[Duhovna misel] Bog odrešuje tudi v soboto (22. nedelja med letom)

dr. Ivan Štuhec

31. 8. 2025 ob 6:00
0 komentarjev

Družba

Duhovna misel za 22. nedeljo med letom: Lk 14, 1.7–14

Evangelist Luka izpostavi tri primere, ko Jezus v soboto ozdravlja, s čimer odpira vprašanje odnosa do sobotnega počitka in postave. Jezus ne zavrača sobote, temveč presega njeno togost in razodeva njen pravi pomen – usmiljenje in pomoč človeku. S čudeži kaže, da je odrešenje že navzoče in da je dobrota do bližnjega pomembnejša od formalnega spoštovanja predpisov. Jezus je gospodar sobote, saj Božji Sin ni podrejen postavi, temveč jo izpolnjuje v ljubezni. Tudi danes nosi Cerkev odgovornost, da prepoznava človekove potrebe nad togimi družbenimi ali verskimi pravili.

Komentarju lahko tudi prisluhnete:

Ko je v soboto prišel na obed v hišo nekega prvaka med farizeji, so ga ti opazovali. In glej, pred njim se je znašel neki človek, ki je imel vodenico. Jezus je nagovoril učitelje postave in farizeje: »Ali je dovoljeno v soboto zdraviti ali ne?« Oni pa so molčali. In prijel je bolnika, ga ozdravil in odslovil. Njim pa je rekel: »Komu izmed vas bo sin ali vol padel v vodnjak in ga ne bo takoj, na sobotni dan, potegnil ven?« In na to mu niso mogli odgovoriti.

Poduk gostom in gostitelju

Povabljenim je povedal priliko, ko je opazoval, kako si izbirajo prve sedeže. Govoril jim je: »Kadar te kdo povabi na svatbo, ne sédaj na prvo mesto, ker je lahko povabljen kdo, ki je imenitnejši od tebe, pa bo prišel tisti, ki je povabil tebe in njega, in ti rekel: ›Daj prostor temu!‹ Takrat se boš začel v sramoti presedati na zadnje mesto. Kadar si povabljen, pojdi in sédi na zadnje mesto, da ti reče tisti, ki te je povabil, ko pride: ›Prijatelj, pomakni se više!‹ Takrat boš počaščen vpričo vseh, ki so s teboj pri mizi; kajti vsak, kdor se povišuje, bo ponižan, in kdor se ponižuje, bo povišan.« Tistemu, ki ga je povabil, pa je govoril: »Kadar prirejaš kosilo ali večerjo, ne vabi ne prijateljev ne bratov ne sorodnikov ne bogatih sosedov, da te morda tudi oni ne povabijo in ti povrnejo. Nasprotno, kadar prirejaš gostijo, povabi uboge, pohabljene, hrome, slepe, in blagor tebi, ker ti ne morejo povrniti; povrnjeno ti bo namreč ob vstajenju pravičnih.«

Komentar: Bog odrešuje tudi v soboto

Evangelist Luka na treh mestih izpostavi dilemo glede sobote, njene veljavnosti in Jezusovega odnosa do nje. V šestem poglavju govori o tem, kako učenci v soboto smukajo klasje, v trinajstem poglavju opiše primer sključene žene, ki že osemnajst let trpi za to boleznijo, in v današnjem evangeliju navaja ozdravljenje vodeničnega človeka.

Glede na to, da je spoštovanje sobotnega dne predstavljalo središče starozavezne postave in njenega doslednega izpolnjevanja, se v teh primerih pojavi vprašanje, kakšen odnos je imel Jezus do sobote in s tem do judovske postave.

Predpostavka je, da je bilo spoštovanje sobote najvišji in absolutni zakon judovske verske prakse. Jezus je oznanjal Boga, ki je nad vsemi obredi in rituali, nad vsemi predpisi, zato je bilo ostro in polemično soočenje s farizeji, ki so svojo podobo Boga vezali na izpolnjevanje predpisov, neizogibno. Soočenje dveh različnih pogledov in interpretacij veljavnosti sobote je postalo eden ključnih razlogov za nasprotovanje Jezusu s strani farizejev in pismoukov.

Razprava o veljavnosti sobote je potekala na dveh ravneh: v povezavi z ozdravljenji, ki jih je Jezus storil v soboto, in v izkustvu prvotne Cerkve, ki je sledila Jezusovemu zgledu in problematizirala absolutizacijo sobotnega dne. S tem pa ni bila zanikana potreba po dnevu, posvečenem Bogu, ko se ne dela in se le počiva. Jezus sobote ni zanikal niti ji ni nasprotoval, temveč je presegel njen enostranski in nečloveški pomen ter razodel njeno pravo polnost.

Najprej je soboto presegel s čudeži. Sobota je imela značaj priprave na poslušanje Božje besede v templju. Čudeži pa kažejo na že izpolnjeno odrešenje – zato je v soboto dopustno ozdravljati. Ozdravljenje je izraz izpolnitve Božje obljube, saj bolnemu človeku podarja dokončno upanje. Bolni človek tako vstopi v neposreden stik z Bogom, ki ozdravlja in odrešuje. Izpolnjevanje sobote je bilo v nevarnosti, da postane končni cilj zgodovine odrešenja.

V Jezusovi besedi in daru bolnikom se uresničuje polnost sobote. V tej luči lahko razumemo, zakaj Jezus reče: »Sin človekov je gospodar sobote« (Lk 6, 5). On, Božji Sin, je gospodar sobote, ne pa njena podložnost njemu.

Na tej podlagi lahko izpeljemo nekatera temeljna spoznanja o odnosu med staro in novo zavezo. Dokončnega razodetja Boga ni mogoče poistovetiti z nobenim zakonom ali pravilom, ki ureja obrede bogočastja. Bog ni tam, kjer človek slepo ohranja sakralni red s socialnim in z verskim značajem. Dokončno razodetje Boga se zgodi v osebi Jezusa Kristusa in v kraljestvu, ki ga oznanja in prinaša. To ima konkretne posledice: pomoč potrebnim, ubogim in trpečim je nad vsemi pravili in normami – tudi nad tistimi, za katere se zdi, da z njihovim kršenjem rušimo verski red.

Tudi danes obstajajo družbene prakse, ki se zdijo nedotakljive, čeprav so lahko v nasprotju z resničnimi potrebami ljudi. Cerkev mora prepoznavati takšne prakse, razkrivati njihove slabosti ter omogočati spremembe njihovih zahtev, če to koristi človeku. V tem smislu ostaja Jezusova razprava s farizeji o soboti aktualna tudi danes.

V današnjem evangeliju je zanimivo, da tokrat Jezus postavi vprašanje farizejem, ali je v soboto dovoljeno ozdravljati. Običajno so oni provocirali njega, tokrat pa Jezus sprašuje njih, saj so tudi sami omilili sobotno postavo, kadar je šlo za nesrečo z njihovo živaljo. Če je bilo v soboto dovoljeno pomagati živali, je še toliko bolj človeku. S tem dejanjem in dialogom jim je želel pokazati: če ste vi, ki zahtevate absolutno spoštovanje sobote, pripravljeni pomagati svojemu sinu ali volu, potem je Bog tisti, ki pomaga vsakomur – tudi v soboto.

Če ste vi, ki zahtevate absolutno spoštovanje sobote, pripravljeni pomagati svojemu sinu ali volu, potem je Bog tisti, ki pomaga vsakomur – tudi v soboto.