Ivanka Slak: »Lojzetu sem hvaležna za vsak trenutek!«

Lani je bilo po Sloveniji ob 60-letnici Slakove glasbe kar deset velikih koncertov, izšla je knjiga Anice Levstik z naslovom Nocoj je glas harmonike spomine spet predramil, zelo toplo je bila sprejeta slikanica Ane Slak in Eveline Umek z naslovom Čarobna harmonika, marsikje pa so se začeli pojavljati mladi Slaki.

A nihče legendarnega harmonikarja in avtorja Lojzeta Slaka ni dosegel, najbrž pa ga tudi nihče nikoli ne bo presegel. Je eden tistih, ki je zelo globoko zapisan v našo zavest. Na razvoj domače glasbe je vplival močneje, kot si morda mislimo, njegove skladbe igra na stotine ansamblov, njegove pesmi na veliko prepevajo množice ob najrazličnejših priložnostih, tako da počasi že postajajo ponarodele.

Slakova žena Ivanka

Ko odide tako močna glasbena osebnost, kot je bil Lojze Slak, se marsikdo ustraši, kaj bo zdaj. Še več pa je tistih, ki z zadovoljstvom ugotavljajo, da Lojze sploh ni odšel, temveč smo njegovo glasbeno zapuščino začeli še močneje spoštovati. Ker sem ga sam dobro poznal, sem se po njegovem odhodu večkrat vprašal, kako živi njegova žena, kaj dela njegova družina, kako je z vinogradom na Trški Gori.

Najtežje je seveda njegovi ženi Ivanki, ki je Lojzetu vedno stala ob strani, ob njegovi odsotnosti ves čas vzgajala otroke, ga dneve in mesece čakala, mu pomagala v vinogradu, sprejemala goste iz Slovenije in veliko tudi iz tujine. Nasploh mu je bila v veliko oporo, on pa seveda njej.

Na Gunceljski cesti v Šentvidu na robu Ljubljane je na zunaj še vedno tako, kot je bilo. S to razliko, da v hiši Lojzetova žena Ivanka ne živi sama, temveč ji v spodnjih prostorih družbo dela vnukinja Ana, v zgornjih pa nečak. Pa tudi drugih stikov ima Lojzetova žena veliko. Takole pravi:

»Na srečo je bil Lojze zelo družaben človek, tudi sama sem vedno bila rada med ljudmi. Zato sva imela, in jaz še vedno imam, poleg družine veliko prijateljev. In to tako dobrih prijateljev, kot so na primer ribniški veseljaki, ki so Lojzetu že prej radi priskočili na pomoč pri delu v vinogradu, zdaj pa tudi niso prav nič popustili.«

O Lojzetu dodaja:

»Seveda ga pogrešam, močno ga pogrešam. A ker se srečujem z njegovo glasbo, z njegovim vsestranskim delom, z njegovo podobo, z diatonično harmoniko, s spomini, prikazanimi v mirnopeškem muzeju in v novi knjigi Anice Levstik, se mi zdi, kot da še vedno živi. Nisem tak človek, da bi hodila na grob ter noč in dan jokala. Raje se prepustim svetlim trenutkom življenja. Skupaj sva doživela veliko lepega. Pravzaprav je bil najin svet ena sama glasba, srečevanje z ljudmi, navdušenje nad Slovenijo. Ob tem lahko rečem samo eno: Lojzetu sem hvaležna za vsak trenutek!«

Lojze je bil v resnici eden tistih ljudskih godcev, ki je izjemno dobro poznal slovensko dušo, saj je izhajal iz godčevske tradicije, sam pa ji je dodal več kot petsto izvirnih melodij in tudi več kot petdeset besedil. Imel je še eno veliko posebnost! Nobenega človeka ni nikoli zavrnil, z vsakim je rad spregovoril nekaj besed, po delu pa je takoj vzel v roke harmoniko in nanjo veselo zaigral. Svoje godčevsko in muzikantsko poslanstvo je izpolnil v največji mogoči meri.

»Bil je tudi vesel, da so ga mnogi skušali posnemati. Motilo ga je le, da so dobro izurjeni harmonikarji vedno tako hitro igrali. Rekel je: 'Le kam se jim tako mudi!'«

Štiri sestre

O Lojzetu Slaku sem pred leti napisal dve obsežni knjigi, pesnik Tone Pavček, Lojzetov rojak in velik prijatelj, pa je k prvi prispeval tudi izjemen esej. Lani je Anica Levstik izdala mogočno knjigo spominov, ki je zelo lepo sprejeta med bralci, glede na obseg pa niti ni draga. Ivanka ob tem dodaja:

»Gospa Anica je zbirala spomine na Lojzeta cela štiri leta. Res je nastala imenitna knjiga. Mnogo je bilo še nenapisanih spominov. Posebno gostovanja čez veliko lužo so zdaj precej širše predstavljena, za kar ima zasluge še posebej Andrej Bergant, vodja Fantov s Praprotna.«

 V Mirni Peči je bil pred nedavnim odprt muzej, posvečen Tonetu Pavčku. V isti zgradbi obiskovalce od blizu in daleč že dlje časa sprejema tudi Slakov muzej.

