Dr. Matej Tušak: “Premožna družina bo žal zelo težko vzgojila otroka, ki se bo pripravljen odrekati” (2. del)

Foto: Klemen Lajevec

V prvem delu intervjuja s športnim psihologom dr. Matejem Tuškom smo se posvetili dogajanju na Dirki po Franciji, fenomenu slovenskega profesionalnega kolesarstva, psihologiji vrhunskih športnikov ter razlogom, zakaj je maloštevilna Slovenija športna velesila.

V drugem delu pogovora pa nam je razložil, kako je prišlo v Sloveniji do psihološkega preboja, ki je omogočil zlata odličja na olimpijskih igrah. Pogovarjali pa smo se tudi o rekreativnem kolesarstvu in njegovih morebitnih stranpoteh, razvajenosti prihajajočih generacij, vplivu koronakrize na mlade in o škodljivosti elektronskih motil.

Razložili ste nam, zakaj je Slovenija kljub majhnosti tako uspešna na športnem področju. Bi rekli, da je prišlo v zadnjem obdobju vendarle tudi do preskoka v miselnosti? Za slovenske košarkarje je recimo dolgo veljalo, da zamrznejo v ključnih trenutkih …

Dolga leta so me novinarji spraševali, kako lahko Američani, Rusi in Nemci na velikih tekmovanjih vedno zmagujejo, nam pa se stvari ponesrečijo. Dobro so spomnim dogodka, ko se je to spremenilo. Bilo je na olimpijskih igrah v Vancouvru, kjer je Petra Majdič z zlomljenimi rebri prišla do medalje. V intervjuju za Sports Illustrated me je kanadski novinar vprašal, zakaj smo Slovenci in Američani tako uspešni, Kanadčani pa ne. In sem si mislil: aha, prvič so nas dali v koš skupaj z Američani, sebe pa vidijo kot manj uspešne.

Krilatica “katerakoli je, za nas je vsaka zlata”, izhaja iz obdobja, ko smo se tako malo cenili v športu, da smo bili srečni s katerokoli medaljo. Najprej smo zato dobivali bronasta odličja. Temu smo rekli bronasta doba slovenskega športa.

Ko smo se s športniki pripravljali za olimpijske igre v Atlanti leta 1996, so tisti, ki so bili v igri za najvišja mesta, že govorili o srebrni medalji. Bronasta jim ni preveč dišala, saj smo jo že imeli. In res smo dobili dve srebrni! V Sydneyju čez štiri leta pa že dve zlati! Tako je rasla samozavest.

Danes imamo v večini individualnih športnih že medalje – vsaj s svetovnih prvenstev. Ko nekdo v svojem klubu vidi recimo Vasilija Žbogarja, Tino Trstenjak, Benjamina Savška, Janjo Garnbret, ugotovi, da to v resnici niso nobeni supermeni, ampak čisto običajni fantje in dekleta, zato si lažje reče: če je uspelo njemu, lahko tudi meni.

Primož Peterka je imel veliko lastnosti, ki niso bile najboljše, bil pa je eden prvih z dovolj samozavesti, da si je upal reči: jaz lahko zmagam. Pri dekletih sta to storili malo kasneje Petra Majdič in Tina Maze. S Petro sem začel delati, ko je bila še mladinka. Takoj mi je rekla, da želi medaljo, pa čeprav je bil njen najboljši rezultat 30. mesto. Rekel sem ji, da to ni realno, saj vendar ni bila nikoli niti med deset. Še danes se pogosto hecava na ta račun.

Samozavest se je torej v zadnjih tridesetih letih drastično povečala.

Foto: Klemen Lajevec

Kaj pa ekipni športi?

Zakaj je prišlo v ekipnih panogah do preboja kasneje? V ekipni panogi rabiš dvajset ljudi, ne samo enega. Vseh dvajset mora biti vajenih težkih tekem, do katerih pa v Sloveniji ne prideš. V košarki smo imeli veliko talentov, ampak premalo tako močnih igralcev, ki bi imeli v Evropi vodilne vloge. Bila sta recimo Jaka Lakovič in Rašo Nestrerovič. Po več generacijah so se stvari začele počasi izgrajevati. Zdaj imamo zaradi Luke Dončića gotovo še kar nekaj let vrhunskih rezultatov pred seboj.

V odbojki bo kmalu nastal problem, saj se stara generacija počasi poslavlja. V rokometu so šle stvari malo navzdol, nogomet pa je trenutno v resni krizi. Kar nekaj solidnih igralcev imamo, ki so na evropskem nivoju, ekipa pa vseeno slabo funkcionira. V nogometu je najtežje narediti dober rezultat, saj je tako globalen šport, da se velikost države toliko bolj pozna.

