France Prešeren (2/12): »Stanu se svojega spomni, trpi brez miru!«

Sredi januarja je zelo primeren čas za globlji življenjski premislek. Trgovci se umaknejo v ilegalo in preštevajo dobiček, delovno ljudstvo ugotovi, da ima žepe prazne, oblastniki pa začnejo snovati nove neverjetne načrte. Takšno je bilo življenje tako v starih kot v tako imenovanih modernih časih. S to razliko, da je bilo nekdaj veliko težje preživeti zimo. V Prešernovem času pa je bilo življenje nasploh sila trdo. Ob vsem drugem je bilo treba upoštevati tudi svoj stan, svoje družbeno mesto.
To potrjuje dejstvo, da je moral France že pri osmih letih pristati pri tujih ljudeh, kmalu zatem pa tudi v eni najzahtevnejših in najstrožjih šol tistega časa – v Ribnici na Dolenjskem. Nato so sledile še ljubljanske šole, ob tem pa še ena velika življenjska preizkušnja – bratova smrt. Prav smrt bližnjega pa daje človeku pečat, ki se ga drži vse življenje.
Pesmi za pokušino
Pesnikova mati ni nikoli v življenju prebolela, da je njun prvorojenec tako zgodaj odšel od doma. Pri manj kot osmih letih. To se je zgodilo predvsem po njeni zaslugi. Z veliko bolečino v srcu je izjavila: »Franceta sem prezgodaj dala iz rok.«
Zgodba je po svoje razumljiva. Ko je Prešernova mati ugotovila, da je treba dati prvorojenca vsekakor v šole, se je dogovorila s starim stricem Jožefom iz vasice Kopanj blizu Grosupljega, da bi kakšno leto bival pri njem, od tam pa bi odšel v šolo v Ribnico. To bi se moralo zgoditi pri Francetovih devetih ali desetih letih. A ker je na Kopanju umrl pastirček, ki je župniku Jožefu pasel svinje, se je zgodilo drugače. Poleti je pastirčka namreč pičil gad in tako ga je moral na hitro nadomestiti mali Ribčev fantič.

Komaj se je France začel zavedati samega sebe, že se je znašel pri Figovcu v Ljubljani, v eni najbolj znanih furmanskih gostiln. Francetov oče je gostilno dobro poznal, zato je sina brž posadil na voz in ga odpeljal na Kopanj, vmes pa sta se okrepčala še v Ljubljani – na furmanskem golažu. K Figovcu je Prešeren pozneje rad zahajal prav zaradi tega mladostnega spomina.
A še lepši spomin je imel na svoj osmi god. Na dan 3. decembra 1808. Tedaj mu je mamin stric Jožef iz Ljubljane prinesel pesniško zbirko prvega slovenskega pesnika Valentina Vodnika. Naslov je imela Pesmi za pokušino. Ker se je France s pomočjo strica že pred tem naučil brati in pisati, je pesniško zbirko po pripovedovanju domačinov vzel v roke, z njo vred splezal na lipo nad kamnito mizo in na glas začel prebirati Vodnikove verze.
Preberite tudi nadaljevanje o šolanju Franceta Prešerna ...
Za ogled se:
Naroči se
Prijavi se
Želite prebrati ta članek?
Vsebina je dostopna našim zvestim naročnikom.
Oglejte si naše naročniške pakete.
Imate težave z dostopom do zaklenjenih vsebin?
Kadarkoli nam lahko pišete na [email protected]. Na telefonski
številki 068 / 191 191 pa smo dosegljivi vsak delovnik od 9h do 15h.
Zadnje objave

Pavle Ravnohrib: »Zdrava pamet je danes prepovedana«

So muslimanske naglavne rute zdravstvenih delavk sporne?

Evroposlanka Tomašič: Gre za resno kršitev demokratičnih načel

Tri leta svobode, ki to nikoli ni bila

Italijani (znova) pozabili na slovenščino

Fiskalni svet: manjši prihodki, večji odhodki
Ekskluzivno za naročnike

Pavle Ravnohrib: »Zdrava pamet je danes prepovedana«

So muslimanske naglavne rute zdravstvenih delavk sporne?

Tri leta svobode, ki to nikoli ni bila
Prihajajoči dogodki
Koncert Novomeškega simfoničnega orkestra
Prešernov dan v Koroškem pokrajinskem muzeju
Prešernov smenj 2025
Izbor urednika

Tri leta svobode, ki to nikoli ni bila

Sobodajalci vladi očitajo, da se uničuje steber slovenskega turizma

[Video] Drzni zmagovalci: Prof. dr. Janez Štrancar

Pred praznikom kulture – 186. številka tednika Domovine

0 komentarjev
Komentiraj
Za objavo komentarja se morate prijaviti.