»Prihajajo avtobusi šolarjev in upokojencev, pa tudi družine in posamezni ljubitelji domače glasbe. Pri šolarjih je zanimivo, da si najprej ogledajo muzej, potem pa marsikdo privleče na dan frajtonarico in ponosno stopi na Slakov oder. Pri tujcih, ki jih prav tako veliko prihaja v Mirno Peč, z angleščino rade volje priskoči na pomoč gospa Anica, Lojzetova sestrična. Župan Andrej Kastelic je ob tolikšnem obisku izjemno zadovoljen.«

In še ena manj znana skrivnost!

»Najina zgodba z Lojzetom je popisana v prvih dveh knjigah, manj pa je znano, da smo me, moje sestre in jaz – bile smo štiri – že kot dekleta veselo prepevale tako rekoč vse nedelje, praznike, pa tudi marsikateri dan vmes. Ko sem dobila v roke rokopisno zbirko narodnih pesmi, sem jih tudi sama takoj prepisala. In naj kar naravnost povem, da je pozneje Lojze prenekatero narodno vzel tudi iz mojega zvezka. Imel je izjemen občutek, kaj je ljudem všeč in kaj se jim zdi lepo.«

V Mirni Peči je bil pred nedavnim odprt muzej, posvečen Tonetu Pavčku. V isti zgradbi obiskovalce od blizu in daleč že dlje časa sprejema tudi Slakov muzej.

Mama, prihajam domov

Ivanka je znana tudi po tem, da je zelo gostoljubna. Pravi, da ima to od doma. Kdorkoli je kdaj vstopil v Slakov dom, je bil vedno deležen njenih toplih kruhkov, Lojze pa je rad zraven takoj pristavil še kozarček svojega cvička. Na Trški Gori imajo pač 700 trsov in zato jim dobrega vinca ne manjka. Ob tem se Ivanka nasmeje:

»Ko sva bila gosta pri Mariu, je ta vsakega posebej vprašal, koliko trsov imamo posajenih v svojem vinogradu. Jaz sem odgovorila 700, Lojze pa precej manj. Ko se je Mario začudil, kako to, da ne ve točnega števila, mu je Lojze odvrnil: 'Res jih je precej manj. Veliko trsov so namreč požrli voluharji.'«

Ko se je Lojze s svojim triom in Fanti s Praprotna vrnil z dvomesečnega gostovanja po ZDA in Kanadi, je z zagrebškega letališča poklical Ivanko z besedami, ki so tudi v naslovu ene od Slakovih skladb: »Mama, prihajam domov.«

Ivanka pa doda še nekaj, česar mnogi ne vedo: »Vedno me je prej poklical in dejal: 'Mama, prihajam domov – lačen!'«

Kdorkoli je kdaj vstopil v Slakov dom, je bil vedno deležen Ivankinih toplih kruhkov, Lojze pa je rad zraven takoj pristavil še kozarček svojega cvička. Na Trški Gori imajo pač 700 trsov in zato jim dobrega vinca ne manjka.

Ana Štemana

Pesnik Tone Pavček je za Slaka napisal dve besedili. O mami in o Ani štemani. Ana pa ni nihče drug kot vnukinja, ki je čudovito narisala dve slikanici, seveda tudi tisto o čarobni harmoniki. Ob najinem pogovoru z Ivanko je bila ves čas prisotna, o sebi pa je povedala:

»Sem magistra risanja in slikanja. Ukvarjam se predvsem z računalniško animacijo. Ustvarjam razlagalne videoprojekte. Seveda pa tudi zelo rada rišem. Ta talent imam po mamini strani oziroma po maminem očetu.«

Sicer pa otroci rastejo kot konoplja. Pa tudi starajo se. Najstarejši Lojzetov in Ivankin sin Slavko bo kmalu imel 65 let, drugi sin Robert pa bo prihodnje leto srečal Abrahama. Slavkova hčerka Ana ima 30 let, brat Luka pa 33. Robertovi otroci so tudi že povsem pri vrhu: Jakob jih ima 18, dvojčici Lara in Julija pa letos končujeta osnovno šolo in se odpravljata v gimnazijo.

Še zadnje, najbolj običajno vprašanje: Kaj si Ivanka najbolj želi?

»Seveda je v prvi vrsti zdravje. Leta pa tako in tako že štejem nazaj. Sem letnica 1937, tako da sem stara skoraj toliko kot papež. Želim si tudi, da bi me družina še naprej tako lepo obkrožala in mi stala ob strani. In da bi se še naprej tako lepo družili s prijatelji!«

(D196: 58-59)