[Gledali smo] Svetost ni spektakel

Janez Marija Vianney se je rodil 8. maja 1786 v verni kmečki družini v francoskem kraju Dardilly. Šele pri devetnajstih se je z veliko težavo začel učiti pri domačem župniku Balleyju in bil čez deset let posvečen v duhovnika. V župniji v kraju Ars je kot neumoren spovednik deloval vse do smrti 4. avgusta 1859. Za svetega ga je leta 1925 razglasil Pij XI. Goduje 4. avgusta.

Film, posnet v črno-beli tehniki, spada med značilno evropsko hagiografsko produkcijo po drugi svetovni vojni, ki je svetnike upodabljala kot skoraj nadzemeljske like svetosti in asketskega junaštva. Že sam naslov Nebeški čudodelnik danes zveni nekoliko nenavadno, vendar je v obdobju, ko je bil posnet, dejansko poudarjal svetnikovo duhovno moč, ki je pogosto delovala kot čudežna.

Pripoved sledi strukturi klasične svetniške biografije: nizanje ključnih dogodkov iz življenja sv. Janeza Marije Vianneyja – od njegovega prihoda v vas Ars, njegovega boja proti verski mlačnosti, pastoralne gorečnosti, odpovedovanja in končnega razcveta župnije. Režiser Marcel Blistène zgodbo predstavi linearno, a z več preskoki v času, ki so mestoma označeni, ne pa vedno. Vianney je prikazan kot izjemno duhoven človek – skoraj eteričen. Njegova zamaknjenost, nenehna resnost in večkratna odsotnost vsakdanjega človeškega izraza danes delujejo pretirano sladkobno in idealizirano. Vendar pa je treba priznati, da gre za slogovno in teološko značilnost filmov tistega časa: svetnik ni zgolj zgled, temveč že skoraj utelešenje same svetosti.

Posebna odlika filma je način, kako je prikazan duhovni boj, ki ga Vianney bije s hudim duhom. Satan nikoli ni upodobljen fizično ali groteskno – kot je pogosto celo v sodobnih filmih – ampak se pojavlja izključno kot glas: globok, zlovešč, zavajajoč in zapeljujoč, a vselej prisoten zgolj zvočno, nikoli pa vidno. To ustvarja posebno napetost in spodbudi gledalca k notranji interpretaciji zla. Satan v tem filmu ni karikatura, temveč duhovna realnost, ki zavaja, razjeda, grozi in ruši od znotraj. V enem od vrhuncev duhovnega boja so njegovi napadi prikazani s pišem vetra, padanjem predmetov, treskanjem polken, a kljub temu brez spektakularnosti, toda z močno simbolno močjo. Zanimivo je tudi vključevanje živali v različne prizore, ki prav s tem pridobijo avtentičnost in prepričljivost: črede ovac, konji in konjske vprege, psi, krave in kokoši na vaškem trgu …

Film je značilen produkt nabožne kinematografije v povojni Evropi, ko je Cerkev potrebovala duhovne junake in preproste zglede svetosti. V tem smislu je klasična svetniška pripoved, polna duhovne simbolike in asketskega junaštva, ki z zvočno navzočnostjo hudega duha poudari, da se duhovni boj odvija v človekovi notranjosti. Film morda ni več v sozvočju s sodobnim občinstvom, a ostaja dragocen zapis nekega teološkega in filmskega sloga, kjer svetniki niso junaki akcije, ampak molitve. Z današnje perspektive deluje ponekod idealizirano in narativno razdrobljeno, a ohranja močno duhovno sporočilo: svetost ni spektakel, ampak tiha zvestoba, ki traja.