Dr. Peter Jambrek: Za Slovenijo je na mestu metafora veleposlanika Mussomelija o počasi kuhajoči se žabi

Dr. Peter Jambrek ob Francetu Bučarju velja za očeta slovenske ustave. Bil je tudi ustavni sodnik, ob koncu 80. in začetku 90. pa pomemben člen slovenske pomladi oz. političnih in družbenih krogov, ki so vzpostavili demokratični sistem.

Na Domovini smo se ob začetku volilnega leta z njim pogovarjali o današnjem stanju slovenske družbe ter prosili za kratek komentar dogajanja na slovenskem političnem parketu.

Ste oče slovenske ustave, nekdanji ustavni sodnik in viden član slovenske pomladi. Kaj bi na splošno rekli o današnji Sloveniji, kako daleč smo po 27 letih samostojnosti in kako demokratično zrela je slovenska družba?

Lahko bi rekli, da se je demokratično razmišljanje in tudi politično obnašanje utrdilo in zelo počasi napreduje ter postaja v navadi ljudi; vsaj v primerjavi s časom pred 1990. Dolgoročni trend je načeloma pozitiven, politične stranke niso več nič nenavadnega, takšna je morda le njihova struktura in odsotnost trdnega, ustaljenega jedra.

Ob tem pa obstaja neka konstanta, ki se v zadnjih 27 letih nekako ni spremenila: materialni in ostali pogoji delovanja političnih strank so bolj naklonjeni zgolj eni opciji. Težko rečemo, da je to »leva« opcija, pravilneje je reči, da gre za kontinuiteto nekdanjega nedemokratičnega režima.

Če se namreč spomnimo na leti 1989/1990, sta se tedaj oblikovala dva bloka: blok strank, ki so nastale povsem na novo in se združile v koalicijo Demos, ter blok strank, ki so nastale iz nekdanjih družbeno-političnih organizacij – torej blok kontinuitete. Ta blok je imel že od začetka občutno prednost v obliki članstva, infrastrukture, programov ter medijske pozornosti in naklonjenosti. Ta kontinuiteta medijske pristranosti se po mojem mnenju v teh 27 letih iz različnih vzrokov praktično ni spremenila.

Kako bi torej po vaše opisali slovenski politični prostor? Kaj menite o besedi tranzicija, je ta še na mestu?

Po vseh teoretičnih predstavah opciji, ki so ji mediji bolj naklonjeni, zelo težko rečemo levica. V bivšem režimu je bila to preprosto oblast, ki je bila denar. To je bil torej kapital v obliki državnega kapitala, ki je obvladoval vzvode moči. In temu seveda ne moremo reči levica – ta je v resnici politično gibanje zapostavljenih in deprivilegiranih. Te stranke kontinuitete danes še vedno obvladujejo vzvode moči oz. med njimi obstaja neka soodvisnost.

In čeprav ji težko rečemo levica, ji seveda tudi ne moremo reči desnica zaradi nazorskih ali ideoloških usmeritev. Z izrazom desnica se namreč v Evropi poimenuje predvsem opcija, ki temelji na zasebni iniciativi in prostem trgu oz. vsem, kar ni država. Čeprav tudi ta opcija seveda skuša priti na oblast v državi, poskuša nato to uporabiti za vzpostavitev čim boljših pogojev delovanja zasebnega gospodarstva. Kar se tega poimenovanja tiče, imamo torej v Sloveniji veliko zmedo.

Kar pa se tiče tranzicije, smo izraz sicer dolgo uporabljali, a se danes upravičeno izgublja. Besedo smo začeli uporabljati sredi 90. let, ko smo videli, da prehod iz nedemokratičnega v demokratični sistem ne bo hiter ali podoben prečkanju Rubikona, ki ga »prekoračiš«. Namesto tega se je izkazal za neko dolgotrajno »brodenje po močvirju«. Kljub temu smo predvidevali, da bomo nekoč »prišli na breg« oz. da je to pač prehodno obdobje. Po določenem času pa smo iz nekega obupa nehali govoriti o prehodnem obdobju.

