Hvala, gospod predsednik. Za seboj puščate velike čevlje, ki jih bo težko zapolniti komurkoli

vir: FB @BorutPahor


Mandate oziroma obdobja politikov velikokrat ocenjujemo skozi dosežke in otipljive rezultate. Pri naši predsedniški funkciji je to razmeroma nehvaležno, saj so pristojnosti resnično omejene. Zato velja teza, da si funkcijo lahko posameznik delno prilagodi na svoj značaj ter seveda tudi svoje poglede in vrednote. Nenazadnje so predsedniške volitve nacionalno gledano najbolj personalne, saj izbiramo človeka glede na to, kaj govori in kako nam je poznan, oziroma si domišljamo, da nam je poznan. Zato so tudi predsednikove besede besede teže, ki jih velja spremljati, četudi se z njimi ne strinjamo. Hkrati naj bi predsednik ravno zaradi tega svoje besede uporabljal premišljeno.

Aktualni predsednik Borut Pahor se je tega ob pomembnih temah držal z religiozno strogostjo. Obenem pa je bilo očitno, da želi politiko, politika približati ljudem, na način, ki je bil njemu lasten. Prepričan sem, da je bil v tem tudi iskren. Začetek njegove nacionalne politične kariere se je začela s 26-imi leti, ko je postal najmlajši član centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije. Zdrsi in nepremišljene opazke so pri tako dolgi karieri nekaj skoraj pričakovanega. Verjetno najtemnejši trenutki njegove politične kariere so bili v času vodenja vlade, od koder ni odšel v zgodovino s pozitivnimi konotacijami. Vendar pa je to "nadoknadil" ob preselitvi v predsedniško palačo. Funkcija, ki združuje mednarodne odnose in močna nacionalna sporočila, vendar ne zahtevajo detajlne dnevne operativnosti predsednika vlade, je bilo nekaj, kar mu je očitno pisano na kožo.
Verjetno najtemnejši trenutki Pahorjeve politične kariere so bili v času vodenja vlade, od koder ni odšel v zgodovino s pozitivnimi konotacijami. Vendar pa je to "nadoknadil" ob preselitvi v predsedniško palačo.

Pahor razume slovensko dušo


Njegov premik od politika do državnika se ni zgodil čez noč. Premik od vsakodnevne politike do narodnih tem, kot je dialog, sprava in dolgoročne usmeritve, je zahteval spremembo formata, saj je pri teh temah nujno sodelovanje vseh. Sodelovanje, ki mora imeti za pogoj iskren trud za medsebojno razumevanje in sodelovanje. Slednje pa je gotovo premik, ki ga je najbolj občutil slovenski verujoči in konservativni del naroda, saj je to iskrenost v večjem delu tudi začutil. Tudi za to ga je ta del naroda, ob pomanjkanju alternative, vzel malo za svojega. Kar mu seveda sedaj zameri vedno bolj ekstremistični levi pol, ki nikakor noče razumeti, da recept, ki je Pahorju omogočil potrojitev rezultata kot predsedniku SD-ja, ni ekstremizem, ampak razumevanje bipolarnosti slovenske duše, ki je prvenstveno ekonomsko egalitarna in vrednostno konservativna. Zgleda, da je v pravem trenutku razumel, da je v funkciji predsednika na mestu, kjer si lahko privošči ugotavljanje neizogibnega v prihodnosti ter posledično pospešuje uresničitev, oziroma pripravljenost na to.

Pred kratkim je potekala tudi zanimiva debata o tem, čemu se je zgodil ta premik k narodnim temam, kjer je veliko naredil tudi za obrambo pozitivne slike osamosvojitve, ki je bila večja zgodba od ene osebe, ter njegova prizadevanja za spravo in zgodovinsko resnico predvsem o povojnem dogajanju. Ena izmed zanimivejših opazk v tej debati, je bila omemba njegovega obiska v Argentini pred nekaj leti, kjer se je srečal z emigracijo in njenimi potomci, ki na vsakem svojem koraku ohranjajo pristno slovenstvo. Morda je to tudi eden izmed razlogov. In dvomim, da bom imel kdaj priložnost gospoda Pahorja to v živo vprašati. Vsakemu pa je jasno, da se je s svojim obnašanjem do teh tem premaknil od politika do državnika. Očitno je namreč bilo, da je prenehal z razmišljanjem o naslednjem volilnem ciklu, ampak je začel razmišljati o naslednji generaciji.

Predsednik na Stični mladih


Da pa ne bom samo strogo teoretski in analitični: Moja osebna izkušnja z aktualnim predsednikom Pahorjem sega v leto 2014, ko se mi je porodila ideja, da bi na narodno srečanje katoliške mladine Stična mladih povabili tudi vrh države in tudi s tem mladim približala pomembnost dejavnega državljanstva. Obenem pa politikom vseh barv in medijem, ki jih spremljajo, dala možnost spoznati največji mladinski dogodek v državi, ki je bil zunaj katoliškega dela naroda bolj kot ne nepoznan. Cilj je bil dosežen, saj so na delavnicah takrat sodelovali številni ugledni Slovenci iz vseh svetovno nazorskih perspektiv, kot denimo takrat predsednik Ustavnega sodišča mag. Miroslav Mozetič, predsednik SAZU dr. Tadej Bajd in predsednik državnega zbora dr. Milan Brglez. Stična mladih pa je od takrat lažje pridobivala medijsko pozornost.

Odzivi pa so bili, sploh na politični desnici, milo rečeno mešani. Takrat je bilo celo potrebno pripraviti celostranski odziv na kritično pisanje dr. Jožeta Možine v Družini, kjer je organizacijska ekipa (u)branila svojo odločitev. In od tistega dogodka, mi je še, poleg številnih zakulisnih anekdot, ostala v spominu briljantnost občutka Boruta Pahorja za nagovarjanje različne skupine istega naroda. Tako je mladim pred seboj in duhovniški srenji za hrbtom na odru ponudil v premišljevanje citat takrat dijakinje škofijske gimnazije Klare Keršič: "Domovina je moja, tvoja, njegova. Zato, ker jo moram ohranjati ne le zase, temveč tudi zate. Ker jo moraš imeti rad ne le zase, temveč tudi zame."

Dvom v iskrenost nekih namer je vedno možna. In definitivno potrditev tega bomo dobili po zaključku mandata. Upam pa si domnevati, da bo gospod Pahor bolj dobrodošel na marsikaterem politično manj domačem dogodku oz. terenu, kot v primarno lastni stranki oz. okolju. Odraz pravega državnika morda, kajti nihče ni prerok ob domačem ognjišču. V vsakem primeru pa lahko iskreno rečem: Hvala, g. predsednik.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike