rekli, da je namazan z vsemi žavbami. Zna se gibati v poslovnih krogih, ima dobre in zelo dobre povezave na Kitajskem in drugod po svetu.

Lahko potrdim, da na  tem tržišču vlada kaos, ker pač povpraševanje daleč presega ponudbo. Veliko je prevar in ponaredkov vseh vrst.

Skratka, odkar je protivirusna zaščita postala hit, je tudi on, nekje februarja, začel s temi posli. Ker gojiva medsebojno naklonjenost in globalno zaupanje, tudi sam, poleg logistike, spremljam tudi ponudbe, vzorce, cene, certifikate. Lahko potrdim, da na tem tržišču vlada kaos, ker pač povpraševanje daleč presega ponudbo. Veliko je prevar in ponaredkov vseh vrst. Ogledal sem si kar nekaj certifikatov, vzorcev, dali smo jih preveriti ljudem, ki imajo s tem opravka in se na to spoznajo, in lahko potrdim, da je bilo velik del ponarejenih.

Poslovanje je zelo rizično. Ko končno najdeš in izbereš kolikor toliko kvalitetno stvar, je potrebno skleniti posel, kar sploh ni preprosto. Za to potrebuješ nekje blizu vira  zanesljivega partnerja, ki je v stiku z dobaviteljem in ki zagotavlja, da bo pošiljka res dobavljena. Potem pride na vrsto logistika, izbira letališča v Evropi, ker obstaja verjetnost, da ti država, kamor pripelje letalo, pošiljko preprosto zapleni ali pa da izgine med prevozom.

Obstajajo še druge pasti. Na primer - iz nekaterih pokrajin na Kitajskem je prepovedano izvažati. Če tega ne veš, lahko plačaš in potem čakaš na dovoljenje, ki ga ne bo. Kitajska je čez noč uvedla restrikcije, spisek podjetij, ki lahko trgujejo z medicinsko opremo. Pasti je veliko. In ko pošiljka končno pride v domače skladišče, in primerjaš certifikate, vzorce in prispelo blago, najdeš odstopanja. Število kartonov je ustrezno, samo v nekaterih kartonih so pač maske, ki so popolnoma drugačne. Seveda se lahko pritožiš, vendar bo pošiljatelj trdil, da je prišlo do zamenjave nekje na poti in iskati odgovorne je sizifovo delo. V času krize je pač take malenkosti potrebno spregledati.

Do dobaviteljev prihajajo poslovneži s kovčki denarja in če imajo še prava znanstva, je to najboljši temelj za  sklenitev posla.

Kovčki z denarjem imajo prednost

In zdaj pride najpomembnejši del - denarni tok. Dobavitelji točno poznajo tržne razmere in zakaj jih ne bi izkoristili. Do dobaviteljev prihajajo poslovneži s kovčki denarja in če imajo še prava znanstva, je to najboljši temelj za sklenitev posla. Tu ni razlik, tako privatni poslovneži kot predstavniki držav imajo podoben pristop. Ta del mora pač nekdo urediti, da zadeva steče. In najboljši za to je lokalni zaupnik, ki pozna "dnevne tečaje" v obliki pribitka na osnovno ceno. Pribitek ima lahko obliko kovčka ali pa nakazila v davčno oazo.

Taka je trenutno tržna slika, vendar se zadeve normalizirajo, ker virus popušča in bo opreme v kratkem dovolj ali preveč.

Slišal sem tudi, da so možni posli na nivoju držav in vlad preko političnih povezav. Teh ne poznam, vendar gre bolj za politično folkloro kot resne količine. V tem kontekstu so trditve levice o "neposrednih nabavah" zavajajoče in utopične. Če to znajo, pa naj to uredijo, tržišče imajo zagotovljeno. Če že ne politiki, pa bi vsaj novinarji morali poznati realnost in jo korektno predstaviti. Kako vendar mislijo, da to poteka? Tako da neki državni uradnik pokliče proizvajalca, mu pošlje naročilo za maske, z obljubo ali pa tudi garancijo, da bo plačal po prevzemu po ceniku. Ha ha ha ...

Mogoče bi šlo po političnem prepričanju, da vzajemno obožujeta Lenina, Stalina, Chegevara ali se navdušujeta nad komunizmom. Lahko bi se zgodilo, vendar je taka možnost majhna. Če pa levici uspe tak met, bi bilo to dobrodošlo za našo državo in s tem ne bi bilo nič narobe.

Ves poslovni svet deluje na zaupanju in empatiji med ljudmi.

Ne glede na pogoje in riziko dobave, so izdelki predstavljeni v Tarči dragi. Dragi so verjetno tudi smešni domači proizvodi ki jih delijo občine, o tem je bolj malo napisanega. Vendar kot vemo iz primera žilnih opornic in podobnih, da so pač taki "poslovni običaji" pri poslovanju v javnem sektorju.