Vsako leto sicer delamo neke neskončno majhne korake naprej, a vse znotraj nekega kontinuitetnega obdobja. Kar vzbuja optimizem, je predvsem naša vpetost v evropske integracije. Glede Slovenije je torej na mestu metafora nekdanjega ameriškega veleposlanika Mussomelija o počasi kuhajoči se žabi.

Iz partiji in režimu povsem podrejenega sistema se je sodstvo razvilo v neko dostojno profesionalno skupino, četudi obstajajo boljši in slabši sodniki.

Kako ocenjujete današnje stanje pravne države? Kaj o njej povedo odmevni sodni postopki, ki so razveljavljeni na višjih stopnjah, ter nespoštovanja odločb Ustavnega sodišča?

Tudi kar se tiče pravosodja, lahko rečemo, da se stanje vsako leto počasi izboljšuje. Iz partiji in režimu povsem podrejenega sistema se je sodstvo razvilo v neko dostojno profesionalno skupino, četudi obstajajo boljši in slabši sodniki. Sistem pritožb in pravnih varstev je v povprečju relativno dobro razvit in posameznikove pravice so bolje varovane kot v nekih upravnih ali gospodarskih kontekstih.

Ne dvomim pa, da je sodstvo politično pristransko v primerih, ko politični faktorji menijo, da imajo dovolj sredstev za pritisk na postopke. Če smo pošteni, pa to ni ravno izključeno niti v državah z daljšo demokratično tradicijo, sploh v nekaterih južnoevropskih.

Kakšna bo politična zapuščina doktorja prava Mira Cerarja kot vodje izvršilne oblasti?

Ob domnevi, da ima vlada nek vpliv na gospodarstvo, lahko sicer rečemo, da je bila to uspešna vlada. Koliko lahko gospodarske kazalce dejansko pripišemo odločitvam vlade, je seveda drugo vprašanje.

Predvsem je tu pomembno omeniti, da trenutna vlada ni zmogla privatizirati nekaterih ključnih sistemov, torej NLB, Telekoma in Zavarovalnice Triglav, ter ohranjala etatistični pristop. Pri tem so bile sicer vse dosedanje vlade približno enako neuspešne; tu Cerar stopa v iste stopinje kot njegovi predhodniki.

To velja tudi za vsa ostala področja – ni bilo nobene zdravstvene, pokojninske ali visokošolske reforme. Vsi ti ključni podsistemi nacionalne države ostajajo praktično nedotaknjeni in še zdaleč ne sledijo nekemu zdravorazumskemu nasvetu: nehajmo že izumljati vedno nove reforme, bolje, da enostavno prevedemo in našim specifikam prilagodimo avstrijsko zakonodajo. Slovenija je namreč uspešna toliko, kot je podedovala ustroja od habsburške monarhije – ta je bila zlasti na področju sodstva, javne uprave in infrastrukture izjemno uspešna.

Kaj pa menite o trenutnem stanju na slovenski desnici?


Spet je potrebno reči, da je tudi poimenovanje desnice pri nas nenavadno. Če denimo pogledamo največjo opozicijsko SDS, bi zanjo zelo težko rekli, da je neka stranka kapitalistov ali aristokratskega meščanskega sloja. Glede na socialni status članstva bi lahko zanjo celo rekli, da je bolj leva stranka. Medtem pa bi lahko za SMC ali pa sploh za SD ugotovili ravno to; po tem denimo lahko spominjata na bavarsko CSU.

Kar bi za stranke, ki jih sicer uvrščajo na slovensko desnico, lahko rekli, je, da so to stranke, izšle iz slovenske pomladi. A teh strank slovenske pomladi skorajda ni več, razen SDS, ki pa je vmes spremenila ime in delno tudi nazorsko usmeritev.