Gordijski vozel evtanazije

Evtanazija je etično sporna praksa, ki zahteva moralno ovrednotenje. Tako nasprotniki kot zagovorniki predstavljajo argumente, ki poskušajo preprečiti oz. upravičiti prakso, in se pri tem sklicujejo na vrednote ali dobrine, ki so v vrednostnem sistemu na višji ravni in upravičujejo posamezno prakso. Pogosto se sklicujejo na vrednost življenja ali na človekove pravice ali na (ne)smisel življenja, ki nima kvalitete. 

Za moralno razpravo je nujno, da definiramo pojme dobro in slabo. Dobro je to, kar omogoča življenje, varuje življenje ali dviguje njegovo kakovost. Slabo je to, kar odvzema življenje, ga ogroža ali zmanjšuje njegovo kakovost. 

Eden izmed pogostih argumentov je, da je evtanazija dobra praksa, ker preprečuje trpljenje. Ta argument je samo na videz dober, v resnici pa je zmota. 

Ljudje živimo svoja prigodna, končna življenja, ki niso vsota idealnih stanj, počutij, dogodkov. Prigodnost vnaša v naša življenja težave in probleme na vsaki ravni. Življenje je torej upiranje tistim dejavnikom, ki življenje ogrožajo. Opazujemo ga lahko na vseh ravneh človeškega bivanja; na vseh ravneh so težave. 

Množica težav in rešitev 

Na ravni genetike so omejene zmožnosti in genetske napake, slabe predispozicije; na psihološki ravni imamo težave z osebno identiteto in stabilnostjo, ogrožajo nas psihološke bolezni; na ravni telesa so bolezni, odpovedi organov, invalidnost; na ravni odnosa do sveta se srečujemo s pomanjkanjem ali presežkom dobrin, vsekakor pa konzumacija dobrin ni optimalna; na ravni medosebnih odnosov se trudimo doseči prepoznanje od drugih oseb; želimo imeti vpliv v svojih socialnih mrežah, ko skrbimo za druge ljudi, se srečujemo z nemočjo, ker jim ne moremo pomagati; naši načrti se le delno uresničujejo in nikoli nismo varni pred tem, da se zgodi nepredvidena katastrofa, ki povsem spremeni naše življenje. 

Obstaja tudi svetla plat našega življenja, ki prispeva k temu, da življenje razumemo kot srečno. Tudi sreča ni zastonj, ampak vznikne šele ob odsotnosti možnosti slabih scenarijev, ki bi se lahko uresničili. 

Torej lahko življenje razumemo kot množico problemov, ki jih bolj ali manj uspešno rešujemo. 

Če pogledamo kronološko, so najprej drugi reševali težavo naše nebogljenosti, ko smo bili povsem odvisni od staršev. Potem se poskušamo osamosvojiti in se borimo posredno ali neposredno z drugimi ljudmi, ki nas pri tem podpirajo ali pa ovirajo, ker tekmujemo za najboljša mesta v družbi. Ko se osamosvojimo, se borimo bolj ali manj neposredno z naravo, od katere pridobivamo dobrine za preživetje. V zreli dobi poskušamo čim boljše možnosti zagotoviti tistim, s katerimi se počutimo povezane. Ko nam začnejo pešati moči, želimo čim dlje ohraniti samostojnost. Proti koncu življenja pa se zgodi, da smo zopet nebogljeni, tako kot na začetku, a s to razliko, da se svoje nebogljenosti in odvisnosti zavedamo ter da se pridružijo še zdravstvene težave, bolezen, ker naše telo ne zmore več vseh življenjskih funkcij. 

Zavajanje predstavlja trditev, da je človek, ki se je odločil za evtanazijo, premagal smrt, ker je umrl takrat, ko je sam hotel. V resnici je na duhovni ravni podlegel nujnosti telesne smrti. 

Težnja po življenju 

Življenje je torej bitka, ki jo bijemo z naravo, tj. s stvarmi, z ljudmi, družbo ... Na koncu pride največja bitka življenja, ki jo bojujemo s svojim telesom. Telesu je namenjen propad, ker je to najbolj minljiv del človeka, spomini in misli so bolj trajni, duh pa je večen. 

Težnja po življenju izhaja iz duha. Na videz zmaga smrt, ker telo propade, v resnici pa zmaga življenje, ker duh želi živeti, kljub temu da telo več ne uboga. 

Imel sem priložnost videti ugašanje ljudi, ki so bili v terminalnem stanju in jih je telo pustilo na cedilu zaradi bolezni. Jože je bil družinski prijatelj, ki je imel nekaj neporavnanih obveznosti. Ko je izvedel, da se bo njegovo življenje razmeroma hitro zaključilo, je napel vse sile in poravnal vse obveznosti, tako da bi lahko umrl s čisto vestjo, da ni nikomur ničesar dolžan. Ko smo ga obiskovali v bolnišnici na smrtni postelji, nam je dal vedeti, da mu ni prav, da ga hodimo gledat, ker se tudi sam ni sprejemal takšnega, kot je bil. Telo s polovično težo, skrčeno v gubo. On je svoje življenje odživel do konca, ni ga želel predčasno končati, torej je življenjska sila v njem premagala smrt. Želel je, da se ga spominjamo kot vitalnega, ustvarjalnega moža, polnega življenja. Menim, da je voljo do življenja dokazal s tem, da se je življenja oklepal do konca. 

