Ideološka subverzija: metode KGB-ja, ki nam niso tuje tudi v Sloveniji

Jurij Aleksandrovič Bezmenov alias Tomas Schuman (1939–1993) je bil sovjetski novinar in KGB-jev informant, ki je prebegnil na Zahod in v osemdesetih letih prejšnjega stoletja v svojih predavanjih in knjigah svobodnemu svetu razkril koncept ideološke subverzije, s katerim je sovjetska tajna služba spodkopavala svoje sovražnike.

Čeprav bo decembra minilo trideset let od razpada ZSSR, so predavanja pokojnega sovjetskega disidenta, v katerih razgalja modus operandi nekdanjega komunističnega imperija, še vedno zelo aktualna in v zadnjem času doživljajo pravo comeback-turnejo na družabnih omrežjih. Odlomek njegovega predavanja se je lansko leto znašel celo v reklamnem spotu za videoigro Call of Duty.

Ideološka subverzija – psihološko vojskovanje

Ideološka subverzija ali »aktivni ukrepi«, kot se koncept imenuje v žargonu KGB-ja, predstavlja počasen proces spreminjanja percepcije realnosti v državi, ki je njegova aktivna tarča. Ko psihološka prekucija doseže svojo sklepno fazo, ciljno prebivalstvo ni več sposobno razumno sklepati o dejanskem položaju, v katerem se nahaja, in posledično ni več zmožno obrambe.

Proces sestavljajo štiri glavne stopnje, in sicer:

1) Demoralizacija. Za demoralizacijo družbe je potrebnih od 15 do 20 let, kolikor traja šolanje ene generacije šoloobvezne mladine, ki si v tem času izoblikuje osebnost in svetovni nazor. Šolarji in študentje so v tem času izpostavljeni sovražnikovi ideologiji in spodkopavanju temeljnih vrednot lastne družbe. V kolikor je proces uspešen, je njegov rezultat ireverzibilen, saj je za njegovo odpravo potrebna nova generacija, ki je ponovno izšolana v duhu patriotizma.

2) Destabilizacija. Sledi proces destabilizacije, ki traja od 2 do 5 let. Ideološka subverzija se v tej fazi osredotoči na področja ekonomije, socialnega dialoga in obrambnega sistema. Vpliv sovražne ideologije je vse močnejši in vodi v radikalizacijo odnosov na vseh družbenih ravneh. Množični mediji se znajdejo v opoziciji z družbo ter podpihujejo konflikte med raznimi skupinami in »manjšinami« v družbi, ki se pri svojem političnem delovanju običajno sklicujejo na človekove pravice.

3) Kriza. Nakopičeni konflikti naposled prerastejo v krizo, ki lahko traja zgolj 6 tednov. Že poldrugi mesec namreč zadostuje tuji ideologiji zvestim kadrom, da zrušijo legitimno vlado in v kaotični državi prevzamejo oblast. Za obdobja krize v ideološko spodkopanih državah je značilno ustanavljanje raznih revolucionarnih odborov ali »ljudskih skupščin«, ki pa so seveda instrumentalizirane od zunaj.

4) Normalizacija. Bezmenov ugotavlja, da sproženim krizam sledi državljanska vojna ali tuja invazija. V obeh primerih je rezultat uzurpacija oblasti, nova nomenklatura, zvesta tujim interesom, pa običajno »počisti« ljudi, ki so ji pomagali priti na oblast. Sovjetski disident dodaja, da je takrat konec zavzemanja za odprto družbo in človekove pravice raznih družbenih skupin in »manjšin«, ki so v prejšnjih dveh fazah služile za destabilizacijo družbe.

Rok trajanja »normalizacije« je omejen zgolj s trajanjem novega režima, ki lahko mirno eksploatira ugrabljeno državo. Sama izbira termina »normalizacija« za označevanja sklepne faze procesa ideološke subverzije je po disidentovem mnenju cinična igra tako sovjetskih oblasti kot (levih) medijev na Zahodu, ki so leta 1968, ko so tanki Varšavskega pakta mendrali praško pomlad, poročali o »normalizaciji« razmer na Češkoslovaškem.

»Pranje možganov« v praksi

Ideološka subverzija se skozi vsa štiri obdobja napredovanja aplicira na šestih področjih, ki so ključna za oblikovanje javnega mnenja, in sicer:

1) Religija. Glavni cilj procesa je uničiti religijo. Da subverzija uspe, je potrebna počasna erozija obče sprejete verske dogme, kar se skuša doseči z njenim zasmehovanjem in promocijo raznih sekt in sekularnih kultov.

2) Šolstvo. Za subverzijo šolskega sistema je potrebno odstraniti vse konstruktivne, pragmatične in uporabne vsebine iz učnih programov in jih nadomestiti z ideološkimi nesmisli brez pravega pomena za realno življenje ter s permisivno vzgojo spodkopati disciplino.

3) Družbeno življenje. Ključnega pomena za razkroj zdravega družbenega življenja je, da ljudstvo z birokratizacijo in uničenjem povezav med posameznikom, družino in družbo izgubi iniciativo. Pristne medčloveške povezave zamenjajo umetne birokratske tvorbe, kot npr. »centri za socialno delo«, ki jih ne nadzira ljudstvo, temveč birokracija.

Zelo pomembno vlogo pri razširjanju subverzivne ideološke propagande igrajo množični mediji, ki imajo skoraj monopolno moč nad mislimi slehernika, čeprav jih nihče ni izvolil. Poleg tega imajo mediji dejansko nadoblast nad sicer izvoljenimi predstavniki ljudstva, ki pa se novinarjev bojijo veliko bolj kot svojih volivcev.

4) Oblastna struktura. Subverzija na tem področju deluje zlasti z birokratizacijo in odpravo meritokracije, ki vrste uradnikov polni z nekvalificiranim kadrom. Razraščajoči se uradniški aparat sicer nima ne podpore ne mandata ljudstva, vendar mu dejansko vlada ne glede na izide volitev.

5) Pravosodje in policija. Cilj procesa na tem področju je zasejati, ustvariti nezaupanje do pravosodja in policije med ljudstvom in postopna erozija obeh družbenih podsistemov. Kot učinkovito sredstvo za korupcijo kazenskih zakonikov pa se je izkazalo zlasti širjenje moralnega relativizma.

6) Socialni dialog. Med ključnimi orodji spodkopavanja družbe Bezmenov navaja tudi uničenje konstruktivnega socialnega dialoga med delodajalci in delavci ter subverzijo sindikatov z diseminacijo marksističnih dogem o razrednem boju. Temu sledi vrsta politično motiviranih stavk, ki dejansko slabšajo položaj delavcev, sindikalnim voditeljem pa zagotavljajo dobre zaslužke.

Kako se zoperstaviti subverziji?

Vsem, ki jim zgoraj našteti prijemi zvenijo znano, Bezmenov sporoča, da je eno od najboljših orožji proti ideološki subverziji religija. Na državni ravni pa se je procesu možno upreti zlasti z omejevanjem propagande, ki temelji na lažnem načelu »enakosti«, razrednem boju ali potrošništvu, ter s podporo konservativnim, domoljubnim političnim silam.