Iz Rusije z ljubeznijo

Že nekaj let pred začetkom študija na univerzi sem si želela nekaj časa (pre)živeti v Rusiji. Preprosto privlačnost (in ne naivna zaljubljenost, kakor se morebiti sliši!), ki si je znam razložiti.

Po dveh letih študija ruščine se mi je želja končno izpolnila. Ruska federacija mi je brezplačno polletno izobraževanje z nekaj malega žepnine ponudila v Kazanu, prestolnici Republike Tatarstan. V mestu, ki je bilo do nedavnega še v Rusiji manj poznano, pri nas kvečjemu zaradi kakšnega športnega tekmovanja.

Razlog verjetno tiči tudi v tem, da se je mesto začelo (tudi turistično) razvijati šele pred štirimi, petimi leti. V ruski prestolnici so ga radi označevali kot »vas«. Sloves "vaškega" vzdušja so mi znali potrditi tuji študentje, ki v Kazanu študirajo že več let. Pripovedovali so mi tudi o bliskovitem preoblikovanju mesta, tako hitrem, da jim ponekod ni uspelo dograditi hiš – uspelo jim je postaviti zgolj lepe barvaste fasade.

Opazovanje »z distance« …

Oddaljenost od obeh prestolnic (čeprav je Kazan pred tremi leti postal »tretja«, »športna« prestolnica Rusije) mi je ponudil distanco do medijskega »boja« med Rusijo in Zahodom.

Prava prevetritev je bilo prebirati lokalne kazanske in tatarstanske medije, kjer je govora o prihajajočih -30 stopinjskih »morozah«, besedah in voščilih tatarstanskega predsednika, o praznikih, ki so tradicionalno pomembni za republiko, lokalnih gospodarskih potezah, nezgodah, kot tudi o kulturnem dogajanju, ki ne gre mimo dvojezičnosti in na splošno pestri narodnostni sestavi regije.

Prvič sem doživela, da je katoličan nekaj pozitivno eksotičnega. Prav tako sem prvič doživela, da sem božič praznovala skupaj z muslimani in pravoslavko. Prijateljica muslimanka, sicer zgodovinarka, pa z veseljem razkaže katoliško cerkev vsakemu, ki je še ni obiskal.

… prinaša mnogo lokalnih presenečenj

Bivanje v manj poznani regiji, čeprav politično in nekdaj tudi izjemno mafijsko burni (da ne omenjam gibanja za odcepitev od Rusije, radikalne stranke, ki je zahtevala poboj vseh otrok iz narodno mešanih družin, in »kazanski fenomen«, znamenito združevanje uličnih band), me je obogatila z več zornimi koti, preko katerih lahko gledam na največjo državo na svetu.

Pozitivno me je denimo presenetila jezikovna politika, čeprav domačini sami opozarjajo, da ima predvsem v šolskem sistemu še veliko lukenj. Enakopravnost ruščine in tatarščine vsaj na določenih ravneh ne obstaja zgolj na papirju: v trgovini in na raznoraznih okencih sem marsikdaj slišala tatarski govor, da ne omenim dveh gledališč, ki svetovne in tatarske klasike postavljajo na oder v tatarščini, in kjer si kot ne-Tatarski gledalec sploh v manjšini.

Verjetno me je presenetilo tudi zaradi burne jezikovne in narodnostne politike v Ukrajini, ki so jo v zadnjih letih zahodni mediji bolje pokrivali.

Pristnost verske svobode in sobivanja

Podobno lahko rečem o verski sestavi in odnosih med religijami: bodisi musliman, jud ali kristjan, svoje versko prepričanje lahko izražaš svobodno. Prvič sem doživela, da je katoličan nekaj pozitivno eksotičnega. Prav tako sem prvič doživela, da sem božič praznovala skupaj z muslimani in pravoslavko. Prijateljica muslimanka, sicer zgodovinarka, pa z veseljem razkaže katoliško cerkev vsakemu, ki je še ni obiskal.

Pozitivnemu presenečenju ni ušla niti splošna študentska aktivnost – ogromno nekih aktivnosti, povezanih z univerzo, od plesnih, folklornih, komedijantskih skupin pa do krožkov, kot je denimo tisti o patriotski vzgoji, ali odreda, ki v poletnih mesecih išče ostanke vojakov iz druge svetovne vojne na ruskih frontah.

In večina teh dejavnosti, kolikor sem uspela izkusiti na lastni koži, je izpeljanih kvalitetno, tudi če se vanje študentje zagrizejo zadnji trenutek. Pred odhodom si česa takšnega nisem predstavljala, saj na domačih tleh nisem zasledila najbolj pozitivnih zgodb.

Vedno nova vprašanja

Čeprav sem v Rusijo prišla, da bi izkusila nekaj »ruske« kulture in izboljšala svoje znanje ruščine, se mi zdi, da sem zajela še veliko več. Še tatarsko in marsikatero, ki se še vedno skriva za zaveso imperialne velesile.

Sicer na Zahodu tako sporna država mi je odprla veliko novih zgodb in vprašanj, za katere zdaj poskušam najti odgovor in ki me bodo verjetno zvabili nazaj.

Nedvomno pa sem odkrila, da je Rusija nekaj več kot zgolj ustrahujoč birokratski aparat in politične poteze, ki Zahodu ne dajo miru.