Hramba podatkov na spletu: Je evropski varni pristan res varen?

Matic Zupančič
0

Do prvih razkritij, ki jih je Edward Snowden z izbranimi novinarji premišljeno podajal svetovni javnosti, je svet živel v blaženi nevednosti. Vohunske zgodbe so bile le del filmskih scenarijev, a to se je čez noč spremenilo in spoznali smo, da si niti najboljši scenaristi z bujno domišljijo niso znail predstavljati razsežnosti nadzora, ki je skoncentiran v rokah ene države.

Čeprav je internet globalno omrežje, ki presega nacionalne in kulturne meje, pa ta le ni tako zelo decentraliziran. Nekaj ključne infrastrukture oziroma organizacij, ki to vseprisotno mrežo držijo skupaj kot lepilo, imajo v lasti Združene države Amerike.

Če že niso v lasti države, so pa na njenem ozemlju. Dve izmed najbolj pomembnih sta ICANN in IANA, ki sta, poenostavljeno povedano, odgovorni za poimenovanje stvari v internetu.

V ZDA prednost lastništvu kapitala, v Evropi pravici do zasebnosti

Ameriški in evropski pogled na dostopnost podatkov sta si različna kot noč in dan. Američani dajejo prednost kapitalu in lastništvu kapitala nad podatki, med tem ko v Evropi precej bolj razmišljamo o pravici do zasebnosti.

Tudi v Sloveniji sodna praksa zadnjih nekaj let in mnenja informacijskega pooblaščenca kažejo na to, da je elektronska pošta zaposlenega nedotakljiva, čeprav je na službenih strežnikih in ima končnico z imenom podjetja. Zaposleni ima tudi v službenem poštnem predalu pravico do zasebnosti.

Ameriški in evropski pogled na dostopnost podatkov sta si različna kot noč in dan. Američani dajejo prednost kapitalu in lastništvu kapitala nad podatki, med tem ko v Evropi precej bolj razmišljamo o pravici do zasebnosti.

Čez lužo pa je ravno obratno – podjetje ima v lasti domeno in strežnik ali pa za storitev plačuje, zato zaposleni ne sme pričakovati zasebnosti. Povedano drugače: zasebna elektronska pošta nima kaj početi v službenem elektronskem predalu, če pa tam je, ne bo zasebna.

Zgodba okrog razsodbe sodišča EU, ki razglaša ZDA kot nevredno zaupanja za varnost podatkov državljanov Evropske Unije, ima tudi zanimivo predzgodbo.

 Gre za vprašanje nadzora, ne lokacije

Pred dobrim letom je okrožna sodnica v New Yorku Microsoftu naložila, da mora izročiti podatke elektronske pošte, ki so se navezovali na nek sodni primer. Microsoft se je znašel med kladivom in nakovalom, saj so bili dotični podatki shranjeni v podatkovnem centru na Irskem in bi tam moral upoštevati irsko zakonodajo.

Microsoft se je pritožil in podatkov ni želel izročiti, pri tem pa se je skliceval na lokacijo podatkov in da zato brez irskega sodnega naloga podatkov ne smejo poslati. Na zadnji dan julija 2014 pa je sodnica razsodila, da Microsoftu ne preostane drugega, kot da podatke izroči. V argumentaciji svoje odločitve je dala jasno vedeti: “Gre za vprašanje nadzora nad podatki, ne za vprašanje lokacije teh podatkov.”

Državljani EU zaradi razveljavitve dogovora o izmenjavi podatkov z ZDA ne bodo kaj bolj zaščiteni

Zaradi takih stališč in ostale zakonodaje v ZDA sem prepričan, da tudi nedavna sodba sodišča EU ne bo kaj dosti pripomogla k temu, da bi bili državljani EU bolj zaščiteni, kot so bili do sedaj, vsaj na kratek rok ne. Podatki so v nevarnosti tudi na evropskih tleh, če so v podatkovnih centrih ameriških korporacij. Sodba iz lanskega julija je namreč poskrbela, da morajo ameriška podjetja izročati podatke, ki so v tujini.

Vse kar smo lahko opazili zadnje dni je, da so velike korporacije kot so Amazon, Google, Microsoft in ostale, pričele množično spreminjati dokumente o svojih pogojih poslovanja, da odražajo novo razsodbo. Kaj bo pa to dejansko pomenilo za uporabnike, pa še nihče ne zna povedati.

Upamo lahko, da bodo velika podjetja, ki jim evropsko gospodarstvo predstavlja pomemben del prihodkov, začela zaradi pričakovane in dejanske izgube prihodkov na evropskem trgu izvajati pritisk na ameriško administracijo oziroma na tajne službe, da spremenijo pravila svoje igre.

Evropski sodni sistem je dal jasno vedeti, da Združenim državam na področju varovanja informacij ne zaupa več, zdaj bi morala temu slediti še Evropska politika.

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime