[Duhovna misel] Vera, ki ruva drevesa (27. nedelja med letom)

Duhovna misel za 27. nedeljo med letom: Lk 17, 1–10

Evangelij 27. navadne nedelje opozarja na dve veliki nevarnosti: pohujšanje »malih« in nezmožnost odpuščanja, kar sta izziva, ki presegata človeške moči in zahtevata močno vero. Jezus odgovarja na prošnjo za vero s prispodobo o gorčičnem zrnu, ki kljub svoji majhnosti zmore izruvati trdno ukoreninjeno murvo – s čimer poudari, da ima že majhna vera neizmerno moč.

V nadaljevanju predstavi podobo služabnika, ki kljub naporu izpolni svojo dolžnost do gospodarja. S tem poudari, da vera ni priložnost za lastno poveličevanje, ampak odgovor na Božjo milost. Obe prispodobi kažeta, da je resnična vera ponižna, skromna, a hkrati dejavna in močna. Krščansko življenje tako temelji na veri, ki ne pohujšuje, odpušča in vse pripisuje Božji moči, ne sebi.

Komentar: Vera, ki ruva drevesa

Evangelij 27. navadne nedelje je čuden. Najprej nekaj modrostnih izrekov, zatem prošnja za močno vero in na koncu primerjava s služabnikom. Na prvi pogled se zdi, da je pisec misli nametal brez repa in glave. V besedilu so izpuščeni tudi prvi stavki 17. poglavja Lukovega evangelija, ki jih v komentar vključujemo, ker so pomembni za razumevanje vsega, kar sledi.

Najprej je tu grožnja tistim, ki pohujšajo »male«. Z oznako »mali« niso mišljeni samo otroci, ampak vsi ljudje, ki iz različnih razlogov niso poučeni v veri ali pa so v njej negotovi in šibki. Krščanska skupnost ni nikoli sestavljena iz ljudi, ki jih v veri nič ne vznemirja in ne bega. Izrečena je torej grožnja, da lahko tisti, ki se imajo v veri za močne in trdne, pohujšajo šibke, namesto da bi jih potrdili in utrdili. Obesiti nekomu mlinski kamen okrog vratu pomeni, da ga potopimo in obsodimo na smrt. Grožnja zaradi pohujšanja v veri je zelo težka in huda.  

Drugi modrostni izrek govori o odpuščanju. O popolnem odpuščanju, saj število sedem pomeni popolnost. Zahteva po odpuščanju je največje, kar nam vera daje in kar v veri zmoremo. Nekateri komentarji pravijo, da krščanstvo in Cerkev nimata drugega »represivnega« sredstva kot odpuščanje – za razliko od politične oblasti, ki je zadolžena za pravičnost in mir ter to vzpostavlja s pravno državo in njenimi organi. 

Oboje – nevarnost, da koga pohujšamo, in nevarnost, da ne bi mogli odpustiti – je najtesneje povezano z vero. Jezusovi poslušalci so čutili, da niso dovolj močni in tudi ne popolni, da nikogar ne bi pohujšali in da bi vedno zmogli brezpogojno odpuščati. Ti dve zahtevi sta preprosto pretežki.

Zato sledi prošnja za močno vero. Kaj je močna vera? Jezusov odgovor je nenavaden, da ne rečemo čuden. Najprej uporabi prispodobo dreves, zatem pa še manj prijetno – za primer vzame služabnika, ki mora po trdem delu streči gospodarju.  

Glede dreves je treba najprej odgovoriti na vprašanje, za katera drevesa gre. Gorčično drevo ima najmanjše seme od vseh dreves, a zraste sorazmerno veliko. Vera je tu primerjana s semenom in ne z drevesom. Nato poveže Jezus gorčično zrno z murvo. Murva je drevo, ki ima zelo močne korenine, zato jo je težko izruvati. Še bolj nenavadno je, da bi jo presadili v morje, ki je slano. Torej bi s tako malo vere, kot je gorčično zrno, izruvali izjemno zakoreninjeno drevo in ga presadili v morje. Vera, čeprav v velikosti majhnega zrna, ima izjemno moč in lahko dela tudi nenavadne, nenaravne in nelogične stvari. Takšna vera ne pohujša in odpušča; dela nekaj, kar se zdi nemogoče in pretežko za običajno človekovo držo in sposobnost. Njena majhnost in skromnost imata izjemno moč.

Temu sledi pripoved o služabniku, ki pride izmučen s polja, nakar mu gospodar veli, naj mu pripravi večerjo in mu postreže; šele potem bo na vrsti on sam, da se nasiti. Po vsem tem se gospodar služabniku niti ne zahvali, saj je opravil samo to, kar je bila njegova dolžnost. Z vidika socialne pravičnosti se s tem nikakor ne moremo sprijazniti, saj gre za v nebo vpijočo krivico. Ta primer govori prej o velikem pohujšanju kakor o veri.

Seveda pa tudi ta primerjava želi pojasniti vprašanje vere in ne socialnih odnosov. Jezus je slednje večkrat uporabil, da bi ljudem približal krščanstvo na način, ki so ga razumeli, saj je govoril o stvareh iz njihovega vsakdanjega življenja. Sporočilo pripovedi o služabniku je preprosto: vse, kar smo in kar imamo, je Božji dar, njegova milost. Vse, kar storimo v veri, storimo v luči  Božje moči, ne naše lastne. Tudi če bi prestavljali drevesa ali premikali skale, to ni zaradi človeške, ampak Božje moči.

Ne pohujševati in brezpogojno odpuščati sta sposobnosti, ki sta nam dani od Boga po Jezusu Kristusu, ki je to zmogel na križu. Ko to zmoremo, si ne smemo pripenjati odlikovanja, da smo v veri heroji. Lahko pa s služabnikom rečemo: »Naredili smo, kar smo bili dolžni narediti.«

Vse, kar smo in kar imamo, je Božji dar, njegova milost.