France Prešeren (1/12): »Kjer hiša mojega stoji očeta ...«

Ko se zaključijo božična in novoletna – vsako leto napol nora – praznovanja, se misli obrnejo k Francetu Prešernu. Glede na naš splošni značaj, da znamo prav na hitro o drugem človeku izbrskati čim več slabega, tudi o Francetu iz Vrbe večkrat ne najdemo veliko lepega. Priznamo mu, da je naš največji pesnik, potem pa brž pristavimo, da je bil sicer velik ženskar, pijanec in nasploh razuzdanec. Tako ga s pravimi babjimi čenčami opravljamo bržčas zato, da bi bili sami videti boljši. 

O Prešernu in Primičevi Juliji sem napisal štiri knjige. Vse samo pozitivno o obeh. Moje načelo je, da je treba izhajati iz dela in raziskovanja, ne pa iz nepreverjenih govoric. Kdor je kdajkoli prebral vsaj eno Prešernovo stvaritev, bi lahko ugotovil, da vse tisto, kar mnogi podtikajo Prešernu, sploh ne drži. Oziroma v tako majhni obliki, da je nesmiselno in že prav neumno razpravljati o tem. Ker sem tudi sam napisal Sonetni venec in še mnogo drugih pesmi, se mi zdi, da sem se velikemu pesniku približal vsaj za nekaj stopinj. Morda vsaj toliko, da boste v vseh naslednjih dvanajstih nadaljevanjih lahko prebirali moje poglede na Prešerna v pozitivnem pogledu. 

Prvi sin 

France se je seveda pisal tako kot njegovi predniki, po domače pa se je pri hiši reklo pri Ribčevih. Tisti filistri, ki pišejo pri Ribičevih, so seveda pretirano natančni oziroma ne razumejo gorenjščine. To me spominja na profesorja Slodnjaka, ki je v svoji knjigi o Prešernu spremenil Julijo kar v štajersko Juliko. A imen se ne da spreminjati, pravilno je pač tisto, kar govorijo ljudje. Francetu so prav zaradi hišnega imena pozneje mnogi rekli tudi Ribčev dohtar. Ob tem so se posmehovali, da sploh ne zdravi ljudi, temveč je neke vrste dohtar pravice, kar je zvenelo za kmečka ušesa prejkone slabšalno. 

Pri Ribčevih v Vrbi na Gorenjskem, vasici pod mogočnim Stolom, je bila srednje velika kmetija. Oče Šimen je bil trden in precej starokopiten kmet, mama Mina pa za tiste čase dokaj razgledana ter globoko verna in pobožna ženica. Znala se je pogovarjati celo v nemščini. Pol leta je v Ljubljani obiskovala licej (srednjo šolo), v Celovcu pa je opravila več gospodinjskih in gospodarskih tečajev. Domačini so jo imenovali kar nemška solata, kajti znala je tako hitro govoriti nemško, kot bi sadil solato.  

V nadaljevanju še več o prvih letih Prešernovega življenja in ustvarjanja.