Zavajanje predstavlja trditev, da je človek, ki se je odločil za evtanazijo, premagal smrt, ker je umrl takrat, ko je sam hotel. V resnici je na duhovni ravni podlegel nujnosti telesne smrti. Rekli bi lahko, da se je duh prestrašil telesne smrti in je telo potegnilo duha v smrt. 

Duh in želja živeti zmaga, ko se življenje ne preda, dokler pač telo ne zmore več. Jezus je rekel, da mu življenja ne morejo odvzeti, ampak ga sam da(ruje). To pa ne pomeni, da se je Odrešenik izogibal trpljenju, ampak je bil pripravljen trpeti do konca pri polni zavesti, ob intenzivnem čutenju bolečin. Torej mi nismo telo, ampak imamo telo, ki nas v nekem trenutku pusti na cedilu. 

Prej smo rekli, da je življenje množica težav, ki jih ne moremo obvladovati in nam povzročajo trpljenje. Cilj evtanazije je torej dober: premagati trpljenje. Družba je razvila množico načinov, kako obvladovati, zmanjšati ali celo ukiniti težave. Dejansko je vsak poklic v osnovi specializacija nekoga, da reši neko težavo. Zdravniki so na primer specializirani, da se bolniku pomagajo spopadati z boleznijo. Specialisti paliativne medicine bolniku pomagajo zmanjšati bolečino. Institucionalizacija evtanazije z njenimi službami pa naj bi bolniku pomagala, ko se znajde v težavah neznosnega trpljenja.  

Ko je Aleksander Makedonski presekal vozel, problema ni rešil, ampak ga je odpravil. Podobno velja za evtanazijo. 

Gordijski vozel 

Zakaj je evtanazija gordijski vozel? Aleksander Makedonski je imel priložnost razvozlati vozel, ki ga nihče drug ni mogel. Če je imel vozel prosti konec in je bil narejen iz ene vrvi, potem ga je v bistvu razpletel vsak, če pa ni imel prostih koncev, potem tudi navadnega vozla ni nihče razpletel. Cesar, ki velja za junaka v vseh smislih, tudi intelektualnem, bi bil potem edina oseba, ki je sposobna rešiti problem; če ga on ne reši, potem ga tudi nihče drug ne. Aleksander Makedonski ga je rešil, ker ga je moral rešiti. Čemu sicer potrebujemo cesarja, če ni sposoben reševati problemov ali pa morda sploh ni primeren za cesarja? Rešil ga je torej na hitro, po bližnjici. Že ko sem prvič slišal to zgodbo, sem slutil, da je z rešitvijo nekaj narobe, da ni prava rešitev, po drugi strani pa mi je bilo malo žal za vozel. Vozel je bil uničen, tako da danes ne vemo, ali je naloga sploh imela rešitev, in če jo je imela, kdo jo je sposoben rešiti. Verjetno so tudi njegovi spremljevalci videli in vedeli, da cesarjevo dejanje ni bilo reševanje problema. Najbrž so mu kljub temu ploskali, kajti kdo pa bi si upal nasprotovati osebi, ki ima moč, da te kaznuje na kakršenkoli način, morda ti celo vzame življenje. 

Ko je Aleksander Makedonski presekal vozel, problema ni rešil, ampak ga je odpravil. Podobno velja za evtanazijo. Evtanazija ni rešitev problema bolečin, smisla, trpljenja v življenju, ampak odprava težav s tem, da odpraviš glavno dobrino, to je življenje samo. Odpraviti, odvzeti ali nekoga prepričati, da se odreče življenju, pa je v moralnem smislu nekaj najslabšega, v duhovnem smislu zlega. Sprevrženo je nekomu, ki ima težavo, svetovati, naj odpravi sebe, ker bo tako težava izginila. Nekomu, ki je lačen, ne boste svetovali, naj naredi samomor, ker ne bo čutil lakote, potem ko bo mrtev. Če ima trpeči težavo, ki je ne more rešiti, mu morate pomagati odpraviti težavo, ne pa odpraviti njega samega. 

Imamo še vprašanje, kdo je cesar. Makedoncu nihče ni upal povedati, da ni rešil problema. Mi pa moramo vpiti, da evtanazija ni rešitev, ker ko bo sodobni cesar rekel, da je to usmiljenje in pravica, ne bomo mogli reči, da je v bistvu kršitev najbolj temeljne in edine dobrine, ki jo imamo, tj. življenja. V tistem trenutku nas bodo razglasili za sovražnike življenja, ki ga na svoj način vrednotijo apologeti smrti. 

Življenje, ki vztraja do konca, zmaga. 

Če ima trpeči težavo, ki je ne more rešiti, mu morate pomagati odpraviti težavo, ne pa odpraviti njega samega. 

(D227, 24-25)