Edini način, da katoličani postanemo enakovredni nasprotniki v idejnem boju

Da je živo društveno življenje, dodelana organizacija oz. razvejana civilna družba, kot bi temu rekli danes, izjemnega, če ne ključnega pomena za prevlado določenih političnih idej (in s tem strank), se dokazuje vedno znova.

To smo v zadnjih dveh člankih pokazali na primerih iz devetnajstega in dvajsetega stoletja, morda še bolj aktualen prikaz pa nam lahko poda dogajanje ob zadnjih državnozborskih volitvah z agitacijo nevladnih organizacij pod vodstvom Inštituta 8. marec, o čemer je na Domovini pisal Peter Merše.

Organizacija pa seveda ni pomembna le za politična razmerja, ampak še posebej za splošno stanje družbe – kakšni so njene vrednote, ideali, zakoni – in za življenje ter razvoj mnogih posameznikov, na katere delovanje društev vpliva.

Trenutno razmerje med »progresivno« in katoliško civilno družbo v Sloveniji se zdi približno takšno kot razmerje med dobro organizirano, močno vojsko z ostro nabrušenim orožjem in izjemno razvejano strukturo, ki sega na vsa področja družbenih dilem, ter na drugi strani nekaj relativno šibkimi in pogosto napol razpuščenimi plemeni, ki so med seboj nepovezana, včasih celo sprta, hkrati pa neodločna, medla in boječa uporabiti ščit, kaj šele (na idejni ravni, da ne bo pomote) prijeti za orožje.

In četudi je prav, da smo karseda miroljubni in sprejemajoči do vseh, ki potrebujejo pomoč, je čas za spoznanje, da enak pristop na polju idejnega boja (ne boja proti »krvi in mesu«, ampak proti »zlohotnim duhovnim silam« (Ef 6,12)), ki poteka v družbi, ne pride v poštev. Boj je namreč resničen in zmagovalec je lahko samo eden, saj je tudi resnica samo ena, čeprav je ravno zanikanje slednjega eno od idejnih orožij, ki jih učinkovito uporablja nasprotni pol.

Kakšno organizacijo torej na katoliški strani potrebujemo? Nekaj pomembnejših smernic skušam orisati v nadaljevanju.

1. Celovitost

Na katerih področjih potrebujemo nova društva, inštitute, organizacije? Vseh. Od okoljevarstva do športa, družine do gospodarstva, razvedrila, podjetništva, politike, izobrazbe, kulture in umetnosti, študija … Povsod, kjer opazimo, da kakršnakoli ustanova hkrati s tem, ko si prizadeva za svoje primarno poslanstvo (npr. varovanje okolja ali ozaveščanje o demokraciji), spodbuja in promovira ideje, ki niso krščanske. Ali pa je preprosto, namerno ali nenamerno, postala preveč »posvetna« – v smislu, da v skladu s prevladujočimi moralnimi normami goji grešne prakse.

Pri tem – razen, tega, da smo danes katoličani v precej slabšem položaju – ne gre za nič novega. Ko je katoliški tabor opazil, da so se med Sokolovimi telovadci razpasle liberalne ideje in da ga ne morejo več spreobrniti, so ustanovili Orle – če omenimo le en primer.

2. Prepoznati nasprotnika

Eden nujnih pogojev, ko imamo na določenem področju enkrat ustanovljeno društvo, je prepoznati, identificirati načelnega sovražnika. Tega v boju za dobro vselej predstavlja Satan, a na idejni ravni v različnih ideologijah: v 19. stoletju so ga prepoznali predvsem v obliki liberalizma, kmalu zatem je to vlogo prevzel socializem. Kako ga poimenovati danes? Različne struje ponujajo različne odgovore in vse se strinjajo glede njegove vsebine, ki sega od radikalnega feminizma do LGBT aktivizma, promocije splava, politične korektnosti … a ideološko ozadje je v vsakem primeru nujno raziskati, da lahko učinkovito razgalimo in prepoznamo sam izvor.