Dostikrat opozarjate na razvajenost kot posledico visokega življenjskega standarda …

Na zahodu je visok standard že 30, 40 let, zato prevladuje razvajenost. Zanjo pa v športu ni prostora. Smo ena zadnjih generacij, ki v nekaterih panogah še uspe najti nerazvajene otroke. Zaradi socializma je bil naš standard nižji kot na Zahodu, zato imamo še nekaj prednosti. Čez 10, 20 let, ko bo standard še toliko višji, pa bo zelo težko.

Profesionalni šport, recimo kolesarstvo, je trpljenje. Da se s tem ukvarjaš, moraš biti malo premaknjen. Jadralci, ki so osvajali medalje, so bili skromni fantje, ki so morali ob jadranju hoditi v službo. Morda celo prodati avto, da so si lahko kupili jadrnico. V športu so morda malo trpeli, a je bilo to v primerjavi z običajnimi življenjskimi stvarmi še vedno precej lepo. Sedaj pa prihajajo generacije, ki imajo vsega preveč. Premožna družina bo žal zelo težko vzgojila otroka, ki se bo pripravljen odrekati.

Na zahodu je visok standard že 30, 40 let, zato prevladuje razvajenost. Zanjo pa v športu ni prostora. Smo ena zadnjih generacij, ki v nekaterih panogah še uspe najti nerazvajene otroke.

Verjetno gre tudi za stvar vrednot, ne samo življenjskega standarda.

No, ampak mi smo po vrednotah že kar lepo po kapitalistično razvajeni. Če pogledamo že samo odziv na epidemijo: ljudje ne bi nosili mask, vse jim je bilo težko … Bojim se, da bo šlo samo še na slabše.

Vse težje bo najti nove športne ase. Nas je 750-krat manj kot Kitajcev. Če naredijo oni enega dobrega športnika na leto, rabimo mi 750 let. S tem seveda nismo zadovoljni. Da lahko svetu vsaj približno konkuriramo, moramo najti druge načine, recimo močno državno podporo.

Šport nam odpira tudi druga vrata. Spomnimo se prizora izpred dveh let, ki ga je gledal cel svet: na Elizejskih poljanah sta bila na stopničkah Tadej Pogačar in Primož Roglič, na eni strani je stal Emmanuel Macron, na drugi pa Borut Pahor. Nekateri so si celo drznili kritizirati Pahorja, češ kaj se ima za kazati. Kot da ne bi bila naloga politike, da takšno priložnost izkoristi. Greh bi bil, če je ne bi. Če bi imeli spretne politike, bi se v Franciji trenutno gnetlo slovenskih podjetnikov, ki bi sklepali posle.

Kako uspehi vrhunskih športnikov vplivajo na vsakdanje življenje državljana? Odkar imamo takšne kolesarske uspehe, se zdi, da kolesari vsa Slovenija, zanimanje za nakup koles presega ponudbo …

Vrhunski rezultati športnikov vedno povečajo interes rekreativcev. Vedeti je sicer treba, da takšni napori, ki jih prenašata Pogačar in Roglič, za njiju niso zdravi. Pozitivna posledica pa je ta, da navdušijo ljudi za rekreativno kolesarstvo. Sodoben pogled na šport pravi, da so moderni narodi tisti, ki se zavedajo pomena telesne aktivnosti, saj ima to številne pozitivne učinke na vseh družbenih ravneh. Država bi si torej morala prizadevati, da so ljudje čim bolj telesno aktivni – in to v vseh življenjskih obdobjih. Slovenci v tem pogledu nismo pri vrhu.

V času Petre Majdič so ljudje veliko tekli na smučeh. Težava pri smučarskem teku je ta, da v Sloveniji pozimi skoraj ni več snega, zato se je treba peljati na Pokljuko in za rekreacijo še plačati. Podobno je s smučanjem. V tem smislu bi bilo koristno, da bi bili tekaška velesila, saj je tek najbolj dostopna rekreacija. Kolesarstvo je glede dostopnosti teku primerljivo, hkrati pa ima še eno prednost – ne povzroča toliko poškodb, saj so obremenitve sklepov majhne. No, je pa po drugi strani zaradi vključenosti v prometu lahko nevarno.

Foto: Klemen Lajevec

Rekreacija pogosto prerašča zgolj popoldansko ali vikend aktivnost. Številni jemljejo rekreativne maratone izrazito tekmovalno, delajo dolge priprave, marsikdo se poslužuje celo poživil …

Vedno se najdejo ekstremi. Zadnjič je bila na RTV Sloveniji oddaja o rekreativcih, ki trenirajo tudi po sedem ur na dan. Ob službi posvetijo ves svoj čas rekreaciji in pripravam na maratone. To se zdi pretirano in verjetno res je, vseeno pa je pretiravanje z rekreacijo precej boljše kot pretiravanje na kakšnem drugem področju. Treba pa je seveda paziti, da recimo odgovornosti do vzgoje otrok ne zamenjaš s hobijem.

