Ena lastovka še ne prinese pomladi, sploh če gre v resnici za vrabca

Foto: Tomo Strle CITRUS

Na prvi pomladni dan sta obe opozicijski stranki vsaka na svoj način opozorili na slabe razmere v državi, posebej na nesposobno vodstvo, ki sta ga pozvali k odstopu. Nova Slovenija najprej z Zborom za prihodnost v Cankarjevem domu, na katerem so z več uglednimi gosti z različnih področij družbenega življenja razmišljali o problemih, s katerimi se sooča naša država, in iskali rešitve za prihodnost. Te bodo realno izvedljive šele v prihodnjem mandatu, saj aktualna vlada glasov razuma ne posluša.

Zbor je bil načrtno sorazmerno zgodaj popoldne, da so se udeleženci, ki so želeli, lahko udeležili tudi shoda Dovolj v organizaciji stranke SDS, ki je nato potekal na Kongresnem trgu v Ljubljani. Na njem je množico nagovoril vodja opozicije Janez Janša. Po shodih, ki jih pred mestno hišo organizira Aleš Primc za zaščito pitne vode, in upokojenskih protestih Pavla Ruparja je to prvi protestni dogodek opozicije.

Drži, težje je kot drugi strani

Nasprotniki tretje Janševe vlade so prvi protest organizirali, še preden se je vlada sploh dokončno sestavila, nato pa kljub epidemiji v večjem ali manjšem številu ustvarjali pritisk skoraj vsak petek, s čimer so v delu naroda ustvarjali občutek nujnosti, da vlada, ki ni njihova, za vsako ceno pade, in tako na volišča pripeljali dodatnih 20 odstotkov ljudi, ki običajno ne volijo.

Razmere niso primerljive. Že geografsko Levica v središče prestolnice lažje pripelje svoje protestnike, ki živijo v okoliških blokih in po vojni prevzetih meščanskih vilah, medtem ko mora desnica za svoje protestnike organizirati prevoz. Vsak še tako minoren protest Jaše Jenulla in Tee Jarc ter tiskovne konference Nike Kovač doživijo pokritost vseh večjih medijev, kar je privilegij, ki ga večina intervencij aktualne opozicije ni deležna. Če bi pred vsako sejo ljubljanskega mestnega sveta namesto Aleša Primca protestirala Nika Kovač, bi bila to prva novica televizijskega Dnevnika, tako pa razen Nove24TV o tem ne poroča skoraj nihče, četudi se zbere več tisoč protestnikov.

Razlogov za protest ne manjka, ljudje pa kar pasivni

Kljub vsem oteževalnim okoliščinam pri protestih aktualne opozicije pa se zdi, da nam v državi vendarle ne gre tako slabo, saj prvi veliki opozicijski shod, čeprav očitno predvsem shod SDS, ni v celoti napolnil niti Kongresnega trga.

Morebitne nepravilnosti pri nakupu ventilatorjev se v vseh pogledih lahko skrijejo pred nakupom ruševine na Litijski cesti ali 13.000 računalniki, ki ležijo v skladišču, ker do nedavnega nihče ni vedel, za koga so kupljeni in kako jih razdeliti, potem pa so naknadno spisali zakon, da jih nekako razdelijo. Razsipavanje pri prenovah železniških postaj pa se zdi projekt brez primere, posebej v času, ko država dviguje davke za obnovo po poplavah, ki gre tudi po polžje ter je hkrati večni izgovor, zakaj se ji sicer ni treba držati nobenega drugega dogovora, celo že podpisanega.

Ob tem vlada pospešeno sesuva zdravstveni sistem, to bo nato, upa, da z blagoslovom državljanov, skušala reševati kar z evtanaziranjem obupanih pacientov, ki si ne bodo mogli privoščiti privatnega zdravstva ali čakanja na poseg v javni ustanovi. O drugih podsistemih države raje niti ne govorimo.

Narod, ki je plebiscitarno odločil, da bi rad imel čisto pitno vodo (pri zakonu, ki je mimogrede niti ni ogrožal), zdaj miruje, ko se čez enega ključnih vodnih virov na vodovarstvenem območju gradi cev za prevoz milijonov kubičnih metrov kanalizacijskih odplak, premier pa se aktivno posmehuje normam pravne države in integritete.

Kar gledamo, je pot v totalitarizem nesposobnosti, le da ljudi ne iritirajo zapisi na Twitterju, pač pa izjave pred kamerami in poziranje na Instagramu. Ljudje in država imajo od oblasti bistveno manj. Ampak očitno, ker gre za »naše«, ni problema.

Ne bo pomladi brez civilne družbe

Nekaj lastovic na kongresnem trgu in v Cankarjevem domu še ne bo prineslo pomladi. Še posebej, ker gre bolj kot za lastovice za vrabce, vajene preživeti tudi v najhujši zmrzali ter živeti od drobtin, ki so jih za seboj pustili golobi.

Da bi dejansko dočakali pomlad, bo treba najprej vzpostaviti civilno družbo, ki lahko protestniško gibanje drži nad strankarskim nivojem in posledično doseže več kot le strankarsko bazo. Prav je, da stranke povedo svoje, pa naj bo to s protestom na ulici ali v intelektualni razpravi. Da to pri nas počnejo stranke, kaže na kritično odsotnost civilne družbe sorodnih nazorov, ki bi skrbela za to.

Da pridemo do nje, pa je nujna kritična sprememba mentalitete slovenskega demokristjana, ki mora spoznati, da država ni več na oddaljenem Dunaju ali v Beogradu kjer nanjo nima praktično nikakršnega vpliva, ampak da mu jo ropajo in uničujejo sosedje, ki so zadnjih 80 let prepričani, da so na oblasti abonirani oni, vsakršen odklon od tega pa je izredno stanje.

Treba je postati nevaren, šele nato lahko »moralno« nastaviš drugo lice

Vsekakor je katoliška drža ljubiti sovražnike in nastaviti drugo lice, a ne iz šibkosti in nezmožnosti upora, pač pa iz etične drže, ki po drugi strani vključuje tudi prevračanje miz v templju, ko gredo stvari predaleč.

Čeprav so zgodovinske okoliščine naredile svoje, je baza še vedno dovolj močna ter tudi delovno aktivna in sposobna, da lahko tudi mimo »državnih jasli« vzdržuje civilno družbo, ki je na tej strani vajena delovati skromno in racionalno. Le povezati se mora in se za to odločiti.

Vendarle smo potomci in dediči naroda, ki je, ko je oblast bila na Dunaju in v stari Jugoslaviji, imel razvejano civilno družbo, bil zmožen Mohorjeve knjige naročiti v praktično vsako slovensko gospodinjstvo in tako podpreti založništvo ter se izobraziti in informirati, ki je kot 13. na svetu spravil skupaj prevod celotne Biblije v svoj jezik, da o tehničnih in tudi političnih dosežkih niti ne govorimo.

Če so vse to zmogli naši pradedje, ki so jih tlačili turški vpadi, nemški škorenj, avstrijska in beograjska oblast, bomo pa menda tudi mi znali državo, ki so jo sanjali stoletja, iztrgati iz krempljev golobnjaka. Treba bo samo stopiti skupaj, kaj prispevati in se predvsem iz pohlevnih vrabcev, ki prepevajo po zakristijah, spremeniti v aktivne prinašalce pomladi. V plenilce, ki znajo biti tudi nevarni in nastavijo drugo lice, ker se tako odločijo, če se tako odločijo, ne ker nimajo druge možnosti.

Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Ekskluzivno za naročnike

Drsanje
17. 2. 2025 ob 15:15
Iz Ljubljane z ljubeznijo
17. 2. 2025 ob 6:00