3. Najbolj napadano področje

Je tudi tisto, ki ga moramo najbolj braniti – in zdi se, da bi ga lahko zaobjeli pod pojmom družina. Na to je opozarjal sv. Janez Pavel II. in njegove besede se potrjujejo, če le pogledamo osrednjo agendo progresivcev, ki je vsa usmerjena proti družini – od splava do istospolnih porok in »sprememb spola«, da ne naštevam naprej.

Ob tej točki naj podam še dve ideji. Prva izvira iz tega, da je za obrambo družine nujna obramba dejstva, da smo si moški in ženske različni ter da prav zato med nami obstaja privlačnost, ki se hitro lahko sprevrže. Da dobro poudarimo ti dve resnici, bi bilo pametno težiti po tem, da so organizacije za ženske oz. moške zaradi različnih potreb do neke mere ločene po spolu.

Z drugim predlogom pa vlečem vzporednice s t. i. treznostnimi družbami, ki so jih pred sto in več leti pri nas ustanavljali proti alkoholizmu. Vlogo alkohola kot skušnjave, ki najbolj pesti mlado in staro, je danes s podobnimi ali še pogubnejšimi posledicami prevzela pornografija in vse, kar je z njo povezano – in ta ima na tarči znova prav družino. »Treznostne družbe« našega časa bodo tako »družbe čistosti« ali »anonimni seksaholiki« ali kakorkoli že jih bomo poimenovali. Nekaj jih že deluje, še veliko več jih potrebujemo.

4. Primerna teologija

Katoliška organizacija oz. gibanje mora imeti za osnovo trdno in času primerno teologijo, da lahko z njo učinkovito utemeljuje tako verske resnice (apologetika) kot moralna načela, ki jih skuša uveljaviti v družbi in politiki. Mislim, da je odgovor na to vprašanje lažji kot na prejšnje in ga je uspešno podal že G. K. Chesterton: »Kakor se je 19. stoletje oprijelo frančiškanske romance, prav zato, ker je romanco zanemarilo, tako se 20. stoletje že oprijema tomistične racionalne teologije, saj je zanemarilo razum. V svet, ki je postal preveč neobčutljiv, se je krščanstvo vrnilo v obliki potepuha; v svet, ki se je že kar razbohotil v divjino, se je krščanstvo vrnilo v obliki učitelja logičnega mišljenja.« (Sv. Tomaž Akvinski, G. K. Chesterton.)

Mislim, da v prvih desetletjih 21. stoletja svet ni postal nič bolj razumen, tomizma pa se vsaj pri nas še nismo zares oprijeli. Akvinec nas še vedno čaka.

5. Oblika

Kakšna naj bo oblika, struktura nove organizacije ali organizacij? Vprašanje je gotovo preveliko za tale zapis in njegovega pisca, lahko pa spomnim, da so se s podobnimi dilemami soočali pri začetkih Katoliške akcije na Slovenskem – naj se ustanovi povsem nova organizacija s svojimi oddelki ali pa naj le združi že obstoječe?

Takrat so najprej poskusili slednje, a resnično zaživela je KA šele, ko so prevzeli prvo možnost. Poleg tega je vprašanje, kakšno naj bo vodstvo, kakšno vlogo naj ima pri tem cerkvena hierarhija in kakšno naj bo razmerje med duhovniki in laiki …

Ne le, da mora preporod priti od ljudstva, priti mora od laikov. Škofov in duhovnikov, ki bi bili takšni pobudniki katoliškega gibanja, kot sta bila denimo Mahnič in Ehrlich, danes ni ali pa jih je premalo.

6. »Od spodaj navzgor«

»[...] nikoli ne dospemo do radialne preosnove naših žalostnih protikrščanskih javnih razmer, dokler ne pritisnemo od zdolaj navzgor [...] Krščansko misli in čuti edino še ljudstvo,« je škof Mahnič razlagal, kaj misli s tem, da mora preporod priti od spodaj navzgor. A ko to maksimo zapišem danes, jo mislim še v drugačnem smislu: ne le, da mora preporod priti od ljudstva, priti mora od laikov. Škofov in duhovnikov, ki bi bili takšni pobudniki katoliškega gibanja, kot sta bila denimo Mahnič in Ehrlich, danes ni ali pa jih je premalo. Zato mora pobuda in zavzetost priti od ovčic.

7. Kakovost in strokovnost

Na konservativnem polu v Sloveniji pri tej točki vidim več nevarnosti. Ena je preveč smelo prevzemanje idej in navduševanje nad vsebino, ki prihaja iz vrst ameriške desnice. Mnogo reči, o katerih govorijo Peterson, Shapiro, Rogan in podobni, je resničnih, mnogo pa je tudi »po ameriško« posplošenih, nepreverjenih in konec koncev neprilagojenih evropski in slovenski realnosti.

Druga težava je ujetost v absolutno podporo in branjenje svoje izbrane stranke ter vseh njenih potez. Tu se lahko zgledujemo po 8. marcu, ki postavlja pred stranke zahteve v skladu z lastno ideologijo in zahteva njihovo izpolnitev oz. zapis v program ali koalicijsko pogodbo. Podobno se morajo katoliške organizacije zavedati, da imajo za vrhovno idejo krščansko idejo ter da so dolžne od strank, ki bi rade njihovo podporo, še posebej od tistih, ki se deklarirajo za katoliške, zahtevati jasno zavzemanje zanjo na vseh področjih.

Še enkrat: jasno zavzemanje za katoliško idejo. Ne zagotavljanje, da so člani stranke tudi geji in lezbijke ali da v resnici ne bi dejansko prepovedali splava ali snemanja tiktokov … Morda pa lahko – oprostite še za ta medklic – takšno načelnost pričakujemo od SLS, glede na to, da se njen novi predsednik, kot pravi, zaveda, da stopa tudi v čevlje Korošca in Kreka …

8. Duhovna osnova

Pri vsaki katoliški organizaciji, ki bi se rada ukvarjala z družbo ali politiko, obstaja velika nevarnost, ki se je tudi v Sloveniji že mnogokrat uresničila. To je težnja, da bi v družbo ali politiko posegali preuranjeno, brez trdne formacije v veri, duhovnosti, odnosu z Bogom, ki se mora zgoditi najprej. Že večkrat se je izkazalo, da brez tega katoliškim politikom pri ključnih vprašanjih zmanjka načelnosti.

Sklep

Četudi bomo upoštevali zgornje in še vse tiste smernice, na katere sem pozabil, kakšnega pravega katoliškega preporoda slovenskega naroda najbrž ne bomo doživeli. Časi so drugačni in z njimi ljudje. Kolikor vem, sta bila v zadnjih dvajsetih letih pri nas vsaj dva resna poskusa obuditve Katoliške akcije – in oba sta propadla predvsem zaradi prevelikih zahtev do pripadnikov oz. njihove nepripravljenosti slediti strogim pravilom.

Sem pa prepričan, da je organizacija edini način, da se nasprotni politiki in ideologiji postavimo po robu. Naslednja naloga je zato branje, izobraževanje, poznavanje načel in stališč Cerkve do družbenih vprašanj, njihovo jasno artikuliranje in zmaga nad strahom, da nas bo zaradi njih družba pojedla.

Nato pa včlanjanje v društva, dajanje pobud, navduševanje kolegov, dajanje samih sebe na razpolago, povezovanje namesto iskanja malenkostnih razlik. In zaupanje, da bo, če bomo pri svojih dejanjih poslušali sv. Duha, vse to neskončnokrat pomnoženo z Božjo močjo.