Hvala, gospod predsednik. Za seboj puščate velike čevlje, ki jih bo težko zapolniti komurkoli

vir: FB @BorutPahor

Mandate oziroma obdobja politikov velikokrat ocenjujemo skozi dosežke in otipljive rezultate. Pri naši predsedniški funkciji je to razmeroma nehvaležno, saj so pristojnosti resnično omejene. Zato velja teza, da si funkcijo lahko posameznik delno prilagodi na svoj značaj ter seveda tudi svoje poglede in vrednote. Nenazadnje so predsedniške volitve nacionalno gledano najbolj personalne, saj izbiramo človeka glede na to, kaj govori in kako nam je poznan, oziroma si domišljamo, da nam je poznan. Zato so tudi predsednikove besede besede teže, ki jih velja spremljati, četudi se z njimi ne strinjamo. Hkrati naj bi predsednik ravno zaradi tega svoje besede uporabljal premišljeno.

Aktualni predsednik Borut Pahor se je tega ob pomembnih temah držal z religiozno strogostjo. Obenem pa je bilo očitno, da želi politiko, politika približati ljudem, na način, ki je bil njemu lasten. Prepričan sem, da je bil v tem tudi iskren. Začetek njegove nacionalne politične kariere se je začela s 26-imi leti, ko je postal najmlajši član centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije. Zdrsi in nepremišljene opazke so pri tako dolgi karieri nekaj skoraj pričakovanega. Verjetno najtemnejši trenutki njegove politične kariere so bili v času vodenja vlade, od koder ni odšel v zgodovino s pozitivnimi konotacijami. Vendar pa je to “nadoknadil” ob preselitvi v predsedniško palačo. Funkcija, ki združuje mednarodne odnose in močna nacionalna sporočila, vendar ne zahtevajo detajlne dnevne operativnosti predsednika vlade, je bilo nekaj, kar mu je očitno pisano na kožo.

Verjetno najtemnejši trenutki Pahorjeve politične kariere so bili v času vodenja vlade, od koder ni odšel v zgodovino s pozitivnimi konotacijami. Vendar pa je to “nadoknadil” ob preselitvi v predsedniško palačo.

Pahor razume slovensko dušo

Njegov premik od politika do državnika se ni zgodil čez noč. Premik od vsakodnevne politike do narodnih tem, kot je dialog, sprava in dolgoročne usmeritve, je zahteval spremembo formata, saj je pri teh temah nujno sodelovanje vseh. Sodelovanje, ki mora imeti za pogoj iskren trud za medsebojno razumevanje in sodelovanje. Slednje pa je gotovo premik, ki ga je najbolj občutil slovenski verujoči in konservativni del naroda, saj je to iskrenost v večjem delu tudi začutil. Tudi za to ga je ta del naroda, ob pomanjkanju alternative, vzel malo za svojega. Kar mu seveda sedaj zameri vedno bolj ekstremistični levi pol, ki nikakor noče razumeti, da recept, ki je Pahorju omogočil potrojitev rezultata kot predsedniku SD-ja, ni ekstremizem, ampak razumevanje bipolarnosti slovenske duše, ki je prvenstveno ekonomsko egalitarna in vrednostno konservativna. Zgleda, da je v pravem trenutku razumel, da je v funkciji predsednika na mestu, kjer si lahko privošči ugotavljanje neizogibnega v prihodnosti ter posledično pospešuje uresničitev, oziroma pripravljenost na to.

Pred kratkim je potekala tudi zanimiva debata o tem, čemu se je zgodil ta premik k narodnim temam, kjer je veliko naredil tudi za obrambo pozitivne slike osamosvojitve, ki je bila večja zgodba od ene osebe, ter njegova prizadevanja za spravo in zgodovinsko resnico predvsem o povojnem dogajanju. Ena izmed zanimivejših opazk v tej debati, je bila omemba njegovega obiska v Argentini pred nekaj leti, kjer se je srečal z emigracijo in njenimi potomci, ki na vsakem svojem koraku ohranjajo pristno slovenstvo. Morda je to tudi eden izmed razlogov. In dvomim, da bom imel kdaj priložnost gospoda Pahorja to v živo vprašati. Vsakemu pa je jasno, da se je s svojim obnašanjem do teh tem premaknil od politika do državnika. Očitno je namreč bilo, da je prenehal z razmišljanjem o naslednjem volilnem ciklu, ampak je začel razmišljati o naslednji generaciji.

Predsednik na Stični mladih

Da pa ne bom samo strogo teoretski in analitični: Moja osebna izkušnja z aktualnim predsednikom Pahorjem sega v leto 2014, ko se mi je porodila ideja, da bi na narodno srečanje katoliške mladine Stična mladih povabili tudi vrh države in tudi s tem mladim približala pomembnost dejavnega državljanstva. Obenem pa politikom vseh barv in medijem, ki jih spremljajo, dala možnost spoznati največji mladinski dogodek v državi, ki je bil zunaj katoliškega dela naroda bolj kot ne nepoznan. Cilj je bil dosežen, saj so na delavnicah takrat sodelovali številni ugledni Slovenci iz vseh svetovno nazorskih perspektiv, kot denimo takrat predsednik Ustavnega sodišča mag. Miroslav Mozetič, predsednik SAZU dr. Tadej Bajd in predsednik državnega zbora dr. Milan Brglez. Stična mladih pa je od takrat lažje pridobivala medijsko pozornost.

