Pogovor s študentkama iz Kazana: Mlajša generacija ima do sovjetskih časov precej negativnejši odnos (1. del)

Regina Kutuzova in Andželika Filimonova sta študentki francoščine in angleščine na Kazanski federalni univerzi v Kazanu,

Rusiji. Mesto je skoraj težko zares označiti kot “rusko”, saj v njem živi mnogo različnih narodov, med njima pa prevladujeta tatarski in ruski.

Narodna raznovrstnost se je odraža tudi pri mojih sogovornicah: Regina je po mami Tatarka in po očetu Rusija, Andželika pa “skoraj Rusinja”, kakor pravi v šali, saj je Tatarka v njeni družini babica.

Kazan je vajino rojstno mesto. Kaj je po vajinem mnenju njegova specifičnost, kaj ga razlikuje od drugih ruskih mest?

Regina: Kemijska industrija, vodni športi in nasploh pomembna športna tekmovanja v svetovnem merilu, ki se nenehno odvijajo. Po Študentski univerzijadi leta 2013 se je v mestu začel razvijati tudi turizem.

Kaj vama je v mestu najbolj všeč, kaj bi si še želeli videti v mestu?

Andželika: Kazan ni Moskva, zato ni vseh pisarn, ki jih lahko najdeš v prestolnici, tako se je denimo za vize, pa tudi kakšne mednarodne izpite v nekatere države potrebno odpraviti v Moskvo. Drugače pa se v Kazanu najde vse, saj je mesto veliko in razvito. Bi prej rekli, da se v Kazanu najde kaj, kar se v Moskvi ne: mir, denimo (smeh). Morda premalo narave …

Regina: Če želiš študirati ali pridobiti kakšno drugo kvalifikacijo, imaš na voljo več univerz in izobraževanj, možno je dobiti službo na vseh področjih, prav tako pa je dovolj možnosti za preživljanje prostega časa: klubi, dovolj lokacij za pijačo ali šišo z družbo (smeh) in udejstvovanja na kulturnem področju – več je muzejev, predstav, …

Kazan je prestolnica Republike Tatarstan, ki ima dva uradna jezika: ruščino in tatarščino. Koliko sta v resnici jezika prisotna v vsakdanu?

Regina: Zdi se mi, da je odvisno od generacije. Denimo, ker moja abika …

Andželika: To pomeni "babica" v tatarščini …

Regina: Ja, vedno ji pravim "abika" jezik se mi preprosto zatakne, ko ji želim reči “babica” (smeh). No, ona je predstavnica starejše generacije, za katero je slabo, če kot Tatar govoriš rusko, saj s tem ne ohranjaš tradicij tvojega naroda. Zato stare mame in očetje z vnuki govorijo v tatarščini, a tatarska mladina med seboj in v vsakdanu govori v ruščini. Tako se z mamo, sicer Tatarko, pogovarjam v ruščini, a ko domov pride babica, ji moramo pokazati, da govorimo tatarsko in s tem ohranjamo tradicijo.

Andželika: Odvisno je tudi od lokacije. V Kazanu, velikem mestu, je redkeje srečati tatarsko govorečega človeka, celo iz starejše generacije, morda edino zares babice (smeh). Na vasi pa se tatarsko govori veliko pogosteje.

Kaj pa v uradni situaciji, se lahko denimo odpraviš v banko in povprašati v tatarščini?

Seveda, tudi če sodelavec, ki si ga vprašal, jezika ne obvlada, se bo vedno kdo našel. Na pomembna delovna mesta pa v Tatarstanu niti ne moreš nastopiti, če tatarščine ne obvladaš. Navsezadnje se tatarščine učiš tekom celotnega osnovnega izobraževanja.

Kaj pa kulturi? Se zelo razlikujeta, so kakšne podobnosti?

Andželika: Zdi se mi, da so kar razlikujeta. Pomemben element je obstoj dveh povsem različnih religij: pravoslavje in islam, s čimer so povezani prazniki in tradicije …

Regina: Vseeno sta naroda zelo prepletena, saj sobivata že več stoletij. Začela sta celo sprejemati tradicije drug od drugega – Tatari praznujejo ruske in Rusi tatarske praznike.

Andželika: Saj si mi celo dejala, da doma za veliko noč barvate jajca … (smeh) Meni so denimo všeč tatarski prazniki. Ko sem bila majhna, sem bila vedno na kurbam-bajramu, ker se je vedno dogajalo kaj zanimivega. Da, pri nas, čeprav sta naroda in kulturi tako različni, sta se nekako – spojili, in zdaj ni možno povsem razno ločiti tatarsko od ruske kulture, … Verjetno se zato, ko obiščem kakšno drugo mesto v Rusiji, počutim nenavadno. V Moskvi vedno pravim, da sem Tatarka, ker čutim, da se naša kultura loči od kulture Moskve in Sankt Peterburga.

Po mesecu dni bivanja v Kazanu sem dobila občutek, da religiji in kulturi nasploh izvrstno sobivata. Je temu res tako?

Regina: Da. Morda nekaj predsodkov, ampak v tem primeru spet govorimo o starejši generaciji, saj sta bila naroda še za časa mladosti naših babic strogo ločena. Ko želijo to tradicijo predati mlajši generaciji, vnukom, se slednji na meje med kulturami ne ozirajo več, saj so obdani s prijatelji, ki v sebi nosijo tako rusko kot tatarsko »kri«.

V Kazanu sem opazila Muzej socialističnega vsakdana, pa tudi napise, kot denimo »Sovjetska lekarna po sovjetskih cenah«, ki pri meni vzbudijo občutek nostalgije … Je slednja res prisotna?

Andželika: Rekla bi, da obstajata dva »klana«, pri tem pa ima mlajša generacija do sovjetskih časov bolj negativen odnos. Navsezadnje so nas v šoli učili, da je Sovjetska zveza »slaba stvar«, kar je logično, ne moreš ob menjavi sistema otroke učiti, da je bil prejšnji sistem boljši … Življenje se je preprosto spremenilo, v nekaterih pogledih je boljše, v drugih slabše.

Regina: Denimo, v Sovjetski zvezi si lahko med študijem dobival visoko štipendijo, s katero si lahko celo živel na svojem – znotraj Sovjetske zveze, seveda. Zdaj štipendija zadostuje zgolj za mestni prevoz, vendar imamo študentje možnost prakse, dela in študija v tujini, potovanja v tujino, kar je bilo prej nepredstavljivo.

Andželika: Seveda se najdejo ljudje, predvsem starejši, ki pravijo, da je bilo prej boljše, vendar bolj zato, ker so bili navajeni živeti v prejšnjem sistemu, na katerega so bili ponosni in zaradi katerega so mislili, da so najbolj razvita država na svetu. Naša generacija, ki se ni rodila v Sovjetski zvezi in posledično nima »sovjetske« izkušnje, nima z ničemer primerjati.