Treba pa je seveda paziti, da recimo odgovornosti do vzgoje otrok ne zamenjaš s hobijem.

Bi na podlagi svojih izkušenj rekli, da je prišlo zaradi koronakrize do velikega porasta psiholoških težav?

Mnogo je družin, kjer so se konflikti stopnjevali. Po drugi strani pa so funkcionalne družine lahko obdobje koronakrize zelo lepo preživele, saj je bilo veliko časa. Že samo zato, ker se ni bilo treba voziti v službo, si lahko pridobil dve uri dnevno, ki si ju lahko namenili preživljanju časa z družino ali pa športni aktivnosti. Jaz sem recimo začel hoditi, teči ne morem zaradi kolen.

Močno pa se je povečala učna neuspešnost. Šola na daljavo je bila organizirana ponekod bolje, drugod slabše. Učenci so pri kontrolnih nalogah sodelovali in med seboj prepisovali. Odvadili so se učiti. Ko so se šole znova odprle, pa iskanje bližnjic ni bilo več možno. Zaradi učnega neuspeha je zdaj veliko mladih v stiski, za kar krivim tudi šole, ki so bile premalo aktivne pri iskanju atraktivnih in motivacijskih načinov učenja. Razumem, da je situacija vse presenetila, toda zdi se, da so bile pogosto pomembnejše druge stvari, recimo politični aktivizem in odklanjanje testiranja ter nošenja mask.

Nacionalna televizija bi lahko na primer vzpostavila programe, kjer bi učence različnih razredov učili glavne predmete. To bi otrokom znalo biti zanimivo. Na mojih predavanjih preko spleta je bilo več študentov kot sicer, saj se jim ob sedmih zjutraj ne ljubi hoditi na predavanja, preko spleta pa so se brez težav vključili.

Kot vem, ste zagovornik tega, da si delamo ljudje urnike in nato kljukamo opravljene stvari …

Težko rečem, da sem zagovornik, saj niti sam tega ne počnem (smeh, op. p.). To je podobno postavljanju ciljev. Ko skleneš novoletne zaobljube, je večja verjetnost, da se boš tega držal, če to zapišeš in delaš kljukice. Morda ne boš izpolnil vseh zastavljenih ciljev, gotovo pa boš izpolnil več kot v primeru, če si stvari samo zamisliš.

Ali drži vtis, da so otroci predvsem zaradi telefonov vse manj športno aktivni in družabni? Zdi se, da lokalna igrišča, kjer se je še 15 let nazaj cele dneve igralo nogomet in košarko, samevajo …

Če bomo želeli otroke spet spraviti na igrišča, bodo nujne spremembe v sistemu vzgoje. Uporabo telefonov in ostalih elektronskih naprav bo treba zamejiti, saj vzgajamo od ekranov odvisne ljudi. Ob tem so tu še nevarnosti spletnih omrežij …

Starši bi morali ukrepati in težiti k temu, da se otroci gibajo, hodijo na krožke, se učijo klavirja … da se skratka ukvarjajo s stvarmi, ki imajo dokazano pozitiven vpliv na samopodobo. Ne pa da so vrhunec dneva fotografije, ki jih objavljajo na Instagramu. Toda če počnejo starši enako, je iluzorno pričakovati, da bodo otroci drugačni.

Treba pa je biti racionalen. Dosti otrok s tem nima težav – telefon je sicer sestavni del njihovega življenja, ni pa center vsega. Do konfliktov lahko pride tudi, če je kdo do novih tehnologij preveč odklonilen. Ne moremo pričakovati, da bo otok pri petnajstih letih brez telefona, saj bi ga v tem primeru vrstniki šikanirali.

Ampak imajo jih že desetletniki.

Ja, saj vem. Pomembno je, da postavljamo otrokom omejitve. Ne smemo pa postavljati omejitev in ne ponuditi ničesar drugega. Starši morajo otroku pokazati, da obstajajo druge stvari, ki so bolj atraktivne od buljenja v ekrane. Poskrbeti bi morali, da se otrok dobro počuti tudi kje drugje. Če se z njim ukvarjaš, igraš nogomet, nabiraš gobe, če mu skratka pokažeš, da ekran ni center vesolja, potem tudi igrice ali pa socialna omrežja ne bodo tako zanimiva. Zavedati pa se je treba, da učenje matematike težko konkurira igricam – kar z učenjem dosežeš, pa lahko.

Če se z njim ukvarjaš, igraš nogomet, nabiraš gobe, če mu skratka pokažeš, da ekran ni center vesolja, potem tudi igrice ali pa socialna omrežja ne bodo tako zanimiva.

Foto: Klemen Lajevec

1 komentar

Komentiraj