Odzivi pa so bili, sploh na politični desnici, milo rečeno mešani. Takrat je bilo celo potrebno pripraviti celostranski odziv na kritično pisanje dr. Jožeta Možine v Družini, kjer je organizacijska ekipa (u)branila svojo odločitev. In od tistega dogodka, mi je še, poleg številnih zakulisnih anekdot, ostala v spominu briljantnost občutka Boruta Pahorja za nagovarjanje različne skupine istega naroda. Tako je mladim pred seboj in duhovniški srenji za hrbtom na odru ponudil v premišljevanje citat takrat dijakinje škofijske gimnazije Klare Keršič: “Domovina je moja, tvoja, njegova. Zato, ker jo moram ohranjati ne le zase, temveč tudi zate. Ker jo moraš imeti rad ne le zase, temveč tudi zame.”

Dvom v iskrenost nekih namer je vedno možna. In definitivno potrditev tega bomo dobili po zaključku mandata. Upam pa si domnevati, da bo gospod Pahor bolj dobrodošel na marsikaterem politično manj domačem dogodku oz. terenu, kot v primarno lastni stranki oz. okolju. Odraz pravega državnika morda, kajti nihče ni prerok ob domačem ognjišču. V vsakem primeru pa lahko iskreno rečem: Hvala, g. predsednik.

11 komentarjev

  1. Verjetno najtemnejši trenutki njegove politične kariere so bili v času vodenja vlade, od koder ni odšel v zgodovino s pozitivnimi konotacijami.
    ***
    Tudi tu je mogoče na mestu malce previdnosti. Pahor je bil prvi, ki je javno priznal, da doživlja pritiske s strani t.i. stricev iz ozadja oziroma je ugotovil, da oni vodijo vlado namesto njega, saj ministri niso bili lojalni njemu, temveč globoki državi. Ugotovil je, da mečejo proračunske milijarde z lopato skozi okno v projekte globoke države, odgovornost pa pripisujejo njemu. Spomnimo se tedanjega finančnega ministra Franca Križaniča, ki si je za svetovalca izbral Draga Isajlovića, človeka, ki je sodeloval pri aretacijah v zadevi JBTZ (Janša, Borštner, Tasić, Zavrl).

    Pahor bi tedaj lahko bi zaigral idealista in strici bi ga uničili. Tovrsten Idealist ni bil in se je raje odločil za odstop s funkcije premiera in pri tem tudi precej tvegal, saj je izgubil protekcijo stricev, to je globoke države, tedaj realno vladajoče klike v Sloveniji. Uspelo mu je premagati Turka v predsedniški tekmi in s tem rešiti kariero.

  2. Na vprašanje (po spominu) naj pove imena teh stricev, je odgovoril; morda sem naiven, neumen pa ne! Jaz menim, da se je spremenil potem, ko je obiskal nekaj spominskih slovesnosti, ki jih prirejajo (prirejamo) sorodniki povojni pobitih ujetnikov. Na teh slovesnostih ni nobenega maščevanja. Na teh slovesnostih srečaš starčke, ki so kot mali otročiči izgubili svoje starše in iz njih veje le žalost, žalost, žalost. To se čuti in zagotovo je to začutil tudi predsednik Borut Pahor. V Rovtah si je ogledal kapelico, ki so jo l.44 postavili domobranci v spomin na žrtve I in tudi II svetovne vojne do tistega leta in to za vse žrtve, brez ideološkega predznaka. Ni bil predviden za govornika, vendar je vseeno spregovoril nekaj besed in iskreno povedal, da je bila njegova družina na drugem bregu in da razume žalost vseh, ki so trpeli. Take geste so ga naredile za predsednika vseh. Lahko je videl razliko med gromovniškimi proslavami, polnimi sovraštva in umirjenimi, odpuščujočimi spominskimi slovestnostmi.

  3. KLJUB POZITIVNOST OBISKOVANJA izemno pozitivne “Stične mladih” S STRANI ZDAJ ŽE MALONE BIVŠEGA PREDS. B. P. – VSEENO OSTAJAJO VELJAVNE NAM VEM ZNANE NJEGOVE SPLOŠNE “SPECIFIKE, KI SO DANES ENAKE KOT SO PRI NJEM – VEDNO BILE.
    “Odhajajoči preds. B. Pahor je vedno bil in verjetno vedno bo le en ex KP, ZK, SD – “tovariš”.
    Obotavljivo naklonjen tudi “netovarišem”,
    dosledno pa naklonjen “komsoc-tovarišem”.
    To je pred kratkim dokazal tudi s predlogom popolnoma neprimerne “NE-LEVICA” kandidatke – za ustavno sodnico.
    L.r. Janez Kepic-Kern
    p.s.
    prve prave delavske organizacije v naši Soveniji SO BILA KATOLIŠKA DELAVSKA DRUŠTVA, ki jih je v 180. letih organiziral odlični teolog politik itd. dr. Janez Evangelist Krek.
    V teh društvih so bili pravi delavci, ne pa “DELAVCI PO IDEOLOGIJI”.

