Državni prvaki v "iskanju rešitev" in "iskanju problemov" v največji krizi generacije

V stiski spoznaš prijatelja, pravi slovenski pregovor. In če to prenesemo na državno raven, lahko zapišemo, da v krizi spoznamo, kdo so voditelji, vredni zaupanja tistih, ki so jih izvolili.

V kriznih situacijah se namreč da najbolje ločiti zrno od plev, prepoznati razliko med ljudmi močnega značaja in državotvornih vrednot ter med intelektualno omejenimi oportunističnimi politikanti, ki v težkih situacijah v najboljšem primeru igrajo »alibi igro«, v najslabšem pa s svojim početjem rušijo skupna prizadevanja, da bi narod krizo prebrodil s kar se da znosnimi posledicami.

Podcast komentarja je na voljo na dnu prispevka


Najbolj resna preizkušnja te generacije Slovencev od osamosvojitvenih časov je nedvomno koronavirusna situacija, ki nas vse močneje stiska za vrat. Ob najboljšem, kar je v ljudeh, na površje naplavlja tudi mnogo slabih človeških lastnosti. V takšnih situacijah se pokaže, kdo so ljudje, ki za probleme iščejo rešitve, ter tisti drugi, ki za rešitve iščejo probleme.

Iskalci rešitev


Kot povprečno razgledan opazovalec sveta sem prvih, recimo jim »iskalci rešitev«, zadnje mesece srečal mnogo. Predvsem v tistem pravem, realnem življenju, stran od TV ekranov in Facebook profilov.

Nadpovprečno veliko sem jih zapazil med »običajnimi« ljudmi: malimi obrtniki, gostinci, trgovkami, negovalkami, medicinskimi sestrami in lokalnimi zdravniki. Ti v krizi od sebe dajejo vse kar imajo – v dobro sebe, svojega poklica, posla, v dobro drugih. Ukrepi jih utrujajo in najedajo, sprejemajo jih z nelagodjem, a hkrati z zavedanjem o njihovi neizogibnosti.

Večina izmed njih se je prilagodila brez velikega pritoževanja in jamranja, spremembe v poslu so zastavili po zdravi pameti, brez zahtev po navodilih za prav vsako prilagoditev; iskali so nove poti in preizkušali sveže domislice, kako v danih razmerah ohraniti ali celo oplemenititi svoje delo, obrt.

Prijetno me je, dan pred veljavnostjo rdečih ukrepov, denimo presenetila moja frizerka Minka, ki me je, sploh nič zlovoljno, spremila »v moj lasten salon«, narejen iz predelnih sten in omar sicer večjega frizerskega salona. Na vprašanje, kako shajajo brez porok, krstov, birm, rojstnih dni in drugih velikih dogodkov mi je odgovorila, da jim je promet sicer padel za polovico, a bodo že preživeli. Namesto jamranja sem dobil nasmeh, namesto pritoževanja nad ukrepi lično darilno stekleničko razkužila ob plačilu računa. Na pragu razglasitve epidemije sem salon zapustil dobre volje, ne zgolj zaradi zadovoljstva nad frizuro.

Iskalci problemov


Po drugi strani pa, začuda, sem največ onih drugih, ki se neprestano pritožujejo, jim prav nič ne odgovarja in za vsako malenkost potrebujejo navodila, uzrl na TV ekranih. Še posebej negativno so me presenetili šolniki. Pa - ponovno - ne pozitivna in domiselna sinova učiteljica, temveč predstavniki, ki naj bi njene interese zagovarjali v širši javnosti.

Ob vsakem televizijskem nastopu ob sprejemanju zaščitnih ukrepov jim nekaj ni bilo prav; vedno znova so našli razlog, zakaj nekaj ni mogoče in nečesa ne zmorejo.

Skorajda nisem mogel verjeti, ko je v nekem nastopu v Odmevih predstavnik ravnateljev, Gregor Pečan, zapustil svojo čevljarsko delavnico ter si privoščil poučevanje zdravnikov o nesmiselnosti uporabe zaščitnih mask v šolah. Na nedavni konferenci ravnateljev na Brdu pa je celo cinično zaželel srečo vsem, ki nosijo maske, ter se pri tem skliceval na priporočilo švicarskih zdravnikov, ki naj bi navajalo, da nošenje mask izven operacijske dvorane ogroža zdravje.

To so ravno nasprotna stališča od večine predstavniških združenj s področja šolstva v drugih zahodnih državah. Na Otoku in v nekaterih zveznih državah ZDA je učiteljstvo celo grozilo s stavkami, če zaščitni krepi v šolah ne bodo dovolj striktni.

Še večjo bizarnost si je privoščil Štrukljev SVIZ, kjer so ukrep o obvezni uporabi mask v vrtcih in šolah najprej »pospremili z ogorčenjem«, kot so zapisali v naslovu na svoji spletni strani. Čez nekaj dni, ko jih je vlada upoštevala ter ukrep (začasno) odpravila, pa so spisali zgrožen protest, da se je vlada »za omilitev nošenja mask odločila v trenutku, ko se število okužb hitro povečuje«. Od vlade so še zahtevali navodila, kako naj učencem razložijo, »zakaj maske naenkrat niso več tako nujne«.

Predstavniki šolstva so nedvomno aktualni državni prvaki v tekmovanju, kako se prav za vsako rešitev lahko najde problem.


Kdor molči, stotim odgovori


Zanimivo, ampak med najbolj molčečimi, vsaj kar se pritoževanja tiče, so v času epidemije koronavirusa zdravstveni delavci. Pa verjetno imajo za bentenje čez sistem ter početje sodržavljanov kup razlogov, saj posledice za njihovo neodgovorno ravnanje nosijo ravno oni.

A težko odgovorim, če so molčeči zato, ker imajo preveč dela, ali so enostavno preveč utrujeni. A če se že oglasijo, je to praviloma v ponižni prošnji ljudem, naj vendar poskrbijo za lastno zdravje in varnost, da tega ne bo potrebno storiti njim - v mnogo težjih situacijah bolnišničnega zdravljenja.

Morda pa bi zalegla kakšna ekskurzija po intenzivnem oddelku bolnišnice, s Štrukljem, Pečanom in drugimi iskalci problemov na čelu.


Kaj je vaš izbor?


Koga od teh ljudi bi torej v časih, ko je kdaj pa kdaj treba stisniti zobe, pogoltniti slino in opraviti svoje delo v pogojih, ki so daleč od idealnih, želeli imeti ob sebi? Kakšne ljudi bi želeli videti v čevljih odgovornega in državotvornega voditelja, kateremu bi lahko zaupali in se nanj zanesli? V katero kategorijo bi spadal, med "iskalce rešitev" ali "iskalce problemov"?

Za iskanje tega odgovora verjamem, da nadaljnjih navodil ne potrebujete.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike