katoliška civilna družba

Po eksodusu katoliških Slovencev, ki so leta ’45 bežali v Italijo in Avstrijo, ter pravem čudežu organizacije, ki jim ga je uspelo na področju šolstva, tiska, verskega življenja, kulture in še marsičesa napraviti v taboriščih, je večji del beguncev do leta ’50 postal izseljencev.

Ko so bili postavljeni pred odločitev: repatriacija (vrnitev v domovino) ali izselitev v prekomorske države, je večina izbrala slednjo – in uspehi so se, morda najizraziteje v Argentini, kjer so jih mnogi poimenovali kar »slovenski čudež v Argentini«, nadaljevali.

»Zakaj čudež? Otroci, rojeni že od staršev, rojenih v Argentini – od takih, ki niso bili še nikoli v Sloveniji – govorijo slovensko tako lepo, jasno, domače, pravilno (ali pa še bolj), kot sredi Slovenije. Mnogi imajo trdno slovensko zavest. […] Če ne upoštevamo judovstva, gre pri argentinski SPE (slovenski politični emigraciji, op. a.) za redek primer, da neka relativno majhna skupnost ljudi s takšno odločnostjo, voljo, zmožnostjo in uspehom ohranja svojo nacionalnost, ne le narodnost,« je leta 1992 pisal Taras Kermauner, slovenski literarni zgodovinar, ki se je ob obisku slovenskih izseljencev nad njihovo skupnostjo navdušil in jo videl celo kot tisto, ki bi lahko narodu v matični državi vrnila pravo smer. A kako je do takšnega razvoja prišlo?

Članek je v celoti na voljo digitalnim naročnikom Domovine in bralcem tednika Domovina. Na digitalno naročnino se po znižani poletni ceni 58,80 € na leto ta trenutek še lahko naročite.
V seriji katoliška civilna družba je tudi nekaj člankov, odprtih za vse obiskovalce Domovine

Organiziranje na slovenskem katoliškem polu je v našem času pomanjkljivo, že dalj časa v različnih prispevkih ugotavljamo na Domovini, zato smo se za spodbudo in razmislek lotili pregleda katoliške civilne družbe pri nas v preteklosti. Začeli smo v 19. stoletju s Slovenskim političnim društvom, nadaljevali z Orli, Katoliško akcijo in drugimi.

A s koncem druge svetovne vojne in zavlado komunistov organizacija med katoličani ne zamre, pač pa se nadaljuje – čeprav pogosto v slabših razmerah in novih središčih.

Eno takšnih so bila taborišča slovenskih beguncev v Avstriji in Italiji med letoma 1945 in 1950, kjer se je v kratkem času zgodil pravi čudež slovenske (katoliške) organizacije. Tega si bomo pobliže ogledali tokrat.

V začetku maja leta 1945 se je s podpisom nemške kapitulacije uradno končala druga svetovna vojna. Mnogi narodi so se ob tem veselili težko pričakovanega miru in priložnosti za obnovitev »normalnega življenja«, a v mnogih državah srednje, vzhodne in jugovzhodne Evrope tega še ni bilo na vidiku. Zmagoviti pohod komunistične revolucije je povzročil paničen beg več sto tisoč ljudi, ki so zatočišče iskali pri zahodnih zaveznikih, med njimi okoli 20.000 Slovencev, ki so se večinoma odpravili proti avstrijski Koroški, del pa proti Italiji.

To so bili pripadniki slovenske domobranske vojske in številni civilisti, med njimi mnogo kulturnikov, gospodarstvenikov in intelektualcev, predvojnih poslancev, pisateljev, učiteljev, profesorjev, duhovnikov in drugih, ki so se znašli na »napačni strani« in upravičeno lahko pričakovali preganjanje s strani nove oblasti.

Tiste, ki so bežali proti Koroški (ta je ležala v britanski okupacijski coni), so po težavni poti sprejeli Angleži in jih zbrali na Vetrinjskem polju pri Celovcu, kjer je nastalo prvo taborišče. Kasneje so jih razporedili po več novih taboriščih, predvsem v Peggetzu pri Lienzu in Špitalu ob Dravi.

Razmere so bile težke, begunci so običajno bivali v prenaseljenih, bornih lesenih barakah ob pomanjkanju ležišč in hrane ter v slabih higienskih pogojih, ki so povzročali pogoste bolezni. Poleg tega so jih pestile mnoge psihične težave – predvsem zaradi prestanega strahu med potjo in negotovosti glede prihodnosti. K širjenju obupa je močno prispevala vest o usodi domobranskih vojakov (mnogi so imeli svoje družine med begunci), ki so bili sprva nastanjeni v vojaškem delu vetrinjskega taborišča, angleške oblasti pa so jih vrnile v “Titovino”, kjer so se revolucionarji nad njimi znesli in jih v veliki večini pomorili.

[caption id="attachment_360003" align="alignnone" width="800"] Špital, na taboriščni cesti – begunci hodijo po hrano. Vir: Arhiv Rafaelove družbe[/caption]

A kljub vsemu so mnogi zagnani, neuklonljivi posamezniki poskrbeli, da duh med begunci ni omagal, ampak ravno obratno – se brez omahovanja prilagodil novim razmeram in v njih skušal organizirati vse, kar je bilo za taboriščno življenje pomembno, od šolstva do tiska, kulturnega do verskega življenja …

Šolstvo

Poglejmo najprej na področje šolstva …

Članek v celoti je na voljo digitalnim naročnikom in bralcem tednika Domovina. Ta trenutek se še lahko naročite po po poletni ceni 58,80 € za eno leto digitalnega dostopa. Če se za naročnino še ne morete odločiti, preberite odprte članke v seriji o katoliški civilni družbi.