Filip Terčelj, primorski mučenec

Pred kratkim smo naročniki Domovine na dom prejeli prijetno darilo v obliki drobne knjižnice z naslovom »Zbornik simpozija o Filipu Terčelju 2014«, kar me je spodbudilo, da zaradi tragične usode Terčelja napišem teh nekaj vrstic. Pričujoči povzetek Terčeljevega življenja in njegove krute smrti je skromen in se omejuje le na nekaj bistvenih informacij in dogodkov, ker omejeni obseg tega besedila več ni omogočal.

Filip Terčelj, slovenski duhovnik, pisatelj, pesnik, publicist in mučenec, se je rodil v Grivčah v občini Ajdovščina, v družini očeta Filipa in matere Marije. Med leti 1905 in 1913 je obiskoval Škofijsko klasično gimnazijo v Šentvidu in tam maturiral. Nato je obiskoval bogoslovje v Ljubljani. Posvečen je bil leta 1917, v Škofji Loki je bil med leti 1917 in 1921 kaplan.

Nato je študiral na socialni pedagoški fakulteti v Kölnu, metode prosvetnega dela pa v Kolpingovih prosvetnih ustanovah v Mölchengladbachu. Leta 1922 je v Gorici ustanovil in bil tajnik Prosvetne zveze, duhovni vodja in katehet v slovenskem zavodu Alojzijevišče ter član ožjega književnega odseka GMD med letoma 1924 in 1929, ko je fašizem zatrl vsakršno kulturno delo v slovenskem jeziku.

Po smrti bazoviških žrtev je bil Terčelj 30. decembra 1931 zaprt in leta 1932 obsojen na pet let pregnanstva v Campobasso. Čez leto dni je bil po posredovanju cerkvenih oblasti izpuščen, ni pa smel na Goriškem opravljati nobene službe. Zato se je umaknil v Ljubljano, bil med leti 1934 in 1945 suplent (profesorski pripravnik) za nemščino in profesor na II. državni gimnaziji (danes Gimnazija Poljane) in hkrati kurat (pomožni duhovnik) v prisilni delavnici, kjer je zbiral dijaštvo in prirejal številne glasbeno-gledališke predstave.

Dijakom je pomagal tudi materialno in reševal ljudi, ki so imeli težave z oblastmi (Tomšičevi, Brecljevi). Med študijem je organiziral slovenske rudarje na Vestfalskem in ustanovil prvo zasebno šolo v Hambornu, na Goriškem pa prosvetna društva s tečaji in knjižnicami ter dramske in telovadne odseke. Leta 1925 je bilo že 12.000 članov v 162 društvih.

Po vojni je bil zopet zaničevan in se ni mogel nikjer ustaliti. Drugi duhovniki so pripomogli, da je z duhovnikom Francem Krašno upravljal župniji Davča in Sorica. 

Povojno nasilje in zločini pobesnelih zmagovalcev v vaseh pod Ratitovcem

Na področju Sorice in okoliških vasi je živelo veliko ljudi s tirolskimi koreninami, ki so tukaj živeli dolga stoletja, a so ohranili spomin na svoje korenine. Govorili so jezik, ki je bil mešanica slovenščine in nemških besed. Sorica je bila med vojno okupirana, okoliške vasi pa ne (Spodnje Danje, Zgornje Danje, Zabrdo, Torka in Ravne). Nemci so v Sorici rekrutirali več mladih ljudi in jih postavili kot neke vrste stražarje vasi. V okolici pa so se zadrževali partizani in njihovi domači mobiliziranci ter se v neokupiranih vaseh oskrbovali s hrano in drugimi potrebščinami, tudi z vednostjo Nemcev ali soriških »stražarjev«.

Ob hudih rekvizicijah (vojnih zasegah), ko so npr. partizani po podatkih zbornika »odpeljali naenkrat iz Spodnjih Danj tudi po šestdeset glav živine«, je veliko moških zaprosilo za orožje iz rok Nemcev, da bi varovali svoje premoženje in svoje družine, ki pa ga po podatkih zbornika niso nikoli uporabili. Izvemo tudi, da na tem področju ni bilo večjih spopadov med partizani, okupatorjem in njihovimi sodelavci (stražarji). Obstajajo celo podatki o dogovarjanju med Nemci in partizani ter lokalnimi prebivalci, ki so si pomagali med seboj.

Veliko gorje v tem kraju se je začelo šele po vojni. »Povojna oblast je imela vasi pod Ratitovcem zaradi njihovih tirolskih korenin za nemško manjšino, čeprav so bili to avtohtoni prebivalci, ki so tu živeli že sedem stoletij«. Povojni čas pa je postal za njih pravi pekel. Šlo je za usmrtitve brez prehodnega sodnega postopka, množična izginotja in izgon množice prebivalcev na Koroško ter polaščanje njihovega premoženja.

Obstajajo podatki o dogovarjanju med Nemci in partizani ter lokalnimi prebivalci, ki so si pomagali med seboj.

Po podatkih iz zbornika je v Sorici in okoliških vaseh »noč vzela« 24 ljudi, na Koroško je bilo izgnanih 90, od tega 28 odraslih in 62 otrok. Zgodilo se je celo, da so izgnali mater, ki je morala pustiti doma tri otroke, stare 20 mesecev ter dve in štiri leta. Mnogi pa so šli tudi čez lužo. Ob tem pošastnem dogajanju sta v vaseh pod Ratitovcem zavladal obup in revščina. Ljudje so bili brez mož, očetov, sinov, otroci so bili majhni … Število prebivalcev Sorice in okoliških vasi se je v obdobju od 1945 do 2014 zmanjšalo z 837 na 353.

Filip Terčelj (in Franc Krašna), dva slovenska mučenca

V tem apokaliptičnem (pošastnem) povojnem času in v to okolje pobesnelih zmagovalcev je življenje v vasi pod Ratitovcem na povabilo župnika Franca Krašne zaneslo Filipa Terčelja, da bi mu pomagal upravljati župniji Sorica in Davča. Iz zbornika izvemo, da so bili ljudje pretreseni zaradi povojnega nasilja. Duhovnika sta sočustvovala z njimi in jim obljubila, da se bosta zanje zavzela in po novoletnih praznikih posredovala pri oblasteh.

6. januarja 1946 sta se peš odpravila v Železnike, da bi od tam šla naprej z avtobusom v Ljubljano posredovat pri oblasteh zaradi gorja, ki ga je doživljalo prebivalstvo njunih krajev po vojni. Na poti sta ju zajela aktivista, člana KPS, ju odpeljala v nasprotno smer proti Podbrdu ter ju v Štulčevi grapi pod Davčo predala pripadnikom Knoja, ki so bili nastanjeni v bližini. Ti so ju zasliševali, mučili ter naslednji dan v Štulčevi grapi pod Sorico ustrelili in zagrebli. Domačini so najprej našli brevir, ki jim je pokazal, kje so ju zagrebli. Kasneje so oba prekopali na davško pokopališče. Na mestu, kjer sta bila ubita, pa so postavili lep spomenik.

V zborniku beremo tudi pričevanje, da so takoj po vojni v Škofji Loki in okolici potekale krute čistke. Bilo je huje kot med vojno. Čistke se niso končale takoj po vojni, temveč so trajale tudi po smrti Filipa Terčelja in Franca Krašne. Ugotovljeno je bilo, da so bili likvidatorji med domačini. Iz ust enega izmed njih so v gostilni slišali pretresljive besede, ki jih je verjetno narekovala slaba vest, alkohol ali oboje skupaj, in sicer kako je enemu od žrtev »prste lomil, on pa je začel moliti zame. Molil je, mi pa smo ga tolkli po glavi.« Drugi se je tudi hvalil, kako je duhovnika »udaril s puškinim kopitom po glavi, a paklenščk, hudič, je sklenu roke in začel moliti …«

Čistke se niso končale takoj po vojni, temveč so trajale tudi po smrti Filipa Terčelja in Franca Krašne.

Znano je, da so bili tudi likvidatorji žrtve tega nasilja, saj so mnogi umrli mladi, duševno uničeni, storili celo samomor, spet drugi se zdravili v psihiatričnih bolnišnicah in prenašali svoje travme na družine. V zborniku beremo, da je bil povojni čas zaradi odnosa do premaganih, drugače mislečih in predvsem do vernih krut in »da dejanja v teh vaseh po letu 1945 spominjajo na genocid«.