Dragi dijaki, pravi uporniki se ne bi skrivali za mamico in odvetniki, temveč bi pokončno zakorakali na sodišče in plačali svojo globo

Kljub temu, da so me ves čas srbeli prsti, se, tudi zaradi odlične argumentacije dijaka Urbana Šifrarja na Domovini, da bi bilo "odgovorno od upornih dijakov priznati prekrške in svojo obrambo osnovati na veri v njihovo upravičenost v slogu 'priznam, zavedam se svojega tveganja, a se vseeno izpostavim za to, kar verjamem,'” komentarja o kaznovalni politiki do protestirajočih mariborskih dijakov nisem lotil.

A ker je pojem »odgovornosti« v sodobni družbi (vzgoji) arhaičen, praktično neuporabljan koncept, se ta tema še kar svaljka po medijski sceni. Seveda, leva opozicija jo je pograbila za podkrepitev svojega boja proti »diktatorski oblasti«, v svoj korist jo zlorabljajo tudi drugi nasprotniki vlade.

Ko sem danes prebral naslov intervjuja v Svet24 z odvetnikom Petrom Čeferinom: »Preganjanje otrok, ki se zavzemajo za odprtje šol, je absurdno in zavržno«, sem se odločil, da se vendarle izkašljam.

Buci buci …

Najprej je seveda zanimivo, čeprav ne bistveno, kako se označevanje sedemnajstletnikov da prilagajati aktualnim potrebam. V devetindevetdeset drugih situacijah bi to bile avtonomne, praktično odrasle osebe, ki bi jim že morali dati volilno pravico, vozniški izpit, možnost, da odidejo od doma, se svobodno zakajajo, seksajo in počnejo druge stvari, ki pritičejo odraslim. Ko bi po veljavnem zakonu in omejitvah v času pandemije morali prevzeti odgovornost za svoja dejanja, pa so to le ubogi »otroci«, ki si želijo le, da bi nemoteno hodili v šolo in jim ne bi bila kratena njihova osnovna pravica po izobrazbi, neposrednem stiku z učiteljem ter skladnem socialnem razvoju v družbi sovrstnikov.

In zaradi javnega izražanja te želje jih grdi fašistični odrasli na oblasti tako nepravično kaznujejo.

Ni kaj, Pink Floydi so očitno res povsem izven mode.

A bistvo tega zapleta je vendar globje od manipulacij s terminologijo, v kakršnih so politiki, predvsem pa odvetniki ranga Čeferinov svetovni prvaki. Bistvo tudi ni v dilemah o ustreznosti visokih kazni v času nalezljive bolezni, ki lahko doletijo kršitelje. Bistvo je, kakšno sporočilo pošiljamo »otrokom«, kot jih imenujejo. No, mi jih raje okličimo za »mlade na pragu odraslosti« - je bolj korektno do resnice in njih samih.

Da, res je, »pravica do protesta proti ravnanju organov oblasti je elementarna človekova pravica, ki je ljudstvu ne more odvzeti nobena oblast«, kot pravi Peter Čeferin. In res je, upor je pri mladih tolerirana, neredko celo zaželena reakcija. A ne upor brez razloga. Predvsem pa ne upor brez sprejemanja odgovornosti za morebitne posledice.

V presojanje ali gre za odpor brez razloga ali ne, se ne bom spuščal. Ustavil se bom pri pripombi, da me hkrati veseli in čudi, kako malo je potrebno, da naši otroci (😉), še v nedavni raziskavi PISA zadnji po veselju in želji obiskovanja šole, čez noč postanejo njeni najbolj goreči zagovorniki. Tako goreči, da se zanjo celo sredi razsajanja epidemije podajo na ulice!

Kdo bi celo dejal, da gre pri tem miselnem obratu naše mladine za izjemen uspeh Janševe vlade ter sicer tako kritizirane ministrice Simone Kustec. Ampak to sporočilo bi tiste, ki se zdaj preko medijev "borijo za pravice naših otrok", samo še bolj razbesnilo.

Živimo v času, ko je dojemanje uporništva povsem zmedeno in pogosto obrnjeno na glavo.

Kakšna je razlika med uporom in modno revijo?

Ob toliko prelitega črnila na to temo sem pogrešal vsaj kakšno razmišljanje, kaj pa če z vso to potuho, ki prihaja s strani leve politike, medijev, učiteljskih kolektivov, uglednih odvetnikov in drugih javnih osebnosti (čakamo samo še predsednika UEFA in papeža), mladim na pragu odraslosti vendarle ne pošiljamo napačnega sporočila. Sporočila o tem, kaj v življenju pomeni prevzemati odgovornost. Predvsem pa, kaj sploh je bistvo upora.

Upor po svoji definiciji namreč pomeni nasprotovanje družbenim pravilom, normam, pričakovanjem, družbeno zaželenemu obnašanju. Gre za vedenje, ki nujno generira določene posledice. In te so bistvena sestavina vsakega upora. Brez potencialnih posledic upora in upiranja ni, ne obstaja.

Posledice upora so seveda lahko različne, a bolj kot so drastične, večje kot je tveganje za upornika, večja je vrednost samega upora.

Kmečki upori so denimo pomenili tveganje posledice, da te preženejo, ubijejo, razčetverijo s konjskimi vpregami. Partizanski upor je pomenil, da če te ujamejo, boš ustreljen ali obešen. Upor proti komunizmu je pomenil tveganje krogle v tilnik in večno počivanje v množičnem grobišču kočevskega brezna, v kasnejši milejši verziji pa izkoristek svojih najboljših let s prenašanjem kamenja z ene na drugo stran Golega otoka.

No, do upornika v pravem pomenu besede, dr. Jožeta Pučnika (dijaki, to je on, po katerem je poimenovano letališče Brnik), so bili še kanček bolj prizanesljivi in ga v našem "socialističnem raju" zaradi kritike oblasti za 7 let zaprli, nato mu odvzeli izobrazbo in ga praktično izgnali z rodne zemlje v Nemčijo.

In velja seveda tudi obratno. Manjše kot so potencialne posledice upora, bolj je ta prazen, razvrednoten, z usihanjem posledic sčasoma razvodeni v nekaj, kar sploh več ne moremo imenovati za upor.

Živimo v času, ko je dojemanje uporništva povsem zmedeno in pogosto obrnjeno na glavo. Upor na ulicah je denimo ta čas v Sloveniji družbeno (medijsko) povsem sprejemljivo, celo hvale vredno dejanje. Uporniki v šolah so denimo danes tisti, ki učitelje gladko ignorirajo pri nedovoljenem listanju po telefončku, ko pa jim je ta odvzet, priletijo v šolo s starši in odvetniki, ker so jim bile kršene osnovne otrokove pravice.

In uporniki so danes tisti, ki z odkritim odobravanjem medijskega mainstreama, učiteljskih zborov, akademskih in odvetniških združenj, na ulicah sredi epidemije protestirajo proti osovraženi oblasti, njihova žrtev, oziroma posledica pa je policijska kazen, zaradi katere je vlada ponovno javno pribita na križ, sami pa je, četudi bo pravno obstala, nikoli ne bodo plačali iz svojega žepa.

Nagnjenost k aktivizmu je pri mladih sicer treba pozdraviti in naivnosti pri tem jim ne gre zameriti. A vsaj najbrihtnejši med njimi bi lahko spoznali, da s tem, ko odrasli prevzemajo nase njihove posledice, jim servirajo brezplačno odvetniško pomoč in ponujajo plačilo kazni, ko jih medijsko povzdigujejo v osebnosti tedna … njihovemu uporu jemljejo bistveno esenco – posledico za (kakor) družbeno nezaželeno početje.

Upor je nekaj, kar gre proti toku, ne skupaj z njim. Upornik si takrat, ko te družbeni mainstream sramoti in ponižuje, ne pa treplja po rami in prek vseh zvočnikov pokroviteljsko sporoča: ne skrbi, vse bo dobro! Pravi upornik v današnji situaciji ni tisti, ki v množici somišljenikov vpije »smrt Janšizmu«, temveč tisti, ki se s tablo »Janša je car« upa sprehoditi po Čopovi v Ljubljani. Upornika današnjega časa ne prepoznamo po rumeno posprejani pričeski, temveč zaznamovanega s črno posprejanim kjukastim križem na fasadi ali izložbi.

Protestniški shod brez prevzemanja posledic je zgolj sprehod pod žarometi modne piste. Upor brez prevzemanja odgovornosti pa nič več kot medijsko dobro pokrita modna revija.

Upor je nekaj, kar gre proti toku, ne skupaj z njim. Upornik si takrat, ko te družbeni mainstream sramoti in ponižuje, ne pa treplja po rami in prek vseh zvočnikov pokroviteljsko sporoča: ne skrbi vse bo dobro!

Leave us kids alone!

Zato, če mladi na pragu odraslosti daste kaj nase in na svoj upor, se boste vsem, ki vas zdaj nosijo po rokah ter strežejo z vseh strani, vljudno zahvalili za njihovo ustrežljivost ter jim sporočili, da ste posledice za svoja dejanja pripravljeni prevzeti na svoja pleča. Ko boste poklicani pred sodnika, boste ponosno in pokončno vkorakali pred roko pravice, z jasnim sporočilom, da za svojim stališčem stojite in ste zanj pripravljeni prevzeti tudi posledice. Četudi bo to pomenilo mesec dni zastonjkarskega čiščenja zamaščenih fritez v Mc'Donaldsu.

Le tako si mladi na pragu odraslosti ne boste pustili odvzeti upora, ne boste pustili vzeti lastnega ponosa. In le tako boste dokazali, da so vaša otroška leta mimo ter da v svet odraslosti vstopate kot zrele osebnosti. Zrelejše od tistih, ki vas pri tem koraku po otroško ujčkajo in vam dajejo potuho.