[Duhovna misel] Kristus Kralj se ne sprehaja po vrtovih in palačah (nedelja Kristusa Kralja)

Duhovna misel za nedeljo Kristusa Kralja: Lk 23, 35–43

Praznik Kristusa Kralja zaznamuje konec cerkvenega leta in poudarja Kristusovo kraljevanje, ki se razlikuje od zemeljskih kraljestev. Jezus ni kralj palač in vojska, temveč kralj, ki na križu premaga smrt in zlo. Njegovo kraljestvo temelji na resnici, ljubezni, pravičnosti in miru. Božje kraljestvo se uresničuje povsod tam, kjer zmaga življenje nad smrtjo. Kristusovo kraljestvo ostaja trajno sredi tega sveta kljub, nasilju in preganjanju.

Praznik Kristusa Kralja je hkrati zaključek cerkvenega leta; naslednja nedelja je prva adventna, ki pomeni začetek novega cerkvenega leta. Vsako cerkveno leto predstavlja pot od Jezusovega rojstva do smrti na križu. Znameniti judovski eksodus – izhod iz egiptovske sužnosti v obljubljeno deželo – ima v Jezusovem eksodusu svojo odrešenjsko vzporednico.

Praznik Kristusa Kralja je uvedel papež Pij XI. v jubilejnem letu 1925 z okrožnico Quas primas za vso latinsko Cerkev. To se je zgodilo ob koncu prve svetovne vojne, ko so se v razvalinah znašle tri monarhije: nemško cesarstvo, Avstro-Ogrska in osmansko cesarstvo, ki so v veliki meri določale usodo dotedanjega sveta. Še posebej pomembno za evropski kontinent je bilo, da sta propadla oba cesarska naslednika Svetega rimskega cesarstva nemškega naroda. V tej novi zgodovinski situaciji naj bi zažarel Kristusov lik, lik »Kralja vesoljstva in njegovega kraljestva resnice in življenja, kraljestva svetosti in milosti, kraljestva pravičnosti, ljubezni in miru«, kot je zapisano v hvalospevu tega praznika, ki ga moli duhovnik pri sveti daritvi.

Ko slišimo besedo kralj, imamo običajno najprej asociacijo na velike kraljevske palače, dvorce in mogočne parke, po katerih so se sprehajali kralji in kraljice, princi in princese. Obiski Schönbrunna na Dunaju in Versaillesa pri Parizu nas popeljejo v blišč kraljestev starih monarhij.

Kristusa Kralja pa vidimo v popolnoma drugačnih vrtovih in palačah. Najprej je tu vrt Getsemani, v katerem Jezus čaka, da ga primejo vojaki in ga odpeljejo v palačo velikega duhovnika Kajfe ter pred Pilata, ki predstavlja rimskega cesarja v Jeruzalemu. Končno pristane zunaj jeruzalemskega obzidja, na kraju, kjer so križali zločince – dejansko skupaj z dvema razbojnikoma, kot jih imenuje Sveto pismo. Nad njegovo glavo so rimski vojaki pribili tablo z napisom: »Ta je judovski kralj« – s tem pa izrazili posmeh in ponižanje. Kakšen neki je kralj, ki visi na križu in nima vojske? Križani Kristus Kralj tako dokončno nima nič skupnega s katerim koli kraljem ali cesarjem tega sveta. Križi, ki visijo po cerkvah ali stanovanjih, nam predstavljajo kralja, ki je zmagovalec življenja nad smrtjo – to je Kristusovo kraljestvo.

V nedeljo pred današnjim praznikom smo brali odlomek, v katerem Jezus Kristus napoveduje prihodnost, polno preizkušenj. Ta napoved se na križu najprej uresniči na njem samem. Če bi vse ostalo samo na križu in v grobu, Jezus Kristus nikoli ne bi postal Odrešenik. Križ in grob sta bila le pot do vstajenja od mrtvih, do zmage življenja nad smrtjo. Krščanski križ brez velikonočnega jutra bi bil en sam zgodovinski in človeški polom.

Kristusa Kralja so na križu zasramovali in se mu posmehovali judovski voditelji, rimski vojaki in eden od hudodelcev. Vsi so svoje zasmehovanje povezovali z njegovim mesijanskim delovanjem in oznanjevanjem: »Če si res Mesija in Božji Sin, stopi s križa, reši sebe in naju dva, ki skupaj s teboj visiva in sva izpostavljena grozoviti smrti.« Seveda bi Jezus lahko naredil ta čudež – da bi pred vsemi stopil s križa, da bi vojaki popadali po tleh in da bi oba hudodelca ob njem nastopila kot njegova nepremagljiva osebna stražarja. Takšno dejanje bi dejansko simboliziralo nekaj tiste moči, ki so jo imeli kralji tega sveta.

To, da Jezus enemu od razbojnikov obljubi, da bo še tisti dan z njim v raju, govori po eni strani o tem, da je jasno vedel, kaj je končni cilj njegovega odrešenjskega poslanstva. Po drugi pa se je zavedal, da mora umreti kot vsi ljudje – da lahko iz tega neizbežnega dejstva pokaže na vstajenje in večno življenje. Če bi se Jezus izognil smrti in storil to, v kar so ga v duhu sramotenja nagovarjali tisti, ki so ga pripeljali na Golgoto, in hudodelec, ki je še vedno razmišljal v kategorijah nasilja, ne bi bil Odrešenik v pravem pomenu besede.

Zato je Jezus Kristus lahko kralj samo v prenesenem pomenu besede – če ga razumemo kot Kralja življenja nad smrtjo; kot zmagovalca življenja nad vsemi oblikami smrti; kot zmagovalca pravičnosti, ljubezni in miru nad vsemi krivicami, sovraštvom in nemiri tega sveta. Božje kraljestvo ni le neka daljna prihodnost, ampak se uresničuje povsod tam, kjer zmaguje življenje nad smrtjo.

Kraljestva tega sveta se vojskujejo, ubijajo nerojene otroke, nemočne starostnike ali bolnike. Z najrazličnejšimi oblikami zasvojenosti omamljajo mladino, ki išče smisel svojega življenja. Kraljestva tega sveta stavijo na silo in moč namesto na spoštovanje človekovega dostojanstva, resnico in ljubezen. Kristusovo kraljestvo trpi silo in preganjanje – tako je od njegove smrti do danes in tako bo ostalo do konca sveta in človeške zgodovine.