  4. Vedno me preseneti dejstvo, kako so komentatorji tega portala, precej bolj skrajni v svojih mnenjih kot avtorji člankov.
    “Podpisal je odpoklic veleposlanika Kajzerja”
    Ja, kaj pa naj bi storil? Janša ga je eksplicitno namočil v blato. Dovolj je pameten, da ni ignoriral utripa javnosti.
    ” Imenoval je skrajno levičarko za ustavno sodnico. ”
    Kakšno skrajno levičarko? Vsak aktivist, ki ni desno usmerjen je skrajni levičar? Gospa je pravnica ne? In z svojo alternativno miselnostjo bo dostojno zastopala pogled v družbi, ki je vse močnejši. S tem ni prav nič narobe.
    Sicer pa odlična misel, res je, hvala gospod Borut Pahor! Vaša naslednica bo lahko postala politik, državnik pa ne bo nikoli. To ji bo preprečevala njena naravna vzvišenost in pokroviteljsko podcenjevanje ostalih. Če ima stranka SD sploh še kaj iskre in naprednega razmišljanja vas bo rada sprejela medse. Če jo kdo lahko spet prerodi, potem je to gospod Borut Pahor. In če jo kdo lahko izbriše iz političnega prostora, potem je to Tanja Fajon.

    • “Gospa je pravnica” Uroš Samec, tole pa ni dovolj za funkcijo, ki jo bo zasedla. Na US ne gre za zastopanje nekih stališč. Temu so namenjeni drugi položajo. Recimo varuh čl. pravic ali enakih možnosti in podobno. Na US gre za nekaj povsem drugega. Res je, da v ZDA posamezni predsedniki skladno s svojim prepričanjem oz strankarsko pripadnostjo imenujejo člana ustavnega ( v ZDA vrhovnega) sodišča. A nobenemu na misel ne pride, da to ne bi bil vrhunski pravni strokovnjak, ki se je že prej izkazal bodisi v dolgoletni profesuri ali v samem sodstvu kjer je napredoval po svojih sposobnostih. Funkcijo ustavnega sodnika smo degradirali da se bolj ne da. Ob tem se samo spomnimo, da mednarodno priznani profesor dr. Kranjec nekaj mesecev prej ni bil izvoljen. Samo zato, ker je bil sumljiv, da je “desničar”, čeprav to ni bil, pa tudi levičar ne. Fuj kakšna družba smo!

  5. Najtemnejši trenutek njegove politične kariere… ko je bil predsednik vlade…., tako nekako zgoraj v tekstu. Takrat so bili strici in tete, ki kot vrhovni inkvizitor skrbijo za pravovernost, nezadovoljni z njim. To bi človek še nekako razumel, saj je bil njihov član in srbelo jih je njegovo zveličanje. Ni pa razumljivo, da se je zoper postavil tudi Janša in stopil na stran Semoličevih sindikatov in levičarskim organizacijam za študentsko delo in mu skenslal dva v bistvu dobra zakona. Zakon o pokojninski reformi in Zakon o malem delu. Oba sta bila potrebna. Potrebna sta še danes.
    Tudi v 2 krogu , ko je Pahor zmagal, je Janša podprl slavnega bivšega PV in sedanjega obrambnega ministra.

  6. Pozivam akterje v naših slo političnih strankah naj PRVETRIJO zakonske osnove imenovanje – KANDIDATOV ZA USTAVNE SODNIKE v naši R.Sloveniji.
    TO, DA PRIDE V POŠTEV KOTKANDIDAT ZA USTAVNEGA SODNIKA – LAHKO VSAK pravnik
    . tudi pravnik brez vsake sodne prakse in brez pravosodnega izpita
    – nikakor – ni sprejemljivo.
    TOČNO TO SE JE ZGODILO OB NEDAVNEM PREDLOGU IMENOVANJA NVE “FAKE NE-LEVICA” USTAVNE SODNICE.
    L.r.
    vztrajnik Odbora 2014,Janez Kepic-Kern, 70 let, ex OK knjižničar v LJ, nečlan strank in neformalnih združenj, nenaročen, od nikogar plačan – osebni zapis, nealkoholik sem, nekaznovan: ne želim replik in ne odgovarjam na replike t.i. proputinistov, zagovornikov komunsocializma, sovražnikov slo RKC vere in Cerkve itd.

Komentiraj