Igor Lenkar, Delo: Nizkoogljično ali obnovljivo

Evropska energetska pravila so paradoksalna; zeleni prehod spodbujajo s favoriziranjem zgolj nekaterih nizkoogljičnih virov, v prispevku za Delo piše raziskovalec na Institutu Jožef Stefan in predavatelj na Fakulteti za energetiko Univerze v Mariboru, prof. dr. Igor Lengar.

Kot trdi, je jasno razvidno, da dodajanje novih hidroelektrarn in jedrskih elektrarn v sistem izpuste CO2 znižuje, kar pa ne velja nujno za sončne in vetrne elektrarne. Med obratovanjem sta to sicer nizkoogljična vira, a za čas brez vetra in sonca potrebujemo v kombinaciji z njima tudi nadomestne elektrarne, kar so skoraj vedno termoelektrarne, pogosto na plin.

Kako, da je bil določen okoljski standard, ki zahteva, da se denar pretaka iz držav z nižjimi izpusti CO2 k tistim z višjimi, denimo iz Slovenije na Češko ali v Nemčijo?

Poslanci v evropskem parlamentu so izglasovali, da je zelena elektrika tista iz obnovljivih virov, torej vetra, sonca in hidroelektrarn. Zelena pa ni elektrika iz jedrskih elektrarn, ki sicer sproščajo najmanj CO2/kWh. Povečevanje deleža vetra in sonca v energetski mešanici posamezne države torej izboljšuje zeleno barvo proizvedene elektrike, kljub temu da se izpusti CO2, kot je razvidno s slike, lahko celo povečujejo. 

Ključna beseda, na kateri je zgrajena evropska zakonodaja in ki je razlog za omenjena nasprotja, je obnovljivo (angl. renewable). Ta pojem se v veliki meri enači s pojmom nizkoogljično, kljub temu da je očitno, da pojma nista nujno povezana, v določenih primerih sta si celo nasprotna. Uspešnost zniževanja izpustov z evropskim energetskim načrtom, ki ne temelji na merilu nizkoogljičnosti, ampak na merilu obnovljivosti, je zato vprašljiva ...

Celoten prispevek je dosegljiv na spletni strani Dela.

Vabljeni k branju.