Drago Jančar: Pahorjev slovenski in evropski čas

Kosovelov citat, ki ga je Boris Pahor izbral za moto k svoji knjigi Slovenski čas, bi moral biti vključen v preambulo evropske ustave. Prav neverjetno se sliši, kako je mladi pesnik davnega leta 1925, ko so Evropo preplavljali črni in rdeči odrešeniki, eni z gesli o nacionalni enotnosti drugi o internacionalnem bratstvu, vizionarsko ugledal evropski ideal našega časa na začetku 21. stoletja.

»Kot evropski ljudje bodimo eno v duhu in ljubezni, a ohranimo svoje lastne obraze.«

Srečko Kosovel.

Veliko skupno stremljenje, a ohranitev svoje narodne in kulturne identitete. V Evropi dvajsetih let je bilo malo ljudi, ki so razmišljali kakor Srečko Kosovel v Ljubljani ali nemara na Krasu, še manj je bilo takšnih samo nekaj kilometrov dol proti morju, kjer je v Trstu preživljal svoje otroštvo Boris Pahor. Tam so že korakali črnosrajčniki s svojimi ideali nacionalne enotnosti, ki izključuje vse druge, še več, ki mora slovensko in hrvaško manjšino najprej pokoriti, potem zlepa ali zgrda asimilirati, kulturno anulirati, na koncu pa s sodišči, policijo in vojaštvom tudi fizično uničevati ljudi, ki se niso pripravljeni ukloniti.

Otroška in mladostna Pahorjeva tržaška in nasploh primorska izkušnja z represijo, katere edini povod je bila kulturna, predvsem jezikovna drugačnost, ga je povsem naravno vodila v tisto slovensko in evropsko smer, o kateri je govoril Srečko Kosovel: ohranimo svoje lastne obraze. Za to na svetu najbolj preprosto in samoumevno pravico pa je bilo potrebno v času in prostoru, nad katerim je visela Mussolinijeva beseda totalitario,  vztrajati v svoji različnosti, v kulturni, jezikovni in človeški  integriteti, zanjo se je bilo treba na vsakem koraku izpostavljati, tvegati, upirati, na koncu tudi bojevati. Ali pa jo zamolčati. In se pridružiti ponižanim, vase zažrtim, potlačenim in za vse življenje frustriranim dušam.

Pahor, ki je sodil med prve, je dobro poznal tudi druge, poznal je strah in pogum, odpor in izdajstvo, poznal je potlačeni bes in glave potegnjene med ramena, pokončno tveganje ter zadušljivo in previdno vegetiranje svojih rojakov. Iz kompleksnosti težkega zgodovinskega položaja in človeškega odzivanja nanj, je zrasla njegova literatura, ki jo danes pozna svet.

Ko so po zlomu fašizma začele izhajati njegove knjige, zbirke novel in romani, je vzporedno z njimi nastajala tudi čisto posebna publicistika, ki je zapleten in nelahek položaj manjšinjskega človeka na Tržaškem, tudi racionalizirala, agirala za njegovo enakopravnost, a ji ves čas kot predpogoj postavljala tudi visoko zahtevo zvestobe svojemu narodu in kulturi. Ta zvestoba pa je terjala tudi samozavest, o kateri je Boris Pahor govoril neposredno in jasno. Pisal in govoril je brez težav, ker so bile to besede samozavestnega, široko razgledanega in nadarjenega človeka. Navsezadnje človeka, ki je šel skozi preizkušnjo na robu smrti v koncentracijskem taborišču. In z občutljivostjo, ki je zmogla podoživeti tudi usode mnogih drugih primorskih Slovencev.

Njegova zaskrbljenost nad še zmeraj nerešenim položajem manjšine, ki se je zdaj znašla natančno na meji med dvema svetovnima družbenima in gospodarskima sistemoma, hkrati pod udarom ideološkega poenotenja iz matice in tihega asimilacijskega pritiska v Italiji, je tudi v novih razmerah postajala vse glasnejša. Vse dokler ga ni pripeljala do odkritega konflikta s kardeljansko Slovenijo, ki ji ni očital samo katastrofalno napačnega razumevanja vloge manjšin, ampak tudi nesvobodo in pomanjkanje slehernega posluha za demokratične vrednote in odprt dialog. Njegov antifašizem in njegova sposobnost za formuliranje odločilnih problemov kulturnega preživetja nacije in njenih manjšin, sta bili za partijske dogmatike in birokrate premalo pomembni odliki, da bi mu prisluhnili. Ker je bilo zanje govorjenje o naciji ali demokraciji nacionalistična in buržoazna herezija.

Motili so se tisti, ki so Pahorja označevali za nacionalista. Nihče ne živi v praznem prostoru, slehernega človeka določajo  jezik, pokrajina, tradicija, vera in soljudje.

Motili so se tisti, ki so Pahorja označevali za nacionalista. Nihče ne živi v praznem prostoru, slehernega človeka določajo  jezik, pokrajina, tradicija, vera in soljudje. In medtem, ko je nam v Sloveniji ali Italijanom v Italiji to nekaj samoumevnega, je za pripadnike manjšin pripadnost slovenski ali italijanski kulturi nekaj, kar se mora  sredi naporov vsakdanjega življenja še dodatno potrjevati. To ni slovenski ali italijanski, to je obči kulturni in družbeni pojav. Zato je logično, da se je Pahorjeva prizadetost ob izginevanju neke žive kulturne in jezikovne identitete sredi Evrope, zlagoma začela  odpirati tudi k drugim ogroženim etnijam na starem kontinentu. Ne samo k slovenski na Koroškem v Avstriji, njegovo zanimanje in angažiranje je zajelo tudi bretonske, okcitanske, katalonske, baskovske in mnoge druge narodnostne skupine, ki so doživljale podobne asimilacijske pritiske in so se jim z večjim ali manjšim uspehom upirale.

Kljub odprtim mejam in velikim besedam o potrebi po različnosti, ostaja odprto vprašanje, kaj bo z Evropo obrobja, ne samo manjšin, ampak vseh malih narodov in njihovih kultur, ki so imele iz skupnih evropskih duhovnih korenin hkrati tudi specifičen kulturni razvoj?

Kaj bo z Evropo obrobja?

Knjiga, ki jo imamo pred sabo, sicer nosi naslov Slovenski čas, toda njena vsebina, njeno geografsko in duhovno zaledje, je eminentno evropska. Čeprav so v središču teh premislekov slovenske zadeve, se pogosto odpirajo tudi k vprašanjem obstoja in preživetja drugih manjših evropskih jezikov. Predvsem pa je zaradi bogatih izkušenj v njej zbrano veliko modrosti, veliko strpnosti, a tudi odločnih besed, ki ne prizanašajo političnim ljudem, njihovemu slabemu razumevanju mednacionalnih odnosov, nacionalne kulture, pa praznemu govoričenju in obljubam, s katerimi si slovenske in druge manjšine zmorejo bolj malo pomagati.

Kljub odprtim mejam in velikim besedam o potrebi po različnosti, ostaja odprto vprašanje, kaj bo z Evropo obrobja, ne samo manjšin, ampak vseh malih narodov in njihovih kultur, ki so imele iz skupnih evropskih duhovnih korenin hkrati tudi specifičen kulturni razvoj? Ali ne gre ob mogočnih deklaracijah še naprej za tokove, ki prinašajo z integracijami tudi asimilacije? To so novi problemi, o katerih govori tudi Pahorjeva knjiga. Njegova izkušnja s totalitarizmi, nacionalističnimi in internacionalističnimi, ki so oboji negirali sam obstoj manjšinskih ljudi, ga dela previdnega ob navdušenju za skupno evropsko stvar, njeno toleranco in odprtost.

Ko je v začetku devetdesetega nastajala slovenska država, so se uresničevale tudi Pahorjeve zamisli iz njegove revije Zaliv, slovenstvo je dobilo zanesljiv državni okvir, hkrati z njim pa pravico do svetovno nazorske in vsakršne politične različnosti. Oboje, država in njega demokratična ureditev sta dajali Borisu Pahorju po onem iz leta petinštirideset spet novo veliko upanje, da doseženo stanje pomeni zanesljiv garant tudi za slovenske manjšine v Italiji in drugih državah.

Toda kmalu se je pokazalo, da je »Ljubljani«-  kakor Pahor pogosto z eno besedo imenuje osrednje slovensko brezbrižnost do lastnega kulturnega obstoja – več do starih zagrizenih ideoloških in oblastniških bojev, kakor do lastne državne in demokratične samozavesti, skoraj nič pa ji tudi v novih razmerah ni mar obstoj svojih manjšin v drugih državah.

Zato je, kakor dokumentira ta knjiga, znova zastavil besedo in pero za stvar, ki je bila za hip videti dobljena. In ki bo brez jasne zavezanosti tisti zvestobi, ki je zaznamovala Pahorjevo življenje in njegovo pisanje, izgubljena. In to v evropskih horizontih, kjer je vsaj na deklarativni ravni zmagala tista vizionarska misel, ki jo je Srečko Kosovel zapisal že na začetku prejšnjega stoletja.

